V priporočilih svari, da bi predlog neutemeljeno in neupravičeno zožil krog upravičencev in poslabšal položaj ljudi z invalidnostmi. Opozarja, da mora zakon varovati pravico do osebne asistence v polni meri. Osebna asistenca po njegovem pojasnilu zagotavlja polno in enako uživanje vseh pravic, obveznosti, interesov in življenjskih priložnosti ljudi z invalidnostmi ter njihovo sodelovanje v skupnosti, so zapisali pri Zagovorniku.
Zagovornik ocenjuje, da ministrstvo s prenovo zakona neutemeljeno posega tudi v tisto, kar je zdaj dobro urejeno. Predlog namreč zmanjšuje že dosežene standarde varstva človekovih pravic v veljavnem zakonu. Kljub njegovim preteklim priporočilom predlog znova uvaja medicinski model razumevanja invalidnosti in pogojuje uživanje pravice s pridobitvijo statusa invalida. S tem ni upoštevano, da je treba vsakogar obravnavati kot osebo z enako vrednostjo in enakim dostojanstvom ne glede na invalidnost, ki jo ima, je opomnil.
Po njegovih besedah bi bilo zaradi predlaganih novih pogojev za pridobitev pravice manj upravičencev, nekateri pa bi pravico izgubili, čeprav jo zaradi posledic invalidnosti potrebujejo. Kot je dodal, bi z uveljavitvijo predloga ostali brez osebne asistence tisti, ki nimajo ali ne morejo dobiti statusa invalida in pri katerih je invalidnost nastala zaradi posledic bolezni. Prav tako bi brez pravice ostali tisti, ki bi jo potrebovali zaradi dolgotrajne invalidnosti.
Poleg tega je izpostavil nevarnost, da bi bili ljudje, ki bi z uveljavitvijo predloga ostali brez osebne asistence, prisiljeni v reinstitucionalizacijo, torej v vnovično vrnitev v oskrbne domove. Drugih storitev za samostojno življenje v skupnosti, ki bi bile po obsegu in vsebini primerljive z osebno asistenco, namreč ni.
Po njegovih priporočilih naj ministrstvo zato natančno preuči sistem za zagotavljanje pravic in storitev za samostojno življenje v skupnosti. Pogojev za pridobitev pravice pa naj ne zaostruje. V nadaljevanju priporoča rešitve za bolj jasno urejanje pravice, da bo vsak na podlagi besedila zakona lahko razumel, do česa je upravičen in pod katerimi pogoji.
Ob tem v predlogu še vedno opaža določene, tudi starostne omejitve za pridobitev pravice. Predvidena je namreč le za starejše od 18 in mlajše od 65 let. Vendar je organ za varstvo pred diskriminacijo že ocenil, da je to diskriminacija na podlagi osebne okoliščine starosti. Glede na to znova priporoča črtanje starostne meje in zagotovitev pravice tudi mladostnikom, starejšim od 15 let. Za otroke do 15 let pa naj se uredi sistem za zagotavljanje pravic, ki bi bile primerljive z osebno asistenco.
Hkrati je znova priporočil uvedbo možnosti, da uporabniki lahko odločajo s podporo. Tako bodo lahko tudi ljudje z intelektualnimi in psihosocialnimi invalidnostmi odločali o svojem življenju sami in brez skrbnikov. Včasih namreč težko izrazijo, kaj želijo in kako naj jim osebni asistenti pomagajo.
Tudi komunikacijski dodatek naj se po njegovem priporočilu zagotovi vsem, ki so komunikacijsko ovirani, tudi tistim, ki potrebujejo druge alternativne in dopolnilne oblike komunikacije.
Ker predlog kot pogoj za opravljanje dela osebnega asistenta navaja poslovno sposobnost, pa opozarja, da po uveljavitvi družinskega zakonika in prenovljenega zakona o nepravdnem postopku odvzemi poslovne sposobnosti niso več možni. Zamenjal jih je namreč institut postavitve pod skrbništvo. Ministrstvo naj zato zagotovi, da se bo v vsakem primeru posebej ugotavljalo, ali oseba pod skrbništvom lahko opravlja delo osebnega asistenta ali ne, je sklenil.