Državni zbor bi moral24. aprila začeti izredno sejo, na kateri bi odločal o 14 zakonskih predlogih in o enem predlogu za avtentično razlago zakona, a se je zapletlo že na začetku, saj poslanci niso potrdili dnevnega reda. Izredne seje DZ tako ni bilo, s tem pa tudi novela Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ni bila sprejeta. Za spremembe tega zakona se je še posebej zavzemala poslanka Jasna Murgel.
Za katere spremembe zakona je šlo in zakaj je bilo sprejetje teh sprememb tako zelo pomembno?
Namen novele je bil izenačiti položaj vseh otrok s posebnimi potrebami glede pomoči, ki bi jo dobili pri vzgoji in izobraževanju. Zakon poslej ne bi več določal le pravice do fizične pomoči za otroke s posebnimi potrebami, ampak bi se ta pomoč razširila na druge oblike pomoči pri pouku in drugih dejavnostih, ki bi jih podrobneje opredelil pravilnik. Hkrati bi se z novelo odpravila diskriminacija, saj bi imel otrok pravico do spremljevalca, če bi komisija ugotovila, da ga potrebuje. Sedaj imajo pravico do stalnega spremljevalca le težje gibalno ovirani in slepi otroci, nekateri otroci pa le pravico do začasnega spremljevalca. Spremljevalca bi plačevala država, zdaj namreč stroške začasnega spremljevalca krijejo občine in so tako mnogi otroci pri uveljavljanju pravice do začasnega odvisni od dobre volje in zmožnosti občin. Dodatna sprememba se nanaša na pravico gluhoslepih do strokovno usposobljenega tolmača za gluhoslepe, saj gre za posebno obliko komunikacije. Prav tako je bil namen novele, da se zmanjša število postopkov usmerjanja, ko imajo učenci učne težave. Če bi osnovne šole v zadostni meri upoštevale strokovne smernice za delo z učenci z učnimi težavami, bi lahko marsikateremu učencu brez usmeritve pomagale doseči optimalno vključenost v pouk in boljši učni uspeh. Za učence z učnimi težavami po novem do usmeritve ne bi prišlo, dokler šola ne bi izvedla ukrepov, ki jih je pred več kot desetletjem v konceptu dela z učenci z učnimi težavami v osnovni šoli določil Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje. Slednjega šole zaradi različnih razlogov še vedno premalo upoštevajo.
Po sedaj veljavni zakonodaji so stalni spremljevalci zagotovljeni za gibalno ovirane ali slepe otroke, za druge pa začasni spremljevalci. Zakaj neenaka obravnava in kako se to odraža v praksi?
V zdajšnjem zakonu položaj spremljevalca izhaja iz položaja fizičnega spremljevalca. Funkcija spremljevalca se je kasneje začela spreminjati. Zakon tega ni posebej opredelil in tukaj je nastala neka praznina. Postavilo se je vprašanje, komu je spremljevalec sploh potreben. Vsa ta vprašanja ostajajo nerešena. Zato bodo zgolj pravico do stalne fizične pomoči še naprej imeli le nekateri otroci, drugi pa bodo imeli le pravico do začasnega spremljevalca. Ali bodo to pravico dejansko lahko uveljavili, pa bo še naprej odvisno od občin. V praksi to pomeni, da so številni otroci, zlasti otroci z avtizmom, ki bi potrebovali stalnega spremljevalca, slednjega nimajo. Ti otroci in njihove družine so v hudi stiski. Situacija se je nekoliko izboljšala z izvedbo pilotnega projekta ministrstva za izobraževanje, s katerim so zagotovili 200 asistentov, vendar je projekt časovno omejen do leta 2019. Bojim se, da se bo agonija s spremljevalci nadaljevala še kar nekaj let. Zakon bo treba najprej pripraviti in nato sprejeti v parlamentu, kar bo po dosedanjih izkušnjah zahtevalo zelo veliko časa. Kdaj bi lahko tak zakon začel veljati, si ne upam napovedati.
Sprva ste predlagali, da bi novelo zakona sprejeli po skrajšanem postopku, ko ni splošne razprave, druga in tretja obravnava pa se opravita na isti seji. Bi bila v takem primeru sprememba zakona, ki bi med drugim avtistom dala nove pravice, lahko sprejeta na redni seji DZ?
Če bi bil zakon obravnavan po skrajšanem postopku, bi bil lahko sprejet na aprilski seji Državnega zbora. Skrajšan postopek sem predlagala, ker predlagane spremembe ne posegajo bistveno v koncept zakona in ker so naravnane izrazito v korist otrok s posebnimi potrebami. Zato sem bila nemalo začudena, ko sem izvedela za odzive nekaterih staršev, ki so noveli nasprotovali. Takoj na začetku mandata sem pristojnemu ministrstvu predlagala prenovo zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Z delom je pričela neformalna delovna skupina strokovnjakov, ministrstvo je naročilo strokovno študijo izvajanja dodatne strokovne pomoči v šolah. Po skoraj treh letih sem ugotovila, da bo korenito spremembo zakona in celotnega sistema nemogoče doseči do konca mandata. Zato sem si prizadevala urediti tisto, kar je najbolj pereče, torej problem spremljevalcev, na kar so me opozarjali številni starši in društva.
Zakaj je prišlo po vašem mnenju do nasprotovanja?
Starši so očitali, da niso bili vključeni v postopek in da je šlo za skrajšan postopek. Napačno so celo navajali, da gre za nujni postopek, ki pa je v resnici zelo hiter, uporablja pa se zelo redko in izjemoma. Nekateri med njimi niso želeli razumeti, da je narava spremembe dovoljevala uporabo skrajšanega postopka. Sploh pa je redni postopek v veliko primerih enak skrajšanemu. V večini primerov se o zakonih ne opravi splošna razprava, veliko zakonov je sprejetih tudi tako, da se druga in tretja obravnava na plenarnem zasedanju opravita na isti seji. Tudi o Zakonu o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami smo opravili drugo in tretjo obravnavo skupaj. Starši so nadalje oporekali razširitvi možnosti za namestitev otroka v zavod ali v rejništvo, pri čemer so spregledali, da ta možnost v zakonu obstaja od samega začetka. Zaradi odprave kakršnihkoli dvomov je bila ta določba črtana iz novele, kot tudi nekatere druge, za katere bi lahko obstajal dvom o tem, ali so v korist otrokom. In končno, nekateri starši si določene pravne pojme razlagajo na način, ki enostavno ni točen. Na takšno razlago kot dolgoletna izkušena pravnica ne morem pristati. Veliko sem sodelovalaz organizacijami staršev že pred pripravo novele in zato sem v njej poskusila zajeti to, na kar so opozarjali. Na splošno je bila večina pripomb staršev na konkretno novelo z amandmaji upoštevana, zakon je podprlo ministrstvo, bil je popolnoma usklajen z Zavodom RS za šolstvo, zakonodajno pravno službo Državnega zbora, javno ga je podprla Zveza NVO za avtizem Slovenije, ki združuje deset društev za avtizem, prav tako Zveza prijateljev mladine. Zakon je podprl tudi Urad varuha človekovih pravic.
Kakšna je zdaj usoda te novele? Kako dolgo bodo otroci s posebnimi potrebami v neenakem položaju?
Kakršnekoli spremembe na tem področju bo v prihodnje zelo težko doseči. Zakonodaja s področja otrok s posebnimi potrebami je problematična, zlasti to velja za postopek usmerjanja. Veliko je različnih deležnikov, želja, interesov in pričakovanj. Zaradi pomanjkanja strategije urejanja položaja oseb s posebnimi potrebami se lotevamo koščkov namesto celote in je vsak poskus prenove zelo težaven. Novela je bila namenjena odpravi najbolj akutne težave s spremljevalci. Korenita sprememba sistema bo zahtevala veliko več časa, napora in usklajevanja različnih deležnikov. Slednje je že nekaj časa dober izgovor, da se ne sprejme nobena sprememba. Bojim se, da bomo na večje spremembe čakali še zelo dolgo časa in da bodo otroci zato prikrajšani za nekaj, kar bi lahko uredili že letos.
Vesna Pfeiffer