Projekt Planina, ki je potekal med 1. aprilom 2012 in 30. septembrom 2013, velja za enega pomembnejših poskusov prilagajanja turizma invalidom pri nas. Glavni namen projekta, ki so ga financirali z evropskimi sredstvi in s podporo Švice, iz katere je sodelovala Zveza nacionalnih združenj paraplegikov, je bil spodbuditi prilagajanje ponudbe na Banjško-Trnovski planoti invalidom z različnimi vrstami telesne oviranosti. Projekt je vodil Darijan Krpan, ki nam je povedal, da poskušajo z izkušnjami, ki so jih pridobili v projektu, obogatiti turistično ponudbo na Banjški in Trnovski planoti.
Kako ste v praksi uporabili izkušnje in spoznanja, ki ste jih dobili med projektomPlanota, prijazna do invalidov?
V projektu smo se podrobneje spoznali z društvi invalidov, seznanili z njihovim načinom komuniciranja in delovanja. Tako smo tudi sami pri sebi razčistili razne predsodke ali strahove v komunikaciji z invalidi in drugimi osebami s posebnimi potrebami. Tudi na lastni koži smo spoznali, da so ovire za komunikacijo z invalidi predvsem v naši glavi. Pri prilagajanju posameznih turističnih točk oziroma ponudbe potrebam invalidov smo uvideli, da fizične ovire navadno niso največja težava za prilagajanje ponudbe invalidom. Kot rečeno, so ovire predvsem v glavi. Izkušnje, ki smo jih dobili pri teh ciljnih skupinah, bomo lahko uporabljali tudi pri drugih skupinah turistov, pri katerih se pojavljajo podobne težave in potrebe. To je pri starejših osebah, ki slabše vidijo ali slišijo oziroma pri katerih je treba paziti na fizične ovire.
Bi lahko rekli, da je turistična ponudba na tem območju dovolj prijazna do invalidov? Kaj bi bilo še treba izboljšati?
Posamezni turistični ponudniki v ponudbi za invalide vidijo novo tržno nišo in znanje ter izkušnje iz projekta s pridom uporabljajo. Skupno ljudem na Planoti je prijaznost in gostoljubnost, kar je še posebno dobro sprejeto pri populaciji invalidov. Res pa je mogoče izboljšati še precej stvari, denimo nadgrajevati komunikacijo z invalidnimi osebami, povečati promocijo dostopnega turizma na Planoti ter ponekod izboljšati fizično dostopnost.
Ponudbo na Banjško-Trnovski planoti ste prilagodili invalidom z različnimi vrstami telesne oviranosti. Oseba na vozičku ima verjetno drugačne potrebe od gluhe ali slepe osebe. Kako ste prilagodili ponudbo, da je primerna za vse?
Invalidi z različno vrsto telesne oviranosti so kot najbolj priljubljene izbirali podobne turistične zanimivosti na Banjški in Trnovski planoti. To pomeni, da so njihove potrebe oziroma interesi za ogled posameznih točk precej podobni. Tudi slepa oziroma slabovidna oseba bi si rada »ogledala« najvišjo razgledno točko na Banjški in Trnovski planoti, kjer je ob lepem vremenu mogoče videti tako Alpe kot Jadransko morje. Seveda smo bili ob tem začudeni. Strokovni delavci pa so nam potem razložili, da invalidne osebe, tudi slepi in slabovidni, bolj razvijejo druge čute, denimo sluh in vonj, in si tako pomagajo pri zaznavanju in doživljanju. Včasih so seveda problem fizične ovire, kot so slaba ali strma pot ali precej stopnic, vendar takih točk ni veliko. Če je ovira le nekaj stopnic, lahko osebo na vozičku prenesemo. Da se lažje pelje, pa ji pomagamo tudi, kjer je malo slabša pot. Ne glede na prizadevanja v projektu seveda vsa ponudba ni primerna za vse skupine invalidov. S tem smo se morali sprijazniti že na začetku projekta, pri čemer so nam pomagali predvsem invalidi sami. Nekatere fizične ovire pač obstajajo in bodo tudi v prihodnje, tako na podeželju kot v mestu. Kot smo spoznali, pa je za invalide pomemben predvsem naš odnos do njih, čeprav niso enaki, saj se zavedajo, da imajo nekatere telesne ovire, in to sprejemajo. Problem navadno naredimo »normalni«, saj ne vemo, kako bi se vedli do slepe osebe ali človeka na vozičku. Ker nam je nerodno.
Menda jevaš program eden redkih, če ne edini v državi, ki se nanaša na spodbujanje tovrstnega turizma na podeželju.Kaj konkretno jim ponujate?
Da, kolikor vemo, je to edini program na podeželju v naši državi, tudi v tujini je tega bolj malo. V ponudbi imamo »pakete« za vsa čutila, od ogleda neokrnjene narave in zeliščnih njiv, kar zanima tudi slepe in slabovidne, kulturne dediščine, denimo Muzej kovaštva, Učilno o Trnovskem gozdu, Muzej škafarstva, do kulinarike. Sem spada pokušnja domačih sirov, jedi iz zelišč in druge lokalne jedi. V program so po dogovoru vključeni tudi krajši sprehodi, ki so primerni za invalide na vozičku, denimo ogled zeliščnih njiv ali razgledna točka na Krvavcu na Banjšicah.
To je bil prvi tak projekt v Sloveniji. So vašemu zgledu sledili tudi drugi turistični ponudniki?
Nismo videli, da bi to uvajali tudi drugi ponudniki v Sloveniji. Je pa v projektu posamezne turistične vodnike zanimalo, da bi tudi to vključili v programe turističnih agencij.
Kdo vse je sodeloval v projektu? In v kakšno pomoč so vam bili med projektom invalidi sami?
Ključni partnerji so bila društva invalidov v regiji: Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih, Društvo paraplegikov severne Primorske in Društvo gluhih in naglušnih severne Primorske. Poleg teh je bil partner Zavod Gost na Planoti kot ponudnik turističnih storitev, Zavod Premiki, to je zavod za dostopni turizem, in ESCIF (Evropska zveza paraplegikov). Ključno vlogo pri ugotavljanju potreb invalidov po ogledu posameznih točk, pripravi predlogov za prilagajanje točk potrebam invalidov ter pri delavnicah za komunikacijo z invalidi z različno vrsto telesne oviranosti pa so imeli prav invalidi.
Pravijo, da so največja ovira predsodki ljudi. Kako ste se vi spoprijeli z njimi?
Najprej smo se spoprijeli z lastnimi predsodki pri komunikaciji z invalidi. Ker smo vključevali tudi druge turistične ponudnike in vodnike, smo že pri pripravi projekta načrtovali izvedbo delavnic za komunikacijo z različno vrsto oviranosti. Delavnice so potekale v zelo odprtem in sproščenem ozračju, kjer se je vsak kaj naučil od drugega. Tudi sami smo se od invalidov učili, kako komunicirati z gluhimi in naglušnimi, kako pristopiti k slabovidni osebi in kako se vozi z vozičkom za paraplegike.
Kaj je vodilo turistične ponudnike, da so se odločili sodelovati v projektu?
Verjetno je bilo več razlogov. Eden od njih je pripravljenost pomagati invalidnim osebam, drugi pa dodatna ponudba oziroma ponudba za nove ciljne skupine in uporabnike.
Verjetno so se morali tudi sami usposabljati. Kako je potekalo usposabljanje in kdo ga je vodil?
Da, kot rečeno, smo bili vsi na usposabljanjih, tudi ponudniki. Organizirala so jih društva invalidov, ki so sodelovala v projektu, ter Zavod Premiki. Torej smo bili v tem primeru neinvalidi v šoli pri invalidih.
Menda tudi invalidi sodelujejo kot turistični vodniki. Ali to pomeni, da se s tem odpirajo možnosti za delo invalidov?
Nekaj invalidov se je usposabljalo, da bi lahko postali turistični vodniki. Seveda so bila to interna usposabljanja, za »pravega« vodnika pa bi morali obiskati tečaj, ki ga organizira občina oziroma Gospodarska zbornica. Vsekakor imajo invalidi možnosti za dodaten zaslužek kot turistični vodniki, saj društva invalidov organizirajo več izletov na leto za svoje člane, in namesto da jih vodijo »zunanji« vodniki, bi jih lahko vodili invalidi sami ter seveda dobili neko nagrado.
Kako bi sicer ocenili znanje slovenskihturističnih agencij in vodnikov o pristopu k invalidom? Kaj jim povzroča največ težav?
Razen Zavoda Premiki se z dostopnim turizmom v Sloveniji druge agencije, kolikor mi je znano, načrtno še ne ukvarjajo. Razlogi so verjetno v nepoznavanju potreb in interesov invalidov, negotovost v komunikaciji z invalidi, pa tudi predsodki.
Večina si največkrat zelo zmotno predstavlja, kaj vse bi ljudje s posebnimi potrebami radi izkusili na lastni koži. Kaj ste spoznali sami?
Res je, in kot sem povedal, smo tudi mi imeli na začetku projekta popolnoma drugačne predstave, kaj si invalidne osebe želijo. V resnici si želijo spoznavati podobne stvari kot drugi, le zaznavajo jih nekoliko drugače. Vid denimo nadomestijo z drugimi čutili. Če jim pri tem pomagamo, skoraj ni ovir za razvoj dostopnega turizma.
Kako je v tujini turistična ponudba prilagojena invalidom?
Bili smo v Švici in smo začudeni spoznali, da o tem ne razmišljajo. Imajo velike centre za rehabilitacijo in terapijo za invalidne osebe, urejajo fizično dostopnost, o prilagajanju turistične ponudbe pa so nam povedali bolj malo. Smo pa ugotovili, da v Franciji v svojih strategijah razvoja turizma namenjajo posebno pozornost starejšim, ker se prebivalstvo stara, in ranljivim skupinam.
Bi katero državo posebej omenili kot primer dobre prakse?
Kar nam je doslej uspelo spoznati, imajo največ tovrstne ponudbe na podeželju v skandinavskih državah, še posebno na Norveškem.x
Vesna Pfeiffer
