Novinarka Ana Vojnović Zorman in gostja Nastija Fijolič v studiu MMC RTV Slovenija. Foto: zajem zaslona
Novinarka Ana Vojnović Zorman in gostja Nastija Fijolič v studiu MMC RTV Slovenija. Foto: zajem zaslona

Nastijo Fijolič sem spoznala pred sedmimi leti, ko je bila absolventka fotografije na VIST-u v Ljubljani in je živela v študentskem domu. Aprila 2018 je namreč na družbenem omrežju objavila video sebe, kako se na invalidskem vozičku v tovornem vagonu potniškega vlaka med številnimi kolesi vozi proti Kopru. "Sem na vagonu, kjer so parkirana kolesa. Drugače z invalidskim vozičkom ne morem potovati," je Nastija takrat povedala v videoposnetku, ki ga je objavila na Facebooku, ogorčena, ker je plačala za pot toliko kot ostali potniki, ki so se do Kopra peljali v bistveno drugačnih pogojih. Z objavo dogodka v medijih je dosegla, da se je javnost začela malo bolj zavedati le ene od številnih težav z dostopnostjo, s katero se soočajo gibalno ovirane osebe. In kot pravi, je ravno v neprestanem opozarjanju na kršitve pravic osebam z indvalidnostjo ključ do izboljšav. "Toliko nas je, če se vsi skupaj zavzamemo za en cilj - pa je to lahko samo prilagoditi ljubljansko železniško postajo, ki bi morala biti že zdavnaj po evropskih standardih, pa ni – bi to dosegli. Žal je velikokrat ljudi z invalidnostjo strah izpostaviti se," je med drugim povedala Nastija v prvem podcastu (P)osebno dostopno.

Grafična špica podkasta (P)osebno dostopno. Foto: dostopno
Grafična špica podkasta (P)osebno dostopno. Foto: dostopno

Neposredno in naravnost tudi o svoji bolezni

Brez dlake na jeziku, tako kot vedno, je spregovorila tudi o svoji bolezni – spinalni mišični atrofiji, o odraščanju v Brežicah, kjer je obiskovala čisto običajni vrtec in osnovno šolo in o študiju v Ljubljani. Zaupala mi je, da se ji je po končani gimnaziji uspelo vpisati na Akademijo za likovno umetnost, a jo je po enem letu zamenjala s študijem fotografije. "Na sprejemnih izpitih so me namesto o mojih delih spraševali, kako se bom spopadala z neprilagojenostjo, namesto da bi pač to sama akademija uredila. Morali so me sprejeti, ker sem opravila sprejemne izpite, ampak po enem letu sem – iskreno - obupala. Sošolci so me nosili, pa hišnik, stranišča niso bila dostopna, enostavno ni šlo," se je v pogovoru spominjala Nastija Fjolič. zatem sva govorili o tem, kako je končala študij fotografije na Fakulteti za aplikativne vede v Ljubljani, kako je bilo živeti v študentskem domu in kako težko je osebam z invalidnostjo priti do zaposlitve.

Nastijina velika ljubezen in tudi terapija - ples

Spregovorili sva tudi o njeni veliki ljubezni – plesu, s katerim se ukvarja od študentskih let in zaradi katerega je prepotovala svet. “Šport v mojem življenju oziroma fizična aktivnost mi pomeni največ od vsega, ker če nimam fizioterapij, plavanja, samih treningov plesa, moje telo začne tako hitro padati, da se mi zdi, da če bi zdaj prenehala z vsem tem, bi bila v dveh letih nezmožna karkoli samostojno narediti.” Šele po snemanju podcasta mi je povedala, da se bo 22. in 23. marca udeležila mednarodnega tekmovanja v paraplesu na Kitajskem, kjer cilja na stopničke. Aprila jo čakajo kvalifikacije na Nizozemskem, vse skupaj pa je priprava na svetovno prvenstvo v paraplesu, ki bo novembra na Slovaškem in kjer tudi načrtuje nastop. “Zakaj tega nisi povedala med pogovorom?” sem jo vprašala, ko sva pili kavo. “Ah, nisem se hotela hvaliti,” mi je skromno odvrnila.

Nov projekt - prilagojeno vozilo

Se je pa Nastija pohvalila, da se loteva izjemno zahtevnega projekta - nakupa prilagojenega vozila, ki stane med 40.000 in 60.000 evrov in ji bo omogočilo lažje premikanje. “Ker se mi zdi, da imeti avto pomeni biti samostojen, sploh pri nas, kjer iz BTC-ja do Viča z javnim prevozom potrebuješ toliko kot z avtom od Ljubljane do Brežic," je pojasnila.

Razbijanje tabujev

Nastijo lahko te dni vidite tudi v objavah Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite, kjer prek filmčkov na njihovih družbenih omrežjih pomaga promovirati parasport, pa v podcastu Balkonjada, kjer s prijateljem Tilnom Ribnikarjem razbijata tabuje in mite o osebah z invalidnostjo. Nekaj sva jih skušali razbiti tudi midve. Pogovarjali sva se še osebni asistenci, ki jo ima tudi sama, pa o spolni asistenci, o tem, kakšne so njene izkušnje z moškimi, zakaj ljudje mislijo, da osebe z invalidnostjo nimajo potrebe po spolnosti, ali imajo lahko osebe s SMA otroke in ali si ona želi imeti družino.

Vabljeni k poslušanju!