Naparaolimpijskihigrah v Riu, na katerih bo nastopilo več kot 4350 športnikov invalidov iz 165 držav, bo tudi osem slovenskih športnikov. In med njimi bo tudi 33-letni novimeščan Primož Jeralič, kizadnja leta z ženo Nino in dvema otrokoma živiv Ivančni Gorici.Od nesreče, ki ga je prikovala nainvalidski voziček, je letos minilo osem let. Pravi, da se človek, ko se mu zgodi taka nesreča,ne sme vdati v usodo, temveč mora poiskati svetlo luč na koncu predora. Pa čeprav jeto velikokrat težko, a ko odkriješ lepote življenja, je to neprecenljivo, je prepričan.
»Zgodilo se je februarja 2008 na Krvavcu, takrat sem bil star 24 let in sem kot absolvent prek študentskega servisa delal v šoli smučanja na Krvavcu. Bil je zadnji delovni dan, spustil sem se proti dolini, na najbolj ravnem delu pa je moje smučke zagrabil južni sneg in sem padel. S hrbtom sem udaril ob hlod, ki je bil postavljen ob progi. Vse se je zgodilo v delčku sekunde. Takoj po udarcu nisem več čutil svojega telesa od popka navzdol,« se nesreče spominja Jeralič, ki je šele dva tedna po nesreči izvedel, da ne bo več hodil. »Takoj po viziti je k meni stopil kirurg, ki me je operiral, in mi pojasnil, da imam zdrobljeno enajsto vretence na prsni višini ter počeno četrto ledveno vretence. Imel sem tudi zlomljenih sedem reber in predrta pljučna krila obojestransko. Ko sem izvedel, da ne bom več hodil, sem si zaželel, da se ta morija konča. Imel sem občutek, kot da sanjam, da se to ne dogaja meni. Takoj sem zahteval pomoč psihologa, pomembno vlogo pa je odigrala tudi Nina.« Simpatični parakolesar danes pravi, da se je zanj takrat zgodba končala. A tudi začela nova.
Zaradi športa se je lažje sprijaznil z invalidnostjo
Jeraličse je s športom ukvarjal že od mladih nog. Od 12. do 21. leta je treniral atletiko, skok ob palici, visoke ovire, mnogoboj. Danes vozi ročno kolo, ki je postalo, kot sam pravi, njegova nova športna ljubezen. Prizna, da mu je šport pomagal, da se je lažje sprijaznil z invalidnostjo. »Brez športa ne bi bil to, kar sem. Omogoča mi svobodo, gibanje in druženje, tako s prijatelji invalidi kot s prijatelji neinvalidi. V športu uživam, v njem sem doma. Ko prepeljem neko razdaljo, je občutek podoben, kot kadar osvojiš vrh neke gore. S fanti si zelo prizadevamo, da bi to spoznali tudi drugi ostali 'mladi' invalidi.« Šport bi moral biti del rehabilitacije, meni Jeralič, saj je telo ustvarjeno za gibanje in ga potrebuje. Mladim sporoča, da življenja ni konec, če se ti zgodi tragedija,resda pa je potreben čas, da se človek sprejme v novi podobi: »Ko se to zgodi, se je treba s položajem, v katerem si, čim prej sprijazniti in potegniti svoj maksimum. Ne smeš se vdati v usodo, temveč moraš poiskati svetlo luč na koncu predora.Težko je, a ko enkrat odkriješ lepote tega kratkega življenja, je to neprecenljivo.«
S parakolesarstvom ga je seznanil prijatelj
Pred poškodbo, ki ga je prikovala na invalidski voziček, o športu invalidov ni vedel tako rekoč ničesar, priznava Jeralič in dodaja: »Šport invalidov je bil medijsko zelo slabo pokrit, pa tudi poglabljal se nisem vanj, dokler nisem doživel nesreče. Potem pa sem dobil priložnost, da se vključim vanj.« Pred poškodbo je naš vrhunski športnik kolesaril zgolj rekreativno. »S parakolesarstvom sem prišel v stik zaradi prijatelja, tudi paraplegika, ki je na vozičku.Povedal mi je za kolo, ki sem ga dobil po relativno nizki ceni, saj so ta kolesa izredno draga. 'Samo' 1700 evrov je stalo moje prvo ročno kolo. Seveda je bilo na začetku težko, po dvanajstih kilometrih kolesarjenja sem skoraj umrl. Vendar sem človek, ki verjame, da se da s trmo premagati oviro in da se ti za tem, ko jo premagaš, stvari samo še odprejo. Je pa res, da moraš vrteti. Če misliš, da boš imel kolo v kleti in da se boš kljub temu peljal, to ne gre. Pri nas se vsak dan pozna. Ob nekajdnevnem odmoru zelo nazaduješ.«
Šport invalidov zahteva veliko treninga
Jeralič vozi kolokleče. » Vse je odvisno od tega, kakšne so telesne zmožnosti po travmi. V kolesu torej klečim, ker mi zgornji del trupa dela in sem zmožen poganjati kolo z zgornjim delom telesa in rokami. Šport invalidov na ravni, kjer se dandanes tekmuje, zahteva veliko treninga in celosten pristop k športu. Poleg tega ne gre zgolj za trening na kolesu, ampak tudi denimo z utežmi, pa spanja mora biti dovolj, paziti je treba na prehrano, meritve je treba delati, da vidiš, kje si, kaj si ...«Jeralič velikokrat trenira tudi s kolesarji, ki niso invalidi. Pravi, da se parakolesarstvo razlikuje od običajnega predvsem v končnih hitrostih.
Prvič na paraolimpijskih igrah
Nikoli ne bi šel na paraolimpijske igre, če se mu ne bi zgodilo, kar se mu je tistega usodnega februarskega dne pred osmimi leti, pravi Jeralič:»Če si borec, ti da travma v življenju ogromno nekega zaleta in energije. Najprej je bilo hudo, potem se je v glavi nekaj premaknilo. Rekel sem si, zdaj sem tukaj, in iz tega je treba potegniti kar največ.« Danes živi dvakrat bolj polno kot prej: »Cenim trenutke, ki jih preživljam s svojimi najbližjimi, družino, prijatelji, cenim trenutke, ki jih lahko vzamem zase. V življenju dajem prednost osebni rasti, rad bi pustil pečat na tem svetu in pokazal, da se da kljub invalidnosti narediti kaj novega, velikega in dobrega za svojega bližnjega.« Ko razmišlja o paraolimpijskih igrah, pravi, da ne ve, kakobo videti paraolimpijska tekma. Najverjetneje bo zelopodobna svetovnemu prvenstvuoziroma zadnjemu svetovnemu pokalu, meni: »Tam se je že pokazalo, kdo so glavni in kdo bo vlekel. Pestro bo, tekma pa zelo zanimiva. Konkurenca bo v 90 do 95 odstotkih ista kot v svetovnih pokalih. To so profesionalci in pravi atleti, fantje od tega živijo. Zanardi bo branil naslov, ima pa tri ali štiri tekmece, ki ga bodo napadali. Če poznaš Alexa Zanardija in njegov način vožnje, veš, da jebrezkompromisen.Prej je bildirkač formule 1, znjim ni heca,«je prepričanJeralič.
Verjame vase in v svoje sposobnosti
»Udeležba na tako velikem tekmovanju, o katerem sem sanjal, odkar sem se prvič aktivno začel ukvarjati s športom, je res nekaj posebnega. Danes me vsi sprašujejo, kakšna so moja pričakovanja. Želim si, da dam svoj maksimum, da pokažem, kaj sva v zadnjih mesecih izpilila s trenerjem Aleksejem Dolinškom. Verjamem vase in v svoje sposobnosti, in če bom prišel skozi cilj s kančkom energije, ki je nisem vložil v dirko, ne bom zadovoljen.« x
Srečno v Riu, Primož!
Vesna Pfeiffer