Luka Prosnik, rojen leta 1975 v Mariboru, ima za seboj že več desetletij pisanja pesmi. Na začetku otroške knjige Leopoldove živahne tačke, ki je konec aprila izšla pri Založbi Pivec zapiše neposredno in jasno: "Zaradi življenjskih posebnosti sedim na invalidskem vozičku. Zanimajo me knjige in avtomobili. Imam svoj osebni pogled na svet. Ne maram lažnih čustev. Od ljudi zahtevam čistost pogovorov in jasnost življenjskih resnic. Sprva sem bil plodovit pesnik. Zdaj stopam na otroški tobogan zgodb, ki govorijo vsaka zase." Njegov pogled na svet je slikovit, prav tako se je lotil tudi našega pogovora. V njem nam je razkril tudi, da se je pisanja zgodb za otroke lotil v času epidemije.
Pišete od 13. leta, kaj vam pomeni poezija?
Pisanje pesmi je kakor velika ladja, ki potuje in v živahnih barvah pristaja.
V večini pesmi gre za nežne in krajše impresije, vtise neke realnosti, nezaključene okruške sveta. Kako se to sklada z vašim pogledom na svet?
Moj pogled na svet je nepopustljvo jasen odnos do sebe, včasih vojaški.
V nekem intervjuju zapišete: "Ne maram šminke, ne želim, da bi mi zaradi invalidnosti kaj skrivali." Kako je to sploh mogoče v svetu, ki ves čas poveličuje le telo brez kakršnihkoli odklonov? Kako se lahko človek izogne skrivanju?
Še zdaj ne maram lezenja v danko ljudi, ki zmeraj nekaj preračunavajo.
Del svojega dneva preživite v Sončku: kako poteka vaš idealen dan, kje se najbolj sprostite, najdete svoj mir?
Službeni del dneva preživim v Varstveno-delovnem centru Sonček Maribor. Najbolje se počutim v recepciji ob telefonu. Svoj mir najdem ob glasbi Draga Misleja Mefa in Iztoka Mlakarja.
V pesmih omenjate Istro: zakaj je ta za vas tako pomemben prostor, h kateremu se večkrat vračate?
V slovenski Istri je vas Topolovec. Tam imamo svojo utrdbo miru.
Številne pesmi so tudi izjemno čutne, posredno naslovljene na ženske: kako dojemate ta odnos v življenju?
Ženske so za mene zmeraj priprte hiše. Imam prijateljico že nekaj let. Dela v diplomaciji v Berlinu. Zelo se razumeva.
Zavod OPRO je pred 2 letoma izdal knjigo Pomoč pri seksualnem življenju ljudi s hendikepom. Kako kot pesnik na invalidskem vozičku gledate na seksualno življenje? Kako bi lahko v družbi razbili mit o neseksualnih, skorajda nečutečih ljudeh z invalidnostjo?
Problem invalidske spolnosti je treba odpreti v javnosti in legalizirati. V intimnosti in spolnosti tudi potrebujemo pomoč, čeprav nam srce živahno razbija.
Pesništvo je nasprotje enoumja: kako se vi soočate z ljudmi, ki od soljudi zahtevajo le eno pravo pot?
Celo življenje razbijam kamnite glave brez možganskih mostov. Hvaležen sem staršem, ki mi ogromno berejo zahtevne slovenske in tuje pisatelje, kot so Drago Jančar, Boris Pahor in Toshikazu Kawaguchi. Jasno je, da me ljudje prestrašeno gledajo.
V eni od pesmi iz zbirke Ogenj srca ste napisali, da niste niti pesimist niti optimist, ampak rdeče-rumeni utopist. Kaj to pomeni, se je to spremenilo?
Še zmeraj sem rumeno rdeč utopist, kar pomeni, da bi se rad zbudil v svetu natančnih besed in jasnih dognanj.
Del vašega pisanja je tudi humor, kako pomemben je ta v vašem življenju? Kje ste črpali svoj humor v zadnjih dveh letih, ki so na vse nas močno vplivala zaradi epidemije?
Humor pride. Ne morem povedati, kje in kdaj.
V svojih starših in družinskih članih imate velike zaveznike: kaj vam to pomeni, česa ste se naučili?
S starši in sestro se pogovarjam in skupaj oblikujem življenjske stopinje. Doma sem se naučil jasno razmišljati in sestavljati pestre misli.
Poleg pisanja ste sodelovali tudi v glasbenih in gledaliških skupinah: kje se počutite najbolj doma?
Gledališče je poseben prostor. Začutiš ga kakor ogromno živahno pisano hišo. Nekako sem še zmeraj bolj pesnik.
Pri založbi Pivec je izšla knjiga za otroke Leopoldove živahne tačke: v uvodu zapišete, da ste bili nekoč plodovit pesnik, sedaj pa se boste spustili po otroškem toboganu zgodb. Kako je prišlo do te spremembe?
V času epidemije sem začel pisati zgodbo Leopoldove živahne tačke. Zdaj v teh dneh bodo izšle pri Založbi Pivec. Čeprav nimam otrok, jim podarjam otroško knjigo.
Lahko torej pričakujemo še več otroških zgodb? So vaši načrti za prihodnosti vezani predvsem na takšno ustvarjanje?
Kaj bom ustvaril naprej, ne vem.