Zaposlitvene možnosti gluhih in naglušnih so v Sloveniji izrazito slabe.Pri vključevanju na trg dela se spopadajos številnimi ovirami, od neprilagojenosti izobraževalnih sistemov, nerazumevanja in nefleksibilnosti delodajalcev do neustreznih delovnihrazmer, nedostopnosti informacij v vizualni obliki in pomanjkanja podpornih programov na delovnih mestih. Tisti, ki imajo zaposlitev, pa pogosto zasedajo nižja delovna mesta in so slabše plačani, kar se kaže tudi v njihovi socialni izključenosti. Odgovore na številna vprašanja, povezana s problematiko zaposlovanja gluhih, je dala konferenca, ki sta jo organiziralaDruštvo učiteljev gluhih Slovenije v sodelovanjus pisarno evropskega poslanca dr. Igorja Šoltesa.Petra Rezar iz Društva učiteljev gluhih Slovenije pravi, da so velika ovira predvsem neznanje in predsodki delodajalcev. Konferenco Izzivi in priložnosti gluhih na trgu dela ste organizirali skupaj s pisarno evropskega poslanca dr. Igorja Šoltesa.
Kako pa ste sploh začeli sodelovati?
Po naključju mi jeprišla v roke knjiga Kako najdem službo, v kateri številnih koristnih nasvetov gluhi iskalci ne bi uporabili. Z avtorico knjige Tamaro Guzelj smo ugotovili, da obstaja potreba po konferenci, ki pa jo je treba podpreti z vidnimi soorganizatorji in predavatelji. Tako bo javnost mnogo resneje prisluhnila gluhim iskalcem zaposlitve. Dr. Šoltes je prepoznal, razumel in podprl namen konference, za kar se mu zahvaljujemo. V evropskem parlamentu sta med drugimi tudi gluha poslanca Adam Kosa iz Madžarske in Helga Stevens iz Belgije, ki ju je dr. Šoltes tudi povabil na konferenco.
Kje so po vašem mnenju največje ovire oziroma razlogi za to, da gluhi težko dobijo delo?
Neznanje in predsodki delodajalcev so velika ovira. Druga ovira so gluhi iskalci, ki so tako rekoč brez socialne mreže v širšem okolju, z nizko samozavestjo na trgu dela, brez informacij pa tudi s šibko samoiniciativnostjo in jezikovno oviro. V šolah in na fakultetah se ne učimo iskati zaposlitve, temveč samoumevno pričakujemo, da nam jo bodo našli na zavodu in se prehitro sprijaznimo z razmerami in katero koli službo.
Na konferenci je bilo med drugim poudarjeno, da se delodajalci še vedno bojijo zaposliti invalida, torej tudi gluho osebo. Kaj menite, zakaj?
Delodajalec danes predvsem stremi k uresničevanju ciljev podjetja, nima pa znanja in časa, da uvaja v delo gluho osebo, ki uporablja slovenski znakovni jezik. Velikokrat niti ne pomisli, da bi zaposlil tako osebo. Po eni strani gre za jezikovnokulturne ovire, po drugi strani za filozofijo podjetja in vodstva, da izbere linijo najmanjšega odpora. Tudi delodajalcem, ki že imajo zaposlene gluhe, ne uspe vedno prepoznati in uresničiti vseh njihovih sposobnosti, pa čeprav so med iskalci zaposlitve tudi visoko izobraženi kadri, ki pri delu potrebujejo večzaupanja, spodbude in pomoč v komunikaciji. Pogosto se ne zavedamo, da s skopimi informacijami, ki jih prejme gluhi med delom, ne moremo zadovoljiti vsega, če je v delovnem krogu socialno in komunikacijsko osamljen. Nemalokrat se zgodi, da so delodajalci presenečeni, ko ugotovijo, da ima gluhi kandidat visoko izobrazbo, kar pove veliko o njihovih predstavah o gluhih. Prevladuje prepričanje, da so gluhi večinoma v proizvodnji, na mestih, kjer jih ni opaziti, ali da opravljajo slabše plačana, pogosto tudi fizična dela.
Dostopnost do informacij in izobraževanja v znakovnem jeziku je precej slaba. Kakšno je pravzaprav stanje na tem področju? Kaj učitelji opažate pri svojem delu?
Zavedati se je treba, da sta slovenski knjižni (pisni) jezik in slovenski znakovni jezik dva povsem različna jezika. Gluhi iz govorečega okolja imajo po navadi šibkejše znanje obeh jezikov. Tisti, ki imajo gluhe starše, so večinoma v boljšem položaju pri rabi slovenskega znakovnega jezika in slovenskega pisnega jezika. Pogosto so tudi bolj pismeni, samozavestni, samostojni in imajo dobro jezikovno podlago za izobraževanje tudi v poznejših letih. Izobraževanje gluhih otrok je danes pod močnim vplivom medicine, saj skoraj vsak prejme polžkov vsadek in se toliko usposobi, da se vključi v običajne oblike šolanja. To ima tudi nekatere posledice, saj je s tem onemogočen razvoj slovenskega znakovnega jezika in kulture gluhih. Danes je ljubljanski Zavod za gluhe in naglušne edino središče gluhih učencev in dijakov, ki uporabljajo slovenski znakovni jezik v procesu izobraževanja. Slovenski znakovni jezik še danes nima svojega mesta, da bi nastopil kot samostojen predmet v osnovni šoli in v formalnem izobraževanju na vseh stopnjah od vrtca do univerze, kar je tudi eden od razlogov za jezikovno šibkost gluhih.
Pa vendar so tudi izjeme.
Izjeme so posamezniki, ki so imeli veliko podporo v domačem krogu. Starši so z njimi intenzivno delali tudi doma in v vseh življenjskih okoliščinah. Dosegajo mnogo več in so tudi jezikovno močnejši od preostalih gluhih vrstnikov, ki niso imeli toliko spodbude. Zato je pomembno tesno sodelovanje staršev in učiteljev, predvsem da se starši zavedajo soodgovornosti za razvoj jezika. Gluhi otroci prav tako potrebujejo več spodbude v komunikaciji, več informacij, več gradiva za razvoj jezika na višji ravni. Menimo, da je pozitivno, da se gluhi učijo več jezikov, med drugim tudi znakovni jezik, saj krepi določene možganske procese mišljenja. Jezik je tudi del identitete, in zato imajo gluhi iz gluhih družin močno identiteto gluhih. Starši z normalnim sluhom v svojem jeziku (govoru) ohranjajo svojo identiteto, ki jo želijo prenesti na gluhega otroka, ki ima naravno potrebo po vizualni komunikaciji, kar ni govor. Tudi identiteta je lahko močan dejavnik v razvoju nekega jezika. V zadnjem letu je velik uspeh, da so nekateri gluhi učenci začeli uresničevati pravico do tolmačenja pri pouku. Naj bo to tudi praksa za vse gluhe, ki tudi še ne obvladajo znakovnega jezika, saj bi veliko lažje brali z ustnic, se učili kretenj in hitreje dojeli učno snov pri pouku. Prav tako si želimo, da bi do večje veljave prišli tudi gluhi učitelji in bi lahko poučevali tudi v »normalnih« šolah, če bi seveda imele interes in posluh za ozaveščanje ter prepoznale priložnost za različnost, bogastvo kulture in jezika v šolah.
Kakšni bodo po vašem mnenju konkretni učinki konference Izzivi in priložnosti gluhih na trgu dela?
Predvidevamo, da se bodo stvari v glavah iskalcev zaposlitve odprle. Prepričani smo, da je že viden odziv delodajalcev, ki se zdaj seznanjajo z razmerami tudi v strokovnih člankih v reviji Delodajalec. To je proces, ki je usmerjen dolgoročno in bo tudi viden dolgoročno. Treba se je na vse strani angažirati za ozaveščanje in organizirati okrogle mize, srečanja, na katerih bi se delodajalci in zavod za zaposlovanje ter iskalci dela sami tudi izobraževali. Želeli bi si, da bi to pobudo prevzela podjetja sama ali zavod za zaposlovanje.
Naj vas povprašam še o delovanju društva. Člani zelo pomagate gluhim in naglušnim osebam predvsem z neformalnim izobraževanjem. Gre za prostovoljno delo. Kako izvajate to izobraževanje, koliko ljudi je vključenih in kje poteka?
S samimi aktivnostmi društva se sočasno neformalno izobražujemo, predvsem v praktičnem delu. Prevzemanje odgovornosti, organizacija in izvedba spadajo med velike izzive za člane društva. Izvajamo tudi projekte Erasmus in posamezne projekte, v katerih je vključenih veliko izvajalcev; večinoma sodelujejo tako gluhi kot zunanji prostovoljci strokovnjaki. Skupaj dosežejo velike cilje in obenem osebno zadovoljstvo ter pridobijo nova znanja in izkušnje. Praktičen primer je tudi sedanja konferenca Izzivi in priložnosti gluhih na trgu dela, v kateri so mladi in starejši sodelovali bodisi pri snemanju videov, obveščanju javnosti in sami logistiki. Praksa je pokazala, da obstajajo veliki interesi in potrebe po vključevanju v projekte društva. Eden najbolj simpatičnih projektov je vsakoletni poletni tabor za gluhe otroke in mladostnike, v katerega vključimo starejše gluhe prostovoljce, ki prevzamejo vodilno vlogo brez predhodnih izkušenj in zapolnijo vrzel v življenju gluhih otrok in mladostnikov s prenosom kulture, znanja in izkušenj. Pomembni pa sta dobra predpriprava in logistika.
Koliko članov ima vaše društvo in kdo vse je vanj vključen? So člani zgolj učitelji ali tudi druge osebe?
Naše društvo je majhno. Med člani so učitelji gluhih, gluhi učitelji, pa tudi podporniki in prijatelji. Število gluhih učiteljev je iz generacije v generacijo vse manj. Zlata doba učiteljev gluhih je bila v obdobju pred uvedbo Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Danes gluhe poučujejo učitelji v rednih šolah in so brez izkušenj, strokovnega znanja. Nimajo dovolj znanja o metodah dela z gluhimi, zato sodelujejo z mobilno službo, ki jim daje neko oporo in smernice pri delu. Njihove izkušnje se ne morejo primerjati z izkušnjami »pravih« učiteljev gluhih. Prav tako v šolah za gluhe srečujemo vse manj surdopedagogov, saj je v zadnjih desetih letih viden upad vpisa gluhih otrok in dijakov.
Med cilji društva je poleg izobraževanja gluhih otrok in mladostnikov ter odraslih tudi višja strokovna kvaliteta učiteljev gluhih. Kje se izobražujete in kdo vam pri tem pomaga? Sodelujete tudi s kolegi iz tujine?
V Sloveniji se izobraževanje učiteljev gluhih konča z diplomo iz surdopedagogike. Učitelji z običajno formalno izobrazbo nadgradijo znanje z defektološko enoletno oziroma dvoletno dokvalifikacijo. Nadgradnja znanja je onemogočena v smislu, da bi pridobili nova formalna znanja na raznih seminarjih za pedagoge v Sloveniji. Obstoječe študijske skupine še ne pokrijejo vseh potreb. Zato je pomembno, da se učitelji gluhih izobražujejo v tujini, za kar pa tako ali tako ni dovolj sredstev. Različni svetovni kongresi prinesejo veliko svežih informacij, ki so takoj prenosljive v prakso. Kljub temu pa v Sloveniji še prevladujejo stereotipi, prepričanja, da sedanji sistem dobro deluje. Brez kakovostnih učiteljev je težko uresničiti in potrditi neki šolski sistem, ki ni vedno pisan na kožo gluhim, česar se zavedajo tudi učitelji sami. Pogosto se zgodi, da kakšen učitelj v običajni šoli misli, da gluhi vse razume in zna ter da zato ne potrebuje dodatne pomoči. Gluhi učenci se redko izpostavijo v šoli, češ da česa ne razumejo. V Sloveniji pogrešamo priložnosti za organizacijo mednarodnih konferenc in srečanj, na katera bi povabili tuje strokovnjake. Želeli bi si, da se to uveljavi kot redna praksa, ki bi obenem tudi pripomogla k boljšemu strokovnemu razvoju kadrov in same stroke.
Trenutno izvajate brezplačno pomoč pri učenju gluhih dijakov v slišečih šolah. V kakšni obliki in koliko ljudi je v ta projekt vključenih?
Podpora gluhim učencem in dijakom se izvaja po dogovoru. Izvajajo jo naši člani, in sicer na različne načine, od priprave na poklicno maturo do popravnih izpitov, včasih tudi po pouku kakšnemu učencu pomagamo pri razumevanju snovi. Pomoč se izvaja individualno, saj je tako tudi dosežen kar največji izkoristek pomoči. Pogosto to pomoč uporabljajo dijaki zavoda ali nekdanji učenci zavoda, ki so ostali v stikih z nekdanjimi učitelji, našimi člani.
Sodelovali ste tudiv mednarodnem projektu z Društvom ustvarjalcev Taka Tuka. Kakšen je bil ta projekt?
Med letoma 2011–2012 smo bili vključen v mednarodni projekt Gledališče, most sporazumevanja, v katerem smo delili znanje in izkušnje ter animirali naše mlade udeležence v interakciji s kitajskimi vrstniki. Spoznali smo tudi nekaj gluhih učiteljev na Kitajskem in si delili informacije ter znanje. Plodno sodelovanje je prineslo zanimive projekte v gledaliških nastopih za otroke in mladostnike tako v Ljubljani kot na Kitajskem v Chengduju, ki je pobrateno mesto z Ljubljano. x
Vesna Pfeiffer