Poletje in z njim kopalna sezona je v polnem teku in za mnoge, predvsem za mlade, je to čas razposajenosti in plavalnih užitkov.A kaj, ko lahko ponesrečen skok v vodo zelo spremeni človekovo življenje, saj se nemalokrat konča s trajno invalidnostjo.Vsako leto se pri skokih v vodo, najpogosteje gre za skoke v reke in jezera, poškoduje več deset ljudi.Ponesrečen skok v vodo je močno zaznamoval Nina Batagelja, ki je pri 22 letih postal tetraplegik. Kljub temu ostaja strasten športnik, je eden izmed ambasadorjev dobrodelnega teka Wings for Life, na katerem zbirajo denar za raziskave poškodb hrbtenjače, in državni prvak v hrbtnem plavanju na 50 metrov. Predvsem pa mlade po šolah ozavešča o nevarnosti skoka na glavo v vodo.Svojo zgodbo je delil tudi z nami.
Skok v vodo vam je spremenil življenje. Kaj se je pravzaprav zgodilo in kako?
Zdaj na ta skok ne gledam več kot na spremembo življenja, bolj vidim, da je ta skok prvi korak do takšnega življenja, kot ga živim zdaj. Sicer se je skok zgodil ob čisto nedolžni situaciji. Z gasilskim društvom smo imeli tim bilding v adrenalinskem parku v Osilnici, potem pa smo se odločili, da si priredimo še manjši nogometni turnir med društvi, ki so bila tam. Med igro se je žoga odbila v reko Kolpo in tok jo je začel odnašati. Kljub pozivom, naj jo pustim, sem se odločil skočiti za njo in ob skoku v vodo sem z glavo zadel skalo.
Zavesti niste takoj izgubili. Ste takoj vedeli, kakšne bodo posledice?
Na vsakem gasilskem izobraževanju, še posebno pri izobraževanju za gasilca bolničarja, dajejo poudarek reševanju osebe s sumom na poškodbo hrbtenjače. Tudi sam sem že reševal nekoga iz podobnega položaja, eno izmed mojih počitniških del pa je bila pomoč pri fizioterapiji na URI Soča, prav na tem oddelku, kamor me je potem skok pripeljal. Tako sem bil dodobra seznanjen s postopki, ki me čakajo, imel pa sem tudi srečo, da smo imeli vso opremo za reševanje s seboj ter da sem popolnoma zaupal prijateljem, ki so me reševali. Vedel sem torej, da sem si poškodoval hrbtenjačo, ampak tega, kako zelo hude so poškodbe in da imam pred seboj dobrih osem mesecev zdravstvenih ustanov, nešteto vsakodnevnih bitk za malenkosti in še leta rehabilitacije do samostojnosti, nisem vedel. To sem spoznal in reševal iz dneva dan – ni mi bilo dolgčas.
Tri tedne ste bili v komi. V nekem intervjuju ste rekli, da je bil ta čas za vas zelo prijetna izkušnja. Zakaj?
Hmmm, prijetna ... bolj bi rekel drugačna, zanimiva. Bolj sem spoznal delovanje svojih misli in kako globoko ter kam me lahko odpeljejo. Kar nekaj časa nisem mogel ločiti med stvarnostjo in sanjami v komi, saj so bile tako intenzivne, da so jih možgani dojemali kot stvarnost. Tudi tu mislim, da sem imel srečo, da nisem doživljal kakšnih mor in neprijetnih, težkih situacij.
Kdo vam je povedal, kakšne so posledice nesreče, in kako ste to sprejeli? Človek se najverjetneje zelo težko sprijazni z novo realnostjo, sploh pri 22 letih. Kako ste se vi?
Da sem tetraplegik, sem najprej izvedel na intenzivni negi v UKC Ljubljana. Kako sem to sprejel? To je samo diagnoza, tako ali tako že sam vidiš, koliko malo telesa ti deluje in da je dvigovanje osvežilnih robčkov enako dvigovanju zaboju mleka. Časa za objokovanje ni, saj ga ne moreš zavrteti nazaj, lahko pa se iz vsakega giba, izziva kaj novega naučiš in tako napreduješ – po malo. Je tako, kot je, in s tem je treba narediti največ, kar lahko. Mladost mi je tu zelo pomagala, saj sem se laže regeneriral in tudi poškodba se je laže in bolje rehabilitirala.
Kako se je spremenilo vaše življenje?
Mislim, da dokler se popolnoma ne sprejmeš in dokler te okolica ne sprejme, gre za spremembo, ko pa uspe preskok, gre za dejstvo. Gre za normalno življenje brez posebnosti. Ko se po poškodbi iščeš, se teh sprememb ne da opisati. Ni tako, da obrneš nov list v življenju – treba je napisati novo knjigo.
Kdo vam je takrat najbolj pomagal?
Predvsem družina, prijatelji pa tudi vsi terapevti, zdravstveni delavci, ki so bili okoli mene. Hitro se spozna pesimista v družbi, zato imam ogromno srečo, da me vedno obkrožajo ljudje, ki me spodbujajo in navdihujejo.
Kako pa je sploh potekalo privajanje na invalidski voziček? Kaj je bila največja težava?
Na začetku je že sedenje največji problem. Telo je izmučeno in zelo hitro kolapsira. Ni največjih težav, ker je vse zelo težko, je pa res, da je človeško telo čudežno in se zelo hitro nauči novih navad ter je zelo prilagodljivo. S treningi, vztrajnostjo, dobro voljo in ob iskanju rešitev je napredek viden in težave druga za drugo odpadajo stran. Še danes pomislim na to, kako se sploh nisem bil sposoben samostojno presesti na voziček, nato sem čez pol leta potreboval skoraj 45 minut, zdaj pa tako rekoč skočim na voz. Na vozek nisem nikoli gledal kot na oviro. Prav nasprotno, omogoča mi gibanje, ki brez koles na tem stolu ne bi bilo mogoče. Brez vozička bi lahko samo ležal in to bi bilo to, tako pa premikanje ni problem.
Koliko je samostojnost manjša zaradi invalidnosti? In kako ste sprejeli to, da včasih vendarle potrebujete pomoč?
Že nekaj časa lahko opravljam vse vsakodnevne, normalne aktivnosti in živim popolnoma samostojno, tako da tu kakšnih posebnosti ni, mogoče le, da potrebujem malo več časa in kakšen improviziran pripomoček. Je pa res, da sem od prvega dna stremel k samostojnosti in sem naredil vse, da sem ta cilj izpolnil. Ampak potrebnih je bilo več let, to se ne zgodi čez noč. Sprejemanje pomoči mi je pa kar povzročalo težave, saj je to, da potrebuješ pomoč, težko priznati, vsaj meni je bilo. Zdaj pomoč potrebujem predvsem ob nepredvidljivih okoliščinah, kot so padci, neprilagojena stranišča, strma pobočja, in mislim, da takrat ljudje šele vidijo, na kakšne malenkosti moramo misliti, preden se česa lotimo ali kam gremo. Hvaležen sem za vsako roko, ki mi je kadarkoli pomagala in marsikatera anekdota se je že zgodila med reševanjem kakšne situacije.
Kaj pa ljubezen?
Po poškodbi se na temo ljubezni in zvez v glavi pojavi veliko več vprašanj kot odgovorov. Ne moreš načrtovati, kaj in kdaj se ti bo kaj zgodilo, zato tudi tukaj pot do odgovorov prinesejo čas in izkušnje. Iskrice ne skačejo nič drugače, če hodiš ali se voziš, tudi nič kaj drugače se ne zaljubiš. Je pa, predvsem v daljšem razmerju, pomemben pogovor o invalidnosti in njenem sprejemanju. Tu je treba razumeti, da sta potem nekako oba vezana na invalidski voziček – težave, na katere naletiš, niso le tvoje težave, ampak so težave obeh.
Pred poškodbo ste bili del adrenalinske ekipe, ki se je z rolerji spustila po bob stezi v Sarajevu. Še vedno ste strasten športnik. S čim se ukvarjate zdaj?
Od nekdaj sem športni navdušenec in ne predstavljam si dneva brez športa. Treniram plavanje. Je šport, ki celovito razvije človeka, in tudi gibanje v mediju, kot je voda, je povsem nekaj drugega. Še zlasti za nas gibalno ovirane, ki nam voda pomeni gibanje brez pripomočkov. Ukvarjanje s športom zame ni samo ena zvrst – lepo je tudi teči, kolesariti, smučati, deskati na vodi, supati. Vse to je povsem mogoče, razlika je le, da vse počnemo z rokami, bolj ali manj v sedečem položaju, in da so športni pripomočki zelo zelo dragi. Res sem srečen, da sem dobil vse sponzorje, ki so mi pomagali pri tem. Adrenalin je v mojem življenju odigral pomembno vlogo in z največjim veseljem lahko rečem, da je zdaj spet tako. Zelo rad eksperimentiram in ljudem želim pokazati, da ob pravi družbi ni ovir tudi pri bolj ekstremnih, zabavnih športih. Zip-line, raftanje, deskanje na vodi (wake), letenje v vetrovniku, vožnja vozička čez stopnice ali skate park ... vse je mogoče.
Končujete študij na IAM-u. Veliko delate z računalnikom. Je bilo kaj težav zaradi invalidnosti in kam vas sicer pelje poklicna pot?
Sem v fazi oddaje diplome. Poklicna pot me je že pred poškodbo in tetraplegijo peljala v smer videoprodukcije, tako da večjih sprememb ali sprememb sploh tu ni bilo. Na začetku je bilo zaradi nedelujočih prstov potrebne nekaj improvizacije s prilagoditvijo računalniške opreme, ko pa se je to uredilo, težav ni bilo več.
Se vam zdi, da je invalidnost velika ovira pri iskanju zaposlitve?
Ker še nisem na trgu dela in še ne ponujam svojih produktov – doslej so bili zgolj samostojni projekti in študentsko delo –, želim živeti v svetu, v katerem invalidnost na iskanje zaposlitve ne bo vplivala, vsaj pri moji vrsti dela ne. Pri dosedanjih projektih sem delal na podlagi ideje in produkta, upam, da bo tako tudi z redno zaposlitvijo.
Vem, da vam veliko pomeni, da lahko pomagate drugim, zato predavate po šolah o nevarnosti skoka na glavo v vodo. Kaj poveste mladim, kaj jim svetujete in kako se odzivajo na vaša predavanja?
Ne samo mladim, vsem želim pokazati, da te invalidnost ne ustavi na poti do življenja, kot si ga želiš, je pa res, da ti tudi ni v največjo pomoč. Želim nas približati ljudem, da se naslednjič, ko srečajo koga s kakršnokoli invalidnostjo, ne ustrašijo in da ne bežijo stran. Pod kožo smo vsi popolnoma enaki in tudi poškodba hrbtenjače se ti lahko pripeti zelo zelo hitro. Lahko si sam povod za to, lahko pa je tudi splet nesrečnih okoliščin, na katere nimaš vpliva. Vse se zgodi v trenutku. Za to, da ljudem govorim, naj ne počnejo neumnosti, nisem najbolj kredibilna in primerna oseba, saj se prepogosto zapletem v kakšno. Glavno vodilo je, naj pred vsako neumnostjo, ki se jim porodi v glavi, premislijo, ali je vredno. Ne potrebuješ veliko za odgovor, in če je vredno, bodi pripravljen nositi posledice, če ne uspe vse tako, kot se je načrtovalo.
Tisti, ki vas poznajo, pravijo, da ste kljub nesreči ostali taki, kot ste vedno bili: nasmejani, energični in pripravljeni na vedno nove izzive. Kako vam uspeva?
Točnega odgovora na to nimam, sam pa pripisujem zasluge za to ljudem, ki me obkrožajo in s katerimi se srečam in imam možnost ustvarjati. Življenje je nekakšno velikansko timsko delo, kjer se energija daje in prejema, saj kot posameznik težko premagaš vse zagate. Mislim, da je treba čim več ustvarjati in težave sprejemati brez stresa, saj slaba volja ni v pomoč pri reševanju ničesar.
In še nasvet tistim, ki zaradi veliko manjših težav klonejo?
Če klonejo, je mogoče vzrok v tem, da jih to, kar počnejo, ne zanima dovolj in se ne posvetijo popolnoma temu. Če pa se 100-odstotno posvetijo temu, naredijo vse in kljub temu klonejo, so lahko na koncu zadovoljni s seboj in nadaljujejo z novimi cilji ter se iz neuspeha kaj naučijo. x
Vesna Pfeiffer
