Razstavni cikel Vidni nevidni je po besedah Cankarjevega doma namenjen "predstavitvi umetniških projektov z obravnavanimi vsebinami in tematikami, ki se pogosto znajdejo nekako "na robu", odrinjene in prezrte, pogosto stigmatizirane in v družbi nerazumljene." Dodajajo, da z vzpostavitvijo novega razstavnega cikla želijo, da se "tovrstne vsebine lahko enkrat na leto predstavijo v prostorih Cankarjevega doma ter tako vsaj delno dobijo svoj glas in vidljivost."
Prva razstava v okviru cikla Vidni nevidni je razstava 32 portretov oseb z motnjo v duševnem razvoju, ki je nastala v sodelovanju z Zavodom za razvijanje in izvajanje podpornih storitev za samostojno življenje (ZRIPS). Razstavo z naslovom Nasmehi, ki odpirajo srca so začeli pri ZRIPS načrtovati že v začetku leta 2022. Pri tem so navezali stik z mladim fotografom Blažem S. Kobalom in junija 2022 na skupnem dogodku v bližini reke Kolpe organizirali profesionalno fotografiranje njihovih uporabnikov. V mesecu juliju in avgustu so pripravljali izbor in obdelavo fotografij, pripravljali promocijske aktivnosti in pridobivali soglasja za razstavo. Pripravo fotografij in tisk za razstavo je finančno podprla Občina Škofja Loka, kjer je bila razstava prvič prikazana konec leta 2022.
Polona Kotnjek, strokovna vodja pri ZRIPS, pravi, da ljudje, ki nimajo stika z invalidi, ne poznajo njihovega razmišljanja, prisrčnosti, iskrenosti: "Ob njih se velikokrat počutijo neprijetno, jih gledajo postrani ali se obrnejo proč, včasih se jih celo bojijo. To je predvsem posledica tega, ker z njimi skoraj zagotovo nikoli niso imeli pravih, pristnih stikov. Šele takrat se namreč lahko z njimi povežeš, jih začutiš in sprejmeš. Namen razstave je tako na nevsiljiv način prikazati drugačnost in lepoto, ki sije v vsakem izmed nas ne glede na zunanjost ali mentalne sposobnosti. Razstava toplo vabi k sprejemanju drugačnosti na najbolj pozitiven način, fotografije govorijo same zase, tako da dovolijo, da si vsak nariše svoje barve znotraj nasmeha, ki veje iz vsake fotografije na svojstven način. Razstava neposredno vzbudi občutja in omogoči posredni stik z njimi, če si to dovolimo. Možnost sprejemanja drugačnosti je temelj današnje družbe in osnova za lepši in prijaznejši svet."
Za fotografa Blaža S. Kobala je bil to prvi profesionalni stik z osebami z motnjo v duševnem razvoju. "Fotografiranje je potekalo zelo hitro in lahkotno. Osebe so se postavile pred fotoaparat in bliskavice, kjer je bila fotografija zelo hitro posneta. Za njih je bila to izkušnja, ki so jo sprejeli z zvedavostjo in velikim navdušenjem in prav zaradi tega je fotografiranje teklo z lahkoto in v izjemno dobrem vzdušju. Želel sem posneti portrete v črno-beli tehniki. To je bila moja prvotna ideja. Skupaj z zavodom ZRIPS smo dorekli, da bi portreti nastali zunaj, na sončni jasi, ob reki," pravi Kobal. Za portretiranca Gregorja je bilo slikanje zanimiva izkušnja. Eden od portretirancev je bil tudi Jurij. Fotografiranje opisuje takole: "Fotograf nas je namestil in pritisnil na gumb. Imel je čuden dežnik. Počutil sem se kot maneken."
Kobal dodaja: "Portretirance sem želel fotografirati na zelo preprost način, nobenih preveč vidnih luči, nobene dramatične svetlobe, ki je ponavadi uporabljena za fotografiranje ljudi z motnjo v duševnem razvoju. Portretirancev nisem želel fotografirati v studiju, saj je rezultat tam popolnoma drugačen kot fotografiranje v naravi. Odločil sem se za portrete v črno-beli tehniki, ker sem želel, da bi vsak gledalec ugledal svoje barve, tiste barve, ki jih ob gledanju vidi on, ki ga navdihujejo, ki ga preplavijo. Čeprav so portreti črno-beli, iz njih sije množina najrazličnejših barv."
Razstava je bila odprta 13. marca 2024 in bo v Cankarjevem domu na ogled do 5. maja. Kobal pravi, da so odzivi čudoviti: "Zelo sem vesel, da so ljudem všeč moje fotografije. Vesel sem, da so tudi sorodniki od portretirancev navdušeni nad portreti njihovih najdražjih. V prihodnosti se veselim nadaljnjega ustvarjanja z Zavodom ZRIPS ter z njihovim delom in prizadevanji ter mojimi fotografijami aktivno delovati na področju destigmatizacije oseb z motnjami v duševnem razvoju ter večjemu sprejemanju in vključevanju oseb, ki jih označujemo z etiketo "Drugačni od nas". Vsi smo si različni med seboj in zato je prav, da se med seboj ne izključujemo."
Ob razstavi sta se portretiranca Jurij in Gregor počutila navdušeno, ob njunih portretih pa so ju fotografirali tudi starši. Jurij pravi: "Počutim se zelo pomembnega, ker me bo videlo veliko ljudi." Gregor pa dodaja: "Počutim se kot poslanec." Kotnjek k temu dodaja še, da želijo z razstavo širši množici ljudi omogočiti posredni stik s portretiranci ter boljše sprejemanje invalidov ob neposrednem srečanju z njimi. Zaključuje: "Prav čudoviti nasmehi so tisti, ki najlepše opišejo osebe z motnjo v duševnem razvoju. Iz njih veje pozitivnost, pristnost in iskrenost."