Dokumentarni film v dveh delih z naslovom Ženska je plod dela avtorice Majde Širce, ki je nastal v Kulturno-umetniškem programu TV Slovenija. Tokrat ga bomo predvajali z zvočnim opisom za slepe in slabovidne. Prvi del je bil na sporedu v torek, 20. junija, ogledate si ga lahko v arhivu na naši speltni strani www.dostopno.si, v rubriki Oddaje z zvočnim opisom, 2. del pa bo an sporedu jutri, v torek, 27. junija, ob 16.10, prav tako na 2. programu TV Slovenija.
Položaj žensk v družbi danes je plod dolgoletnega boja za pravice in enakopravnost oziroma enakovrednost, v katerem so številne posameznice morale žrtvovati veliko. Dokumentarni film Ženska je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Osredotoča se na ključne dogodke, ki so pomenili napredek pri uveljavljanju pravic do enakopravnosti žensk.
Ob tokratnem predvajanju smo se pogovarjali s scenaristko in režiserko filma Ženska Majdo Širca.
Kaj prinašata dokumentarna filma Ženska?
Dokumentarca Ženska sta tako zgodovinski kot esejistični in interpretativni pregled bojev za pravice žensk v slovenskem prostoru. Povzemata dolgo pot bojev za enakopravnost, brisanje stereotipov, ekonomsko neodvisnost in oblast nad lastnim telesom. Govorita o prizadevanjih za volilno pravico žensk, pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in brisanje družbeno pogojenih razlik.
Filma odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženskipogled,tketa portret današnje družbe in vloge žensk v njem.
Zakaj ste se odločili, da boste obdelali zgodovino ženskega boja za enakopravnost na Slovenskem?
Konec 19. stoletja je Anton Mahnič trdil: »Žena je tudi duševno šibkejša od moža, in ta je glaven razlog, da mora biti možu podrejena.« Josip Ciperle je vlogo ženske tudi osmišljal le z možem: »Ženska, bodi ponižna! Ti rasteš in se krepiš le s svojim možem in ti padaš in se rušiš le s svojim možem. Zato bodi ponižna, spominjaj se svoje odvisnosti od njega; in uči ponižnosti tudi svoje hčere! (…) Vsak izobražen človek ve, da ima ženska manj možganov kakor moški.«
V drugačnem, a zato nič manj šovinističnem duhu naletimo na tovrstne cvetke še danes. Četudi je danes občutljivost za mačizem in neenakopravno obravnavo večja, celostnega pogleda na žensko gibanje in položaj žensk v naši zgodovini nimamo nikoli dovolj jasno pred očmi. Zato se mi je zdela ta tema za nacionalno hišo tako rekoč dolžnost, hkrati pa tudi moja notranja nuja. Obdajata nas namreč dva paradoksa: na eni strani izguba oziroma ignoriranje spomina na smele korake posameznic in skupin, ki so v preteklosti hodile po robu in čez zato, da imamo danes enake pravice. Na drugi strani pa se še danes, torej kljub zagotovljeni enakosti, spoprijemamo s stereotipi, s prikritimi in odkritimi seksizmi, s tesnobo pred izgubo pridobljenega in tudi s še nepreseženim razumevanjem vloge žensk v družbi.
Kdaj pa ste se s to temo začeli ukvarjati?
Pred kar nekaj leti sem na TVS to temo že načela v okviru oddaje Povečava. Takrat sem izhajala iz različnih vlog žensk na filmu in jih širila na družbene kontekste. Ko sem se vrnila na TVS, sem preštela daljše filmske portrete žensk, ki so nastali v Dokumentarni redakciji med letoma 1996 in 2015 ter našla približno 150 moških filmskih portretov in kakih 50 portretov žensk, kar je precej povedno razmerje. Ampak ta nemogoča razmerja so obupna tudi drugje. Zato je nujno, da se nanje opozarja, jih popravlja in reflektira. Zato dokumentarca luščita vzroke podrejenosti žensk skozi našo zgodovino in sporočata, da jih lahko odpravljamo zgolj, če se proti njim borimo.
Kako dolgo časovno obdobje zajemate v teh dveh filmih?
Filma se ne oklepata klasične in premočrtne naracije, temveč s filmskim, predvsem asociativnim jezikom prodirata v vzroke in jih navezujeta na posledice. V skrbno preštudiranih sekundah filma so »skompresirani« čas in prostor, slika in beseda, težave in rešitve. Potujem skozi čas, ki sega od Mojzesovih besed do današnjega časa; o njem npr. zelo veliko pove anketa, v kateri izvemo, da mladi ljudje danes bolj ali manj ne vedo, kdaj smo Slovenke dobile volilno pravico. Je pa res, da bi novejše obdobje zahtevalo še eno dodatno resno obravnavo.
Kaj je prinesel ženski boj ženskam oziroma družbi na sploh?
Dobra polovica prebivalstva je dobila svoj glas, svojo enakopravno navzočnost, svoje pravice. Davek za to je bil mnogokrat – sploh za pogumne posameznice – pošastno visok. Prav tako se ni slepiti, da je dandanes vse bleščeče in enakovredno, na kar opozorim v zvočnem miksu odjavne špice prvega dela filma. V vseh vlogah mojega bivanja sem opozarjala, da je spolna (in druga) diskriminacija družbi škodljiva – pa najsi je šlo za posege v zakonodajo ali za podčrtovanje nekorektnosti iz vsakodnevnega življenja.
Se danes ženske zavedamo pravic, ki jih imamo? Dojemamo enakopravnost (če jo sploh zares imamo) kot nekaj samoumevnega?
Elvira Dolinar - Danica je v svobodomiselnem tržaškem časopisu Slovenka zapisala: »Seveda ne bomo dosegle nikdar volilnega prava, ako ostanemo mirno doma, samo s pobožno željo, da bi se nam podelila pravica. Pravice ne prilete samovoljno čakajočemu v krilo – treba si jih je priboriti!«. Te misli so aktualne še danes, četudi je bila od takrat, ko so bile izrečene, volilna pravica izborjena. Vedno na novo so pravice in odnosi lahko ogroženi – bodisi na področju plačila za delo bodisi na področju materinstva, prisotnosti na vodstvenih položajih, kjer se ženske še vedno preveč umikajo, ali pa pri gospodinjskem delu itd. Da dojemamo pravice kot nekaj samoumevnega, je sicer logično, saj se čas (in pozaba v njem) vrti izjemno hitro. Pomembno je le, da ne spregledamo pasti, ki jih prinašajo časovni in družbeni obrati, in da se nam na videz še tako nedolžne poteze zdijo pomembne. Skratka, da nam ne zdrsnejo mimo vloge, v katere bi nas radi potisnili, ko nas nagovarjajo kot potrošnice, kot ženske, ki naj ne bi rojevale po lastni presoji, kot izobraženke, ki naj bi ohranjale drugorazredne položaje ipd.
Kateri so tisti ključni dogodki, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic do enakopravnosti žensk v družbi?
Zagotovo so ključni naslednji mejniki: leto 1946, ko so ženske lahko volile in bile voljene. Na volitvah v slovensko skupščino je bilo takrat izvoljenih okrog osem odstotkov žensk. Štiri leta pozneje so pravico do zdravstvene zaščite in pokojninskega zavarovanja dobili tudi člani družine. Zelo zanimiv se mi je zdel tudi podatek, da so leta 1955 v Savi Kranj izdelali diafragmo, prvo domače kontracepcijsko sredstvo, kar priča, da je bila tema nadzorovanja rojstev za takratno družbo tako pomembna, da se je vključila tudi domača proizvodnja. Bili smo tudi precej ažurni pri oralni kontracepciji, saj se je leta 1960 dobila že na recept. Izjemno pomemben je bil premik z ustavo leta 1974, ki je zagotovila pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Nekaj let zatem je bila uzakonjena tudi pravica do brezplačne umetne prekinitve nosečnosti. Bogata tradicija društvenega udejstvovanja se je nadaljevala tudi v zadnjih desetletjih s civilnodružbenimi iniciativami. Tako je sredi osemdesetih nastala sekcija Lilit in številne druge ženske organizacije. Leta 1989 je bil ustanovljen SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, ki ima še danes izredno pomembno vlogo glede na to, da je nasilje še vedno eden izmed bolj perečih problemov današnjih dni. Izjemnega pomena je bila tudi ustanovitev Urada za žensko politiko leta 1992, ki pa danes žal ni več samostojen. Pred več kot dvajsetimi leti je bil organiziran v svetu edinstven festival Mesto žensk, ki v različnih artikulacijah sodobnih problemov žensk (in moških) živi še danes. Izjemnega pomena je bila zame sprememba ustave leta 2004, saj smo takrat omogočili uvedbo ženskih kvot, katerih rezultat je danes popolnoma drugačna sestava državnega zbora oziroma vlade. Leta 2015 je bilo tako v državnem zboru 35 odstotkov žensk, v vladi pa polovica ministric. Stanje je žal drugačno na lokalni ravni: danes imamo 196 županov in le 16 županj. V desetih občinskih svetih ni niti ene svetnice. Pa tudi: ženske v povprečju zaslužimo 89 evrov manj kot moški
Kateri so vzroki za podrejenost žensk v družbi?
Po eni strani tradicija v navezavi na krščansko doktrino, kar je v filmu še posebej poudarjeno. Po drugi družbene konstelacije, ki so žensko v zgodovini porivale v podrejeno vlogo, ji zavirale izobraževanje, jemale besedo in nadzorovale njeno telo, kot je zapisala Zofka Kveder leta 1901: »Posebno moški smatrajo vsako stremljenje našega spola po izobrazbi in samostojnosti kršenjem svojih starodavnih predpravic.«
Od kod ste črpali podatke, ste imeli na razpolago veliko gradiva?
Predelala sem ogromno gradiva, ki je nadgrajeval moje dosedanje védenje. Večina tega gradiva je letela ven, saj film ni knjiga, ampak govori tudi oziroma predvsem s sliko, občutenji, emocijami. Zato sem prečesala kar nekaj arhivov, kar je vedno – ne glede na temo – moja velika strast.
Gradivo ste razdelili na dva dela; kako ste ga tematsko zamejili? Kaj obravnava prvi del in kaj drugi?
Tako obsežno in pomembno temo je bilo nemogoče stisniti v petdesetminutni dokumentarec, zato sta nastala dva dela, ki zajemata pogumne, vztrajne in prevečkrat nevidne korake na poti k enakim pravicam žensk. Ti koraki se mogoče danes zdijo samoumevni, pa vendar na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega.
V prvem filmu so zajeti boji za politične pravice – predvsem za volilno pravico, pravico do dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in brisanje družbeno pogojenih razlik. Spregovori o vplivu Kataloške cerkve na odvisnost žensk, o umetnicah, delavkah, kmečkih ženskah, o poti do civilnega zakona, o kontracepciji, menstruaciji, nasilju, kazenski zakonodaji in številnih omejitvah, ki so jih ženske postopoma rušile.
V drugem filmu pa je zajeto izobraževanje – od učiteljic in njihovega celibata do članic SAZU-ja, v katerem je danes le približno pet odstotkov žensk. Govori o osvobajanju ženskega telesa in o tem, kdaj je lahko ženska sedla na kolo brez očitkov, da se na njem samozadovoljuje. Dotakne se različnih vlog matere, predstavi nekatere smele podjetnice med prvo in drugo svetovno vojno ter osmišlja vlogo žensk v obeh vojnah, sploh pa v povojnem obdobju in v socializmu. Dotakne se pretresljive osebne zgodbe Vide Tomšič in njene vse preveč prezrte vloge v povojnem obdobju, ko je bila prva ženska v narodni vladi. Film nas pripelje v današnji čas s sporočilom, da boji niso nikoli končani.
Prihodnji teden bomo Ženske predvajali z zvočnim opisom za slepe in slabovidne. Ali poznate to tehniko prilagajanja filmske umetnosti za ljudi z okvaro vida?
Sama izvedbena tehnika dela mi ni povsem poznana. Poznam pa vaše napore in prizadevanja, da bi bili določeni programi čim bolj dostopni za slepe in slabovidne. Tega v našem prostoru ne počne nihče drug in vsakič, ko kdo opleta s pobudami o ukinjanju prispevka ali krčenju pomena nacionalnega programa, me razjezi, da brisanje nacionalke pomeni tudi brisanje tovrstnih vsebin.
Vabljeni k ogledu 2. dela dokumentarnega filma Ženska v torek, 27. junija, ob 16.10 na TV SLO 2. Zvočni opis je pripravila Maja Šumej. x
Veronika Rot
