Vlogo varuhinje poslušalčevih in gledalčevih pravic ste opravljali od leta 2017 do januarja 2022. V tem petletnem obdobju ste opazili velik porast števila pritožb oziroma mnenj, ki ste jih dobili na svoj naslov. Natančno ste spremljali tudi področje dostopnosti radijskih in televizijskih programov na RTV Slovenija. Kako bi svoj mandat analizirali z vidika področja dostopnosti?
Ko sem pred petimi leti postala varuhinja, sem imela za seboj že dolgo novinarsko in uredniško pot v javnem mediju, neskromno sem menila, da o RTV Slovenija vem praktično vse. Ne bi se mogla bolj motiti! Ko gre za področje dostopnosti vsebin in storitev, sem bila povsem nevedna in nepodkovana. Poznala sem oddajo Prisluhnimo tišini. No, kdo pa je ne? Ali ni prav ta TV oddaja v slovenske domove prinesla zavedanje o gluhoti in moči znakovnega jezika? Ampak to je seveda le drobec RTV ponudbe. Kar pa sem seveda v celoti spoznala šele potem, ko so na varuhov naslov začeli prihajati odzivi našega občinstva, ki potrebuje drugačne načine oziroma prilagoditve pri sprejemanju RTV vsebin. Spomnim se te mešanice ponosa, ki me je navdajal, ko sem ugotavljala, kaj vse je RTV Slovenija že naredila na področju dostopnosti, in zaskrbljenosti, ko so mi pristojni povedali, kje vse še zaostajamo za najmodernejšimi javnimi mediji. A so se potem stvari razvijale hitreje, kot sem se bala, veliko je bilo storjenega, kar nekaj prelomnih korakov je bilo narejenih, od uvedbe zvočnih podnapisov in zvočnih opisov do opreme RTV arhiva z interaktivnimi orodji in vzpostavitve portala Enostavno. Iskrene čestitke vsem, ki so za to zaslužni, na čelu z Matejo Vodeb, vodjo Službe za dostopnost programov, in Luko Zebcem, prejšnjim vodjem MMC, kjer skrbijo za podnapise. Njegov naslednik Anže Ančimer to dobro prakso nadaljuje.
Kakšen je bil vaš pristop k temu področju in kakšna vaša metodologija dela?
Že takoj po prevzemu dolžnosti sem začela prijemati vprašanja, kritike in pritožbe glede podnaslovljenih vsebin, saj je bilo s podnapisi dostopnih bolj malo oddaj, v dnevnoinformativnih oddajah so bili podnapisi bolj izjema kot pravilo. Na ta vprašanja sem odgovarjala pojasnjevalno – kaj je na voljo in kaj ne ter kakšni so načrti. V mojem delu se je prelomnica zgodila junija 2017, ko je bila sporočena odločba mednarodne arbitraže o slovensko-hrvaški meji, za slišeče je bilo poskrbljeno, spremljali smo prenos v živo, gluhi pa so bili za pomembne državotvorne informacije prikrajšani oz. so jih prejeli z velikim zamikom. Takrat sem se odločila za bolj angažirano vlogo. Ta neprijetna izkušnja je bila potem povod za pripravo protokola o obveščanju javnosti ob pomembnejših dogodkih. Zelo prav je prišel kasneje ob vremenskih ujmah in tudi v koronavirusnih časih. Zamudila nisem nobene priložnosti, da ne bi opozorila na primanjkljaj na področju dostopnosti medijskih vsebin: o tem sem govorila tako znotraj RTV Slovenija, v uredništvih, z vodstvom, na Programskem svetu, pa tudi v javnih nastopih in srečanjih z drugimi institucijami, recimo Ministrstvom za kulturo, Varuhom človekovih pravic in Zagovornikom načela enakosti. To je tudi najmočnejše varuhovo orodje ali pa orožje, če želite, da javno opozarja na to, kar je treba storiti in česa RTV Slovenija ne more storiti sama.
Iz vaših poročil je razvidno, da je bilo odzivov glede področja dostopnosti v vašem mandatu skupno 116. Kako bi pritožbe oziroma odzive lahko kategoriziralo? Kaj gledalci oziroma poslušalci želijo, kaj jih moti?
Če pogledamo celoto, potem je vedno največ odzivov na televizijsko ponudbo in znotraj nje na informativne vsebine. Odzive v zvezi z dostopnostjo smo v varuhovi pisarni statistično vodili v okviru odzivov na RTV storitve. V petih letih je bilo odzivov glede dostopnosti skupno 116 (leta 2017 – 16 odzivov, 2018 – 21, 2019 – 16, 2020 – 41, 2021 – 22). Na prvi pogled je to malo, če pa pomislite, da je za oddajo pritožbe treba sesti, jo napisati in utemeljiti, v čem je težava, potem lahko rečemo, da jih niti ni tako zelo malo. Na prvem mestu so bile pritožbe glede manjkajočih podnapisov oz. programskih vsebin, ki niso bile dostopne podnaslovljene. Kar nekaj je bilo tudi odzivov na manjkajoče zvočne podnapise. Kot zanimivost omenim še, da sem prejela tudi pritožbe videčih, ki so si nehote sprožili zvočne podnapise in jih je mehanski zvok zelo motil, zadnji tak primer je bil za silvestrovo, ko si je nekdo nehote sprožil kanal, na katerem je Mojca Mavec odlično zvočno opisovala razvedrilno oddajo, a to ni bilo tisto, kar si je gledalka želela.
Ste med odzivi prejeli tudi kaj pohval?
Ponavadi pohvale izrečejo dolgoletni borci za dostopnost RTV vsebin v skupnosti gluhih in naglušnih oz. slepih in slabovidnih. Ker so tudi sami uporabniki, seveda opazijo veliko razliko in napredek. Kar pa ne pomeni, da so z doseženim zadovoljni. In prav je tako. Morajo želeti in zahtevati več, dokler ne bodo v pravicah povsem izenačeni. RTV potrebuje takšne dobronamerne dežurne kritike, da se ne bi zazibali v samozadovoljnost.
RTV Slovenija zagotavlja podnaslavljanje za gluhe in naglušne na teletekstu, tolmačenje izbranih oddaj, zvočno opisovanje, pripravlja dva specializirana portala Dostopno.si in Enostavno.info, skratka prizadevanja RTV Slovenija za dostopnost svojih vsebin so precejšnja in deleži dostopnega programa vsako leto večji. Kakšno pa je mnenje našega občinstva, sodeč iz odzivov, ki ste jih dobili? Je napredek opazen?
Dejstvo je, da je javna radiotelevizija edina, ki ponuja vse to. Seveda tako veliki koraki ne morejo ostati neopaženi in tudi v javnosti, ki teh storitev ne potrebuje, je vse večje zavedanje o pravici do dostopnosti. Ko kdo vpraša, za kaj porabite naš RTV prispevek, lahko upravičeno odgovorimo: tudi za to, da ima naše občinstvo manj ovir do naše medijske ponudbe. Menim, da bo razlika še bolj očitna, ko bo začela veljati evropska uredba, ki bo tudi komercialnim televizijam naložila nekaj takšnih dolžnosti, in bodo morale začeti iz nič.
Zadnji dve leti sta bili za nas vse zelo specifično obdobje. Lahko bi rekli, da nas je koronavirus prikoval pred televizijske in radijske sprejemnike, računalnike. Željni smo bili informacij in pravica do informiranosti je pravica nas vseh, ne glede na prilagoditve, ki jih morda potrebujemo. Ali menite, da so bile ključne informacije na Radiu in Televiziji Slovenija primerno zagotovljene tudi osebam z okvaro vida ali sluha? Kaj je razbrati iz odzivov, ki ste jih v tem času dobili, v letu 2020, ko se je epidemija začela, ste prejeli tudi največ odzivov glede dostopnosti, kar 41.
Varuhov nabiralnik je po naravi stvari namenjen opozoriloma glede slabosti, pohval je res bolj za vzorec. A so bile. Gluhi in naglušni gledalci so bili posebej veseli tolmačk za slovenski znakovni jezik. In veste kaj? Menim, da so se tudi slišeči bolj navadili na tisto osebo v spodnjem kotu zaslona, ki kreta in tolmači. Nič ni bilo negodovanja, da prekriva sliko ali kaj takega, kar bi človek pričakoval. Izbruh epidemije je pokazal tudi, da niso samo gluhi in naglušni tisti, ki potrebujejo pomoč pri poslušanju govora. To so tudi številni gledalci, ki jim iz takšni ali drugačnih razlogov peša sluh. In ti ljudje ne obvladajo znakovnega jezika. To je posebej prišlo do izraza, ko so ljudje začeli nastopati v maskah, ki dušijo zvok in onemogočajo »branje« z ustnic. »Vidimo samo napihovanje mask!« so me upravičeno opozarjali, ker niso razumeli politikov in zdravnikov, ki so sporočali nove ukrepe. Takrat je po moje še najbolj brezbrižnim postalo jasno, da država Slovenija nujno potrebuje program oz. napravo za samodejno zapisovanje slovenščine. Neizmerno sem vesela, da se je začel pilotni projekt za razpoznavo govora in to prav na RTV.
V svojem mandatu ste sodelovali tudi z Odborom za invalidske vsebine, ki deluje na RTV Slovenija. Kakšno je bilo to sodelovanje in kakšne rezultate je prineslo?
O vsem smo se pogovarjali odkrito. O napredku in o zaostankih. Nikoli se nisem izogibala pojasnilom. Menim, da ima občinstvo pravico do poštene informacije: zakaj se s čim zapleta, ali je mogoče kaj popraviti in če je tako, kdaj. Najbolj sem vesela podpore, ki so jo člani izrekali Službi za dostopnost programov in tudi RTV kot celoti. Večkrat so poudarili, da javni medijski servis ne more sam prevzeti finančnega bremena za to, da bi izboljšali in razširili storitve. Takšen posluh je mogoč le, če med obema stranema – uporabniki in medijem – velja medsebojno zaupanje.
Kaj ste se pri opravljanju dela varuhinje poslušalčevih in gledalčevih pravic naučili ob spremljanju področja dostopnosti medijskih vsebin?
Najbolj sem se bala, da bi kot nepoznavalka področja dostopnosti in invalidskih tematik kdaj nevede rekla kaj takšnega, s čimer bi prizadela kakšnega našega gledalca, poslušalca in bralca. Da bom s kakšno neprimerno besedo ali poudarkom nehote dregnila v kakšen tabu. Čisto nepotrebni strahovi! V spoštljivem dialogu tabujev ni! Bistveno je – in to je ena od lekcij, ki sem se je naučila, in ne samo poklicno, tudi življenjsko! – da se pogovarjamo, poslušamo in poskušamo vživeti v položaj drug drugega. V medijski obravnavi pa sta bistveni dve pravili: nič o invalidih brez invalidov in nobenega getoiziranja ali predalčkanja. Seveda, imamo različne potrebe in omejitve, ko gre za javni medij pa vsi enaka pričakovanja: da bodo programi raznovrstni in kakovostni.
Najlepša hvala za pogovor. Tudi v Službi za dostopnost programov RTV Slovenija se vam zahvaljujemo za tvorno sodelovanje v teh petih letih.
Ilinka Todorovski je 18. januarja posle predala novi varuhinji gledalčevih in poslušalčevih Marici Uršič Zupan.
Marico Uršič Zupan je programski svet za varuhinjo izbral na seji 6. decembra 2021. Varuhinja je po izobrazbi diplomirana novinarka, do sedaj zaposlena na Primorskih novicah kot novinarka in urednica ter kot predavateljica na Višji strokovni šoli Sežana. Novinarsko pot je začela na teletekstu RTV Slovenija. Sočasno pa je, že med študijem in po njem, delala tudi tematske oddaje in reportaže za slovenski radio v Trstu. Televizijske izkušnje je pridobila na Televiziji Koper, kjer je sedem let delala prispevke za poročila in daljše reportaže za magazinsko oddajo. Glavnino novinarskih in uredniških izkušenj je pridobila v tiskanih medijih pri časopisu Slovenec, zadnjih 25 let pa na Primorskih novicah, kjer je bila 15 let tudi urednica.
Po Miši Molk, Ladu Ambrožiču in Ilinki Todorovski je Marica Uršič Zupan četrta varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Varuhinji lahko pišete na: varuh@rtvslo.si.