Sara Savnik, miss universe 2013, dokazuje, da je prava lepota skrita v človekovi notranjosti in sije navzven. Pok petarde ji je vzel sluh, ni pa ji vzel srčnosti in želje, da bi v življenju dosegla zastavljene cilje.
14. novembra 2005 se je takrat petnajstletna Sara iz Ajdovščine peljala v srednjo šolo v Maribor. Na vlak je vstopila večja skupina dijakov, med katerimi je izstopal objesten fant. Odvrgel je petardo. Sara sprva ni bila pozorna, učila se je. Nato pa kot v hitrem posnetku: na tleh goreča petarda, fant jo brcne visoko v zrak, dekle se ustraši, da jo bo zadela v obraz, se obrne stran, da bi se zaščitila, petarda poči tik ob njenem levem ušesu. Pok, neznosna bolečina in nato gluha tišina. Nato ji je iz ušesa začela teči tekočina, a na vlaku ni bilo nikogar, ki bi ji pomagal. Šele ko je prispela v Maribor, jo je vzgojiteljica odpeljala v bolnišnico. Pok petarde ji je uničil sluhovod in živčevje za sluh. Poškodba je pustila stalne posledice, danes Sara brez slušnega aparata ne sliši.
Saj je luštna, a kaj, ko je gluha
Sara pa ni utrpela le fizičnih bolečin, temveč tudi duševne, kar je vplivalo na njeno samopodobo. Spremenili so se njeni stiki z okolico. V srednji šoli se je počutila izločeno, osamljeno in zaznamovano. K sreči je imela nekaj prijateljic, na katere se je lahko zanesla. Privaditi se je morala na življenje naglušne osebe, premostiti težave pri sporazumevanju z drugimi. V družbi ji je bilo težko, počutila se je, kot bi bila v akvariju, v katerem ribe nemo odpirajo usta. Bolele so jo pripombe sošolk in sošolcev, ki se niso hoteli potruditi, da bi ji kakšno zadevo večkrat ponovili, počasneje pojasnili. Pa besede: ja, saj je luštna, a kaj, ko je gluha. Sčasoma se je naučila takim ljudem samozavestno obrniti hrbet: »Če se ne potrudijo, da bi našli način, kako bi mi kaj povedali, potem mi že nimajo nič pametnega povedati.« Naučila se je tudi brati z ustnic in s tem postala kos vsakodnevnim sporazumevalnim izzivom.
Uspešno končala šolo
Nihče si ne želi pomilovanja in usmiljenja, prav tako ne zavisti in zasmehovanja. Slednje je Sara v srednji šoli večkrat občutila. Sošolci in sošolke so ji zavidali ugodnosti, ki jih je imela zaradi svoje oviranosti, pri tem pa pozabili na vzrok zanje. Izguba sluha je namreč povzročila tudi težave s koncentracijo, zaradi katerih je za priprave na preverjanje potrebovala precej več časa, oslabljen je bil tudi njen čut za ravnotežje. S trdim delom je uspešno končala šolo in zdaj je prizadevna študentka modnega oblikovanja, z vajo pa spretno lovi ravnotežje tudi na vrtoglavo visokih petah na modnih brveh. V najtežjih trenutkih ji je koristil tudi nasvet psihologinje, naj svoje misli in bolečine zapiše. Pomagale so ji barvice, pribor za ustvarjanje nakita, kvačke za izdelavo kolekcij kvačkanih kopalk. Ko v človeku oživi ustvarjalnost, gluhota ne obstaja.
Zakaj? Vprašanje brez pravega odgovora
Sara se je neštetokrat vprašala, zakaj se je to zgodilo prav njej. Voljo za nov začetek so jivzbudilepredvsem mamine besede: »Levinja si. Zato se bori.« In se je borila ter se še vedno bori. V nekem trenutku si je rekla: »Objestnež, če si mi že uničil sluh, poklicne poti, za katero sem tako garala, mi ne boš vzel.« Njen življenjski moto je, da poskuša vse ne, ne morem spremeniti v ja, zmorem. Sara Savnik zagotovo ni običajna lepotica in zanjo stereotipi o misicah ne veljajo. O sebi pravi: »Morda po običajnih merilih res nisem popolna, a kljub temu lahko dosežem svoje sanje, uresničim svoje želje kot kdor koli drug. Čeprav morda po nekoliko daljši, težji poti, a zato je dosežen cilj toliko slajši.«
Veronika Rot
