Na kakšen način ste se pri svojem poklicnem delu srečali s spolnostjo oseb z invalidnostjo in kdaj ste ugotovili, da bi morali v slovenskem prostoru stvari zastaviti drugače?
Pred nekaj manj kot štiridesetimi leti smo v CUDV Črna na Koroškem začeli kot prvi v Sloveniji razmišljati o spolnosti oseb z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. To so osebe, ki zaradi svojih znižanih intelektualnih sposobnosti v življenju nikoli ne bodo popolnoma samostojne. Do tega časa so te osebe veljale kot nespolna bitja, njihova spolnost je bila izven kakršne koli domene in aktivnosti. Zakaj? Zato, da so vsi okoli njih imeli navidezno en problem manj. V bistvu pa je ta problem, če temu tako rečemo, obstajal in se je kazal na drugačen način. Naj navedem primer: zanje smo organizirali ples, ko pa je bil ples končan, smo jih ločili. Oni pa so se na plesu – in tudi sicer – zaljubljali in vzburjali. Pokazali so nam, da niso nespolna bitja. Takšno dojemanje je torej obstajalo le v naših glavah. O njihovi spolnosti smo torej začeli razmišljati zato, ker smo se vsakodnevno srečevali z njihovimi čustvenimi travmami. Začetek pa ni bil lahek. Veliko je bilo nasprotnikov: družba kot takšna, stroka, politika in predvsem tudi njihovi starši. A so se vendarle z različnimi dejavnostmi, s posveti in objavami, stvari počasi začele spreminjati tudi na tem področju.
Verjetno ni bilo lahko orati ledine na tem področju. Na kakšen način ste se ukvarjali s seksualnostjo oseb z motnjo v duševnem razvoju v CUDV Črna na Koroškem?
Res ni bilo lahko, saj smo se izpostavljali pri temi, ki ji je velika večina tedaj nasprotovala. Uvideli smo, da samo z besedami ne bo šlo. Zato smo poskusili z dejanji. To je bilo pedagoško-andragoško tveganje, saj bi nas ob neuspešni izvedbi lahko doletelo še večje nasprotovanje. Parom smo začeli omogočati življenje v dvoje, dobili so svoje sobe, ustanovili pa smo tudi prvo spolno heterogeno bivalno enoto. Povezali smo prakso s teorijo: o svojih postopkih in rezultatih smo veliko pisali in predstavljali na različnih posvetih. Nasprotnikov je bilo vse manj in manj. Danes spolnost oseb z motnjo v duševnem razvoju ni več tabu. Nihče si več ne upa javno reči, da erotika in spolnost nista zanje. Na deklarativni ravni je torej mnogo bolje, kot je bilo prej, na konkretni ravni pa obstaja še kar nekaj predsodkov raznih dušebrižnikov, ki še danes otežujejo kakovostno in svobodno življenje teh oseb.
V enem od intervjujev pravite, da so starši največji “sovražniki” svojega otroka, ker ga želijo zavarovati.
Poseben problem so seveda starši, ki v veliki ljubezni do svojega otroka večkrat ostajajo na zaščitniški ravni, da se mu vendar ne bi kaj zgodilo, da ga ne bi kdo izkoristil in da ne bi bil nesrečen. Seveda jim s tem delajo slabo uslugo in nadnje kličejo nesrečo. Če se te osebe zaljubljajo, če imajo spolne potrebe, jih nobena prepoved in omejevanje ne more ustaviti, lahko pa jih zanesljivo travmatizira. Zato staršem vedno rečem, poglejte, vi ste seksali, pa ne samo takrat, ko ste želeli imeti otroke, tudi sicer, saj je to nekaj najlepšega na svetu. In to nam je dala narava ali bog, kakor vam drago. In zdaj bi vi svojega otroka, ki ga imate najrajši na svetu, oropali za to, kar je lepo, kar želi, sebi pa tega niste vzeli. Veliko staršev začne razmišljati drugače.
Drug argument staršev pa je, pa saj moj otrok nima teh potreb. S tem imajo starši en problem manj. Ampak to mora biti resnično res, ne le njihovo videnje tega, da je otrok nespolno bitje. Večkrat imajo starši pri tem prav, še večkrat pa ne. Se pa položaj kar precej spreminja. Osebno imam za starše teh oseb predavanja tudi na to temo; med drugim jim posredujem vprašalnik o spolnosti. Pred leti jih je v skupini 20 oseb vsaj 15 odgovorilo proti, nato pa se je ta številka vse bolj manjšala, tako da bi bila danes v takšni skupini le eden ali dva proti, v vse večjem številu skupin pa ni nobenega več, ki bi bil proti spolnosti otrok z motnjo v duševnem razvoju.
Kako razumete normalizacijo življenja oseb z motnjo v duševnem razvoju?
Normalizacija življenja oseb z motnjo v duševnem razvoju pomeni, da jim življenje naredimo čim bolj podobno našemu, z upoštevanjem vseh njihovih specifičnih osebnostnih lastnosti in telesnih in intelektualnih primanjkljajev. Bistvo normalizacije ni spreminjati njih, saj obstajajo v svojem svetu bolj ali manj takšni, kot so, temveč v spreminjanju razmer za njihovo življenje, ki jim nato življenje olajšajo, obogatijo, osrečijo, torej normalizirajo. Normalizacija je za te osebe absolutno nadrejeni pojem. Integracija, deinstitucionalizacija, inkluzija morajo biti absolutno v službi njihove normalizacije življenja. Iz povedanega izhaja, da brez popolne pravice do njihove spolnosti tudi ni njihove normalizacije, torej pravice do življenja, kot je življenje večine. Seveda pa moramo pri tem upoštevati njihove posebnosti. Motnja v duševnem razvoju je posebnost in bo takšna vedno ostala. Naša naloga je, da to posebnost sprejmemo in jih vključimo v družbo. Zato tudi pravimo, da problem motnje v duševnem razvoju ni njihov problem, temveč problem vseh nas. Naj ponazorim s primerom. Ko oseba z motnjo v duševnem razvoju pride do bančnega okenca in se ne more dogovoriti, to ni problem osebe, temveč je problem uslužbenca, kako bo osebi pomagal. Je to utopija? Za nerazvite države verjetno da, za države z visoko stopnjo humanosti pa ne. Mi smo nekje vmes.
Na tujem poteka debata o seksualnih asistentih, ki bi omogočali doživljanje spolnosti tudi osebah z oviranostjo, spet drugi pa govorijo o seksualnih zaupnikih, ki delujejo bolj kot svetovalci in usmerjevalci oseb z motnjo v duševnem razvoju. Kaj si vi mislite o tem?
Kot imamo na eni strani starše, ki ovirajo spolnost svojih otrok, imamo na drugi takšne, ki bi (in so) naredili vse, da bi njihov otrok tudi na tem področju zaživel normalizirano življenje. In so pri tem storili veliko za to, tudi stvari, ki si jih mi v ustanovi nismo upali niti nismo bili za to pooblaščeni. Peljali so jih k prodajalkam ljubezni. Mi smo se z njimi v celoti strinjali. In tako odgovarjam tudi zdaj: osebe z motnjo v duševnem razvoju lahko pridejo do partnerja, in to je najboljša oblika zadovoljevanja spolnih potreb. Veliko jih pa ne more, potreba pa obstaja. In zakaj ne bi zanje poiskali ponujenih alternativnih možnosti?
Anketa, ki so jo leta 1998 opravili študenti specialne in rehabilitacijske pedagogike, nakazuje, da slovenska javnost ni podpirala spolnega življenja oseb z motnjo v duševnem razvoju. Kakšen je položaj zdaj, se je sploh kaj spremenilo v percepciji ljudi ali je spolnost oseb z motnjo v duševnem razvoju še vedno tabu?
Slovenci imamo velik problem, saj nimamo internaliziranega pozitivnega odnosa do drugačnosti, kot imajo to veliki narodi. Sam bi rekel, da to verjetno korenini v naši majhnosti in strahu pred velikimi sosedi. Motnja v duševnem razvoju je drugačnost, zaradi česar se pri povprečnem Slovencu hitro pojavijo predsodki. Zato pravimo: ko ljudje spoznajo te osebe, zelo hitro ugotovijo, da so dobre, neškodljive, ljubeče, prijateljske, nenevarne. Zato je ena osnovnih nalog tistih, ki živijo in delajo z njimi, v nenehnem ozaveščanju družbe o teh osebah. Veliko se je že spremenilo na bolje, a čisto zadovoljni še nismo; to bomo šele takrat, ko ljudje ne bodo videli le razlik in njihovih pomanjkljivosti, temveč njihove primerjalne prednosti, ki obstajajo, predvsem na emocionalnem področju. Kar veliko resnice je v tem: te osebe znajo resnično brezpogojno ljubiti, ljubezen v splošni populaciji pa je vse prevečkrat tako ali drugače pogojna.
Še vedno je v veljavi zakonodaja, ki ljudem odvzema poslovno oz. opravilno sposobnost, medtem ko prakse v drugih državah težijo k drugačnim, bolj svetovalnim principom pri osebah z motnjo v duševnem razvoju.
Vidite, kako se svet in odnosi spreminjajo. Zagovorniki teh oseb smo pred približno 40 leti dajali prednost zakonu o odvzemu opravilne sposobnosti teh oseb in mu ob sprejemu ploskali, ker smo s tem njihova življenje zavili v »celofan« in jih zaščitili pred nevarnim okoljem. Danes pa se z vsemi silami trudimo, da bi ta zakon spremenili in normalizirali njihova življenja. Da, njihovo opolnomočenje je treba omogočiti čim prej … in s tem njihova življenja osrečiti, osmisliti. Normalizirati. x