MyPart je projekt, ki ga financira Evropska unija. Glavni cilj projekta je okrepiti politično udeležbo ljudi z intelektualno oviro. Dogodek je organiziral Zavod Risa, Center za splošno, funkcionalno in kulturno opismenjevanje. Na dogodku so sodelovali predstavniki pisarne Zagovornika načela enakosti Slovenije, Inštituta RS za socialno varstvo; Zveze Sonček - Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije; Zveze Sožitje – zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju; Združenja izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji; Mestne občina Slovenj Gradec; Zavoda Rosa in tudi predstavniki samozagovornikov ter Zavoda Risa.
Konvencija o pravicah invalidov, 29. člen
29. člen Konvencije o pravicah invalidov, katere podpisnica je tudi Slovenija, govori o sodelovanju invalidov v političnem in javnem življenju. Konvencija, ki je dostopna tukaj, določa, da morajo države pogodbenice invalidom zagotavljati politične pravice in možnost, da jih uživajo enako kot drugi. Prav tako so se države podpisnice zavezale, da »invalidom enako kot drugim zagotavljajo, da učinkovito in polno sodelujejo v političnem in javnem življenju neposredno ali s svobodno izbranimi zastopniki, vključno s pravico in možnostjo, da volijo in so izvoljeni«.
V Konvenciji je med drugim zapisano, morajo države podpisnice dejavno spodbujati ustvarjanje okolja, v katerem lahko invalidi učinkovito in polno sodelujejo pri upravljanju javnih zadev brez diskriminacije in enako kot drugi. V konvenciji je izpostavljeno tudi, da morajo biti gradiva dostopna in lahko razumljiva.
Na državljanskem omizju v okviru projekta MyPart so sogovorniki izrazili svoja stališča o tem, ali Slovenija upošteva 29. člen Konvencije o pravicah invalidov.
Boštjan Vernik Šetinc, samostojni svetovalec zagovornika načela enakosti, je izpostavil, da je temeljna naloga instituta zagovornika načela enakosti, da se zavzema, da bi vsi ljudje imeli enake pravice in enake možnosti. Zagovornik načela enakosti ne more obravnavati kršitve volilne pravice, lahko pa opozori, kdaj gre pri tem za diskriminacijo, se pravi tudi za diskriminacijo, ko je bila osebi odvzeta volilna pravica. To vprašanje so preučevali in različnim ministrstvom in drugim institucijam že v letnem poročilu za leto 2019 podali analizo, koliko lahko ljudje z motnjami v duševnem razvoju uveljavljajo svojo volilno pravico. In ugotovili so, da odvzem volilne pravice krši Konvencijo o pravicah invalidov. Predstavnik zagovornika je opozoril tudi na pomanjkanje dostopnih, lahko razumljivih gradiv, ki bi posameznike opolnomočila. Kajti nujno je ljudi opolnomočiti, da so se sposobni pritožiti, če se jim take kršitve dogajajo.
Iztok Suhadolnik, direktor Zveze Sonček – Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije, je spregovoril o pobudi za spremembo Zakona o volitvah v državni zbor, ki so jo že konec januarja naslovili na odločevalce. V tej pobudi zahtevajo, da se osebam, ki jim je bila zaradi invalidnosti volilna pravica odvzeta, le-ta povrne, kakor zapoveduje tudi Konvencija o pravicah invalidov. Na Zvezi Sonček pravijo, da je odvzem volilne pravice osebam z oviranostmi, katerih starši so imeli podaljšano roditeljsko pravico, neustavna. Do leta 2006 so na primer tudi take osebe lahko volile, od tega leta dalje pa jim je po podatkih Ministrstva za notranje zadeve volilna pravica odvzeta, je izpostavil Suhadolnik. Izpostavil je tudi, da je bila do marca leta 2002, se pravi v prvih dveh mesecih leta 2022, volilna pravica odvzeta 87 osebam, to pomeni 3 osebam na delovni dan.
Zveza Sonček zagovarja stališče, da morajo volilno pravico imeti vsi polnoletni državljani. Kako jo bodo uresničevali, pa je njihova odločitev.
Svojo osebno zgodbo je predstavila Andreja Golob iz Zveze Sonček, oseba z oviranostmi, ki ji je bila volilna pravica odvzeta, ker nima opravilne sposobnosti. Izpostavila je, da si želi sodelovati pri odločanju, zato se bori, da bi ji bila volilna pravica povrnjena.
Nevenka Kos, samozagovornica in ambasadorka lahkega branja, ki je prav tako oseba s statusom invalida, volilno pravico ima, ker njena mama ni podaljšala roditeljske pravice. Zato lahko sodeluje pri odločanju. Izpostavila pa je, da bi politične stranke morale svoje programe pripraviti tudi v lahkem branju. Dejala je tudi, da bi potrebovala podporno osebo, ki bi ji razložila vse o volitvah. Na volitvah pa želi sama odločiti, koga bo volila.
Socialna delavka iz Zavoda Rosa Simona Ratajc, tudi predstavnica Muzeja norosti Trate, je prav tako izpostavila problem dostopnosti in informiranosti ljudi.
Dr. Katja Vadnal, predsednica Zveze Sožitje, je izpostavila 12. člen Konvencije o pravicah invalidov, ki zagotavlja enakost pred zakonom in predvideva tudi odločanje s podporo. Meni tudi, da rešitev skrbništva, ki jo država Slovenija predlaga v družinskem zakoniku, ni prava, kajti skrbništvo ne omogoča uveljavljanje človekovih pravic ljudi z motnjami v duševnem razvoju. Prav pot po mnenju dr. Vadnal bi bilo nadomestno odločanje. Za to pa je potrebno ljudi opolnomočiti. Dejala je, da bi Slovenija morala postati inkluzivna država. Borba za volilno pravico pa je ena glavnih aktivnosti za inkluzivno državo.
Andjelka Prvulović iz Inštituta RS za socialno varstvo je dejala, da je sistem dal institucijam moč, da ljudi držijo na robu družbe. To je opredelila kot sistemsko nasilje. Skeptična je tudi do izgovorov, da mora posameznik, ki ima volilno pravico, pomen volitev razumeti. Če je temu tako, pravi, bi morali razumevanje volitev preverjati pri vseh državljanih. V okviru tega Inštitut sodeluje tudi pri projektu Voices for justice (Glasovi za pravičnost), o katerem si lahko več preberete tukaj, informacije pa so v preprosti angleščini.
Dostopnost do informacij in njihovo razumljivost je kot enega ključnih problemov izpostavil tudi Karl Destovnik iz Zavoda za zaposlitveno rehabilitacijo.
Predstavniki združenj in zavodov na lokalni ravni, Mestna občina Slovenj Gradec in MOCIS – center za izobraževanje odraslih Slovenj Gradec so prav tako izpostavili potrebo po lažje razumljivih informacijah, po opolnomočenju in večji medgeneracijski inkluziji.
Zaključki razprave
Tatjana Knapp iz Zavoda Risa, ki je partner pri projektu MyPart, je v zaključku razprave povzela temeljna stališča, ki so jih sogovorniki podali.
Ugotovljeno je bilo, da ljudje z ovirami nimajo ustreznega in dostopnega gradiva ali informacij, da bi lahko bili politično aktivni in se zavzemali ali uresničevali svoje politične in državljanske pravice. Nujno je, da bi bila orodja za lažje odločanje in udeležbo na volitvah dostopna vsem. Med ta orodja sodijo tudi enostavne informacije o volitvah in kandidatih, ki pa ne koristijo zgolj osebam z motnjo v duševnem razvoju, temveč vsem. Potrebna je tudi široka promocija vključujoče skupnosti, ki bi temeljila na tem, da so ljudje z oviranostmi enaki vsem drugim, le da pri odločanju potrebujejo podporo. Po drugi strani pa so sogovorniki, med katerimi so bile tudi osebe z oviranostmi, izpostavili, da morajo ljudje z oviranostmi ponotranjiti, da se jih stvari tičejo, ponotranjiti teme, kot so demokracija, državljansko odločanje, pravice, izbira. Šele na tak način lahko postanejo aktivni v svojih državljanskih pravicah.