Dan slovenskega športa je državni praznik, ki se v Republiki Sloveniji praznuje 23. septembra. Praznik je bil uveden leta 2020 na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije in ni dela prost dan. Kot pravijo pri Zvezi za šport invalidov Slovenije - Slovenski paralimpijski komite, je "dan slovenskega športa zelo pomemben dan tudi za slovenski parašport."
Slovenski parašport doživlja v zadnjih letih razcvet, tako na področju uspehov kot tudi vidnosti v širši družbi. Deloma k temu pripomorejo uspešni posamezniki, deloma pa tudi Zveza za šport invalidov Slovenije - Slovenski paralimpijski komite s svojim delom na področju ozaveščanja in vključevanja mladih športnikov. Damijan Lazar, predsednik Zveze ŠIS-SPK, poudarja pomen mladih parašportnikov: "Manko mladih smo zaznali pred leti, ko smo opazili, da se generacija parašportnikov počasi stara. Takrat smo se odločili, da moramo na področju mladih nekaj storiti. S podjetjem Lidl Slovenija smo ustanovili program Postani športnik, kjer mlade invalide na njihov način nagovarjamo, da se vključijo v sisteme športa. Nadaljevanje tega je bilo, da smo začeli organizirati tabore za mlade družine, ki ga vsako leto izvajamo v Laškem, kamor pridejo mlade družine z otroki. Na taboru jih pričakajo trenerji in uveljavljeni parašportniki ter jim predstavijo različne športne dejavnosti. Ravno pred kratkim se je odvil tudi Parafest, kjer na URI Soča v okviru družabnega dogodka s praktičnim prikazom parašporta nagovarjamo strokovno osebje, da se seznanijo s parašportom, prav tako pa nagovarjamo tudi mlade invalide, ki so takrat na rehabilitaciji. V zadnjem obdobju smo v naše športne aktivnosti vključili med 30 in 50 mladih, tako da imajo tovrstni dogodki smisel in bomo z njimi nadaljevali. Nekoliko pa smo podhranjeni na področju zimskih športov, zato imamo željo, da pričnemo tudi z organizacijo zimskih taborov, kjer bi se mladi invalidi seznanili z zimskimi športi, kot so denimo smučanje, tek na smučeh ali celo biatlon.”
David Škorjanc: "Pomembno je, da se nam priključijo mladi športniki"
David Škorjanc, 23-letni parakošarkar, je leta 2017 doživel nesrečo in od takrat naprej uporablja invalidski voziček. Ja naš najmlajši član reprezentance košarke na vozičkih. Po nesreči in rehabilitaciji, pravi sam, mu je bil glavni cilj končati srednjo šolo in narediti izpit za avto. Nato pa ga je leta 2019 poklical Aleš Povše iz Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske in ga povabil, da si ogleda treninge košarke v Celju: "Od takrat naprej se redno udeležujem treningov, preprosto sem se našel v tem športu. Vsi igralci so me lepo sprejeli, vzeli so si čas zame, dajali so mi nasvete med ali po treningu. To mi je dalo obilo motivacije za treniranje naprej.”
Škorjanc je kasneje zaključil tudi študij strojništva, zaposlen pa je v uspešnem podjetju Tajfun. "Moji dnevi izgledajo tako, da imam dopoldne službo, popoldne pa treninge. Dvakrat na teden treniram v Celju s člani društva in enkrat s člani reprezentance na Vranskem. Za vikende pa treniram tudi v Avstriji. Vsi treningi so zahtevni, včasih narediš boljši, včasih slabši trening, važno je le, da uživaš in daš vse od sebe. Pri sebi pa pazim, da si vzamem dovolj časa za regeneracijo, predvsem da imam dovolj spanca, saj se hitro zgodi, da dobiš občutek izgorelosti.” Igra tudi v avstrijski ligi, za katero pravi, da je na višjem nivoju kot slovenska: "Kar je logično, saj je veliko več prebivalcev, posledično pa tudi več igralcev košarke na vozičkih.”
Košarko si želi dvigniti na karseda visok nivo: "V državnem in evropskem tekmovanju z reprezentanco. Da se bomo na evropskih tekmovanjih borimo za najvišja mesta, mogoče celo za vstop v A divizijo.” Kot športnik meni, da je v Sloveniji poskrbljeno za vse najnujnejše stvari: "Redni treningi, tekme, priprave na prvenstva. Zadnja leta se pa tudi ogromno dela na promociji športa preko spletnih strani, socialnih omrežij in na televizijskih programih. Za skoraj vsako tekmo je tudi prenos v živo, kar je bilo pred leti redkost.”
Škorjanc je najmlajši član slovenske reprezentance košarke na vozičkih in meni, da imajo trenutno odlično reprezentančno ekipo: "Še naprej bomo nizali dobre uspehe, bo pa treba za prihodnost najti nove igralce. Pomembno je da se novi igralci priključijo, da jim lahko starejši izkušeni igralci podajajo znanje, kot ga sedaj meni. Z oglaševanjem in promoviranjem športa poskušamo privabiti nove igralce, ampak na koncu se morajo sami odločiti, če v tem uživajo ali ne. Želel bi si, da nas kdo pride vsaj pogledat, da vidijo, kako potekajo stvari pri košarki.”
Trenerka Brina Božič in uspehi slovenskih paralokostrelcev
Paralokostrelstvo ima v svetovnem merilu že dolgo zgodovino. Bilo je eden od osmih športov na paraolimpijskih igrah v Rimu leta 1960. Brina Božič je nekdanja vrhunska lokostrelka in trenutno kot trenerka že več kot 5 let bdi nad slovenskimi paralokostrelci, kvaliteta katerih iz leta v leto raste in sploh v zadnjem času dosegajo izredno dobre rezultate. Že v svoji diplomski nalogi izpred 8 let se je ukvarajala z lokostrelstvom za slepe in slabovidne, vendar pravi, da je v parašport prišla po naključju: "No, če bolje pomislim, je res, da sem že v diplomi nakazala smer, a takrat iz zanimanja za nekaj, kar v Sloveniji še ni obstajalo in je imelo možnost razvoja. Osem let nazaj še ni bil pravi čas in ni bilo pripravljenega sistema, da bi se lahko karkoli odvilo. Takrat sem za diplomo želela dejansko tudi izvesti treninge s slepimi, a je nato ostalo zgolj pri teoriji. Nekaj let kasneje, konec leta 2018, sem dobila klic svoje nekdanje športne psihologinje Katje Kodelja Čavničar. Ona je bila povezava, ki je sprožila sodelovanje med mano in Dejanom Fabčičem.
Božič pravi, da v preteklosti ni bilo sistemskega dela na področju paralokostrelstva: "V preteklosti se je že kdaj pojavil kakšen lokostrelec invalid v Sloveniji, na lokalnih tekmah, a nikoli ni bilo sistema. Sodelovanje z Dejanom Fabčičem z jasnim ciljem – paralimpijske igre – je potegnilo za seboj en kup zadev. Poleg seveda treningov, nabavljanja in uglaševanja opreme, lokalnih tekmovanj, sodelovanja, učenja, lastnih financ … Je bilo treba postaviti tudi sistem, če smo želeli priti do mednarodnih tekem in kasneje financiranja. Leta 2019 je sledil prvi nastop slovenskega paralokostrelca na svetovnem paraprvenstvu na Nizozemskem. Po tem nastopu se je začelo odvijati – papirologija – sprejetje paralokostrelstva kot uradne športne panoge Zveze ŠIS-SPK, umestitev paralokostrelstva v sistem kategorizacij OKS-a, dodajanje paralokostrelskih kategorij v tekmovalni pravilnik Lokostrelske zveze Slovenije, organizacija državnega tekmovanja v paralokostrelstvu, finančna podpora s strani Slovenskega paralimpijskega komiteja. Seveda vse to ni moglo temeljiti na zgolj enemu tekmovalcu, potrebno je bilo ustvariti bazen. Vsa ta leta sem skakala po različnih koncih Slovenije na razne predstavitve lokostrelstva, ustavila vsakega invalida, ki sem ga srečala na svoji poti in vprašala, če bi rad streljal s lokom. Na paralimpijskem komiteju so se izjemno trudili s promocijo in podporo Dejanovi in moji viziji. Izjemno velik korak naprej je bil uspešen nastop Dejana Fabčiča na paralimpijskih igrah v Tokiu. Dela je bilo naenkrat veliko preveč za eno trenerko, pa tudi vse več je bilo dela za računalnikom, organizacije in usklajevanj. Moj cilj je zato bil, da nisem več jaz tista, ki ‘naredi iz nule’ popolnoma vsakega lokostrelca invalida v Sloveniji, ampak da začnejo sami ‘kapljati’ v lokalne klube. To se je zdaj začelo, po petih letih dela. Za sabo je potegnilo nove izzive. Infrastruktura v klubih ni povsod prilagojena invalidom, trenerji nimajo znanja iz področja lokostrelstva za invalide in se nemalokrat ustrašijo dela z njimi, slovenski sodniki se morajo podučiti o paralokostrelstvu na tekmovanjih … Ves čas je treba delovati na več področjih, da se na koncu sestavi celota."
Kot trenerka je Brina Božič v kratkem času pripomogla k izjemnemu napredku slovenskih paralokostrelcev. Za prihajajoče paralimpijske igre v Parizu imata olimpijsko vozovnico kar dva paralokostrelca: Živa Lavrinc in Dejan Fabčič. Božič pravi: "Menim, da je moja dodana vrednost v tem, da razumem, kako je biti vrhunski športnik, s kakšnimi težavami in obremenitvami se ta sooča in tudi kakšen je občutek, ko po trdem večletnem delu jokaš od sreče. Moja kariera vrhunske športnice v preteklosti in študij kineziologinje sta veliko pripomogla k uspešnosti v trenerstvu. Ko se lotim dela z vadečimi, imam v glavi svojo vizijo in to je spraviti vsakega na najvišji nivo tekmovanj na svetu. Želim jim dati dobro bazo in potem je od vadečih odvisno, kakšen vložek bo iz njihove strani. V vsakega tekmovalca verjamem in mu želim predati vse, kar vem. Kineziologi smo načeloma taki, da nas zanima širok spekter vsega o športno-gibalni aktivnosti. Po naravi mislimo na vse, tudi to, kar se dogaja, ko se trening zaključi. Za vrhunski uspeh športnika se mora sestaviti en kup drobcev, ki nato tvorijo celoto. Naj izpostavim, da tu poleg tehnike, kondicijske priprave, opreme, taktike in mentalne priprave pomembno vlogo igra tudi urejenost odnosov znotraj družine in širše, uspešnost v službi/šoli, finančne zmožnosti, splošno zdravje, miselno naravnanost oz. karakter, tu pa ne smemo pozabiti še prelomnih dogodkov v življenju, ki večinoma pridejo nepričakovano.
V lokostrelstvu je zelo pomemben tudi razvoj tehnologije. Božič pravi: "Kar se razvoja opreme tiče, je najpomembneje to, da si vseskozi prisoten na velikih turnirjih, kjer potekajo predstavitve novitet. Na tekmovanjih najvišjega ranga je treba opazovati, veliko klepetati z dobrimi lokostrelci in trenerji iz različnih držav. Skozi leta si spleteš mrežo poznanstev, ki je neprecenljiva. Na tak način uspeš slediti razvoju opreme. Velike nacije si lahko privoščijo nakup in testiranje vse nove opreme na tržišču, pri nas je to težje, saj je financ in osebja malo. Svojim športnikom svetujem, kaj je primerna oprema zanje. Da si lažje predstavljate: lok je sestavljen iz delčkov, puščica tudi, nato potrebujemo še ščitnike in dodatno opremo. Vsak kos je individualno izbran in prilagojen. Morda bi ga lahko primerjala s kakšnim instrumentom, ki ga je treba sestaviti in nato uglasiti, če želimo, da zveni dobro. Vsaka majhna sprememba tehnike, opreme, vremena potegne za sabo nove prilagoditve. Lokostrelci smo neke vrste mehaniki."
Najboljši paralokostrelci imajo v Sloveniji skupne teninge in priprave. "Z reprezentanco pa tudi en kup tekmovanj," dodaja Božič. "Veliko časa preživimo skupaj. Če se ne moremo videti, smo povezani preko telefona in vedno nekaj premlevamo – izboljšave opreme, ugotovitve skozi trening, prijave na razne tekme, načrtovanje … Med trenerko in športnico – pomembno je, da si zaupata in da vsak na svoji strani naredi svoj maksimum, da pripomore k cilju. Pomembno je, da se zaneseš en na drugega in se držiš dogovorov.”
Pri parašportu obstaja več kategorij, kar pomeni tudi več različnih načinov treningov in priprav. Božič pojasnjuje: "V lokostrelstvu se športniki delijo na 3 kategorije – odprta kategorija, na vozičku in pa slepi in slabovidni. Nato pa se delijo še na dva različna sloga lokov. Najbolj zahtevno je to, da bi vsak športnik potreboval svojega trenerja ali pa vsaj svojega asistenta. To potegne za sabo veliko – potrebuješ še enega človeka, ki je skozi na voljo in ima vsaj osnovno znanje, na drugi strani pa je to velik finančni zalogaj, saj se strošek vsega podvoji. Kar si želim je, da bi bilo v Sloveniji več profesionalnega kadra na področju parašporta, ki bi bil ustrezno plačan za svoje delo.” Brina Božič pa gleda tudi v prihodnost: "Imamo dve kvoti za paralimpijske igre v Parizu. Vse naše misli bodo usmerjene na kvalitetno pripravo za naslednjo sezono. Ne bom rekla, da bomo naredili vse za najboljši možen nastop v Parizu, ampak to, da bomo delali vse, da smo vsako sezono boljši. Potem bomo pa videli, kam nas to pripelje. Poleg fokusa na najboljše tekmovalce pa želim še naprej ohranjati treninge s paralokostrelci, ki si sicer želijo biti v reprezentanci, a morajo do tam še priti. Moj velik cilj je bil imeti mešano ekipo na mednarodnih tekmovanjih in v Parizu, tega sem dosegla. Zdaj pa seveda želim ekipo še povečati in upam, da kdo izmed kandidatov to bere, ter takoj po prebranem prime svoj lok in ustreli še kakšno puščico več, kot je planiral ta teden. Verjamem, da imamo v Sloveniji še kar nekaj takih, ki bi si lahko prigarali mesto v ekipi. Moj cilj je tudi podpirati trenerje v različnih klubih pri pričetku dela oz. ob vprašanjih, s katerimi se soočajo, ko pričnejo delati s paralokostrelci.”
Trenutno sta v paralokostrelski ekipi 2 športnika, ki se uvrščata med najboljših deset na svetovni lestvici. Božič zaključuje: "Letos so poleg njiju skupne treninge selekcije obiskovali še štirje športniki. Zanje sem ocenila, da lahko v roku enega do dveh let dvignejo svojo pripravo do nivoja, da lahko nastopijo na evropskem ali svetovnem pokalu, morda tudi prvenstvu. Izjemno pomembno je, da imamo širšo selekcijo, ki diha za ovratnik najboljšim. Tukaj se ponovno soočam s težavo pomanjkanja plačanega kadra, ki bi skrbel za skupne treninge razširjene selekcije tudi takrat, ko sem jaz odsotna zaradi mednarodnih tekmovanj. Zagotovo je uspešnost športnikov zelo povezana s količino dnevov, ki jih preživijo na skupnih pripravah in treningih. V enotedenskih pripravah naredimo približno dvanajst treningov. Za tako količino sicer potrebujemo pol leta, ko se dobivamo na skupinskem treningu v Ljubljani, če predpostavljamo, da nihče nikoli ne manjka. Si predstavljate razliko?”