V Firencah,največjem mestu slikovite gričevnate italijanske pokrajine Toskana,so prejšnji teden potekale prve športne igre za športnike z Downovim sindromom Trisome Games. »To je način, da športnike z Downovim sindromom približamo paraolimpijskim igram, iz katerih so za zdaj izključeni,« je pojasnil Marco Borzacchini iz Italijanske federacije za šport invalidov, ki je Trisome Games organizirala skupaj s Italijanskim paraolimpijskim komitejem. Med skoraj tisoč udeleženci iger iz 36 držav, ki so se pomerili v devetih disciplinah, sta bila tudi slovenska plavalca: sedemnajstletni Alen Šošter iz Kozjaka pri Mislinji in dvajsetletni Urban Goltnik iz Nazarij. Naša športnika sta na prvih multidisciplinarnih športnih igrah, namenjenih športnikom z Downovim sindromom, spremljali trenerka Katarina Praznik in Alenova mama Ivana Šošter, ki je vtise strnila v tri, navdušenja polne besede: fantastično, enkratno, nepozabno.
Konkurenca je bila kar precejšnja. Slovenija je sicer imela svoja predstavnika samo v plavanju. Kako sta se odrezala Alen in Urban?
Res je. Konkurenca v Firencah je bila zelo močna, večina tekmovalcev je imela trenerje, maserje, psihologe, torej ekipe, ki po navadi spremljajo vrhunske športnike. Še posebej so izstopali Italijani in Avstralci. Poleg tega so bili tekmovalci združeni iz vseh starostnih skupin, tako da sta bila naša dva tekmovalca med najmlajšimi. Alen bi celo spadal v skupino juniorjev. Tako sami dosežki kažejo predvsem to, da sta se oba, Urban in Alen, močno potrudila in plavala po svojih trenutno najboljših močeh. Njuni rezultati so bili predvsem osebni rekordi, Alen je denimo 100 m prosto prvič plaval pod 1.40 (1.38.83), kar je bil po mnenju trenerke Katarine izreden uspeh. Tudi Urban se je izkazal predvsem zadnji dan, ko je plaval prsno 1.10.51, postavil osebni rekord, premagal kar nekaj tekmovalcev in v skupini dosegel drugi izid. Ob vsem pa je bilo najpomembnejše, da je na prvih tovrstnih igrah sodelovala tudi Slovenija in da je vseh sedem dni v Italiji vihrala slovenska zastava. Lahko pa smo videli, da so v številnih državah sveta osebam z motnjami v duševnem razvoju omogočeni redno treniranje, tekmovanje in napredovanje. Pri nas tega ni, vse je na ramenih staršev, donatorskih sredstev skorajda ni, šport oseb z Downovim sindromom pa tudi na državni ravni nima podpore.
Kako sta se naša plavalca pripravljala na Trisome Games?
Trenirala sta v Velenju v skupini Delfinčki, v katero so vključeni otroci s posebnimi potrebami, in sicer po metodi plavanja halliwick. Delo poteka na prostovoljni podlagi, glavna gonilna sila pa je Katarina Praznik. Sicer gre predvsem za druženje, vadbo pa prilagajajo sposobnostim posameznika. Katarina skrbi tudi za to, da plavalce redno prijavlja na različna tekmovanja, kjer pridobivajo izkušnje, obenem pa v njih raste želja po uspehu. V šolskem letu 2015/16 so se dobivali od dva- do trikrat tedensko, poleg tega so se nekateri plavalci udeleževali raznih turnirjev v Sloveniji in na Hrvaškem, pa tudi državnega prvenstva invalidov letos junija v Radovljici. Tako so pridobili nove izkušnje, se primerjali z drugimi tekmovalci ter ob dobri konkurenci izboljševali svoje rezultate. Alen in Urban sta se na teh tekmah izkazala ter se z doseženimi rezultati kvalificirala na igre v Firencah. V preteklem letu sta se udeležila tudi evropskega prvenstva v plavanju v Loanu v Italiji, kjer sta tudi pridobila mednarodne izkušnje.
Kako pa ste Trisome Games doživeli vi? Tja ste sicer odšli kot Alenova mama, potem pa ste bili tudi spremljevalka.
Sama sem res šla zraven kot mama, a sem bila potem vseskozi spremljevalka, saj sem v nekaterih situacijah pomagala Katarini. Tako sem imela edinstveno priložnost spremljati, videti, doživljati in čutiti s tekmovalci, trenerji, drugimi starši. Bilo je nepozabno, čeprav zelo drago, a je bilo vredno spremljati oba tekmovalca ter z njima in trenerko doživeti veličastnost teh iger. Upam, da se bo delo nadaljevalo in da bomo v prihodnjih letih naredili korak, ki bo tudi osebam z Downovim sindromom omogočil aktivno vključevanje v športne klube, kjer bodo vadili in razvijali svoje talente. Imajo jih veliko, le družba pogosto tega noče priznati. Še enkrat ponavljam, bilo je fantastično, enkratno, nepozabno. Kot da sem en teden živela v drugem svetu, svetu brez novic o grozotah sveta. Ljudje z Downovim sindromom in njihovi spremljevalci smo postali ena velika družina, jezik ni bil ovira, vse smo se zmenili, postali smo prijatelji brez meja. Športni duh v teh tekmovalcih je bil veličasten, v pravem pomenu besede olimpijski.
Pa vendar osebe z Downovim sindromom niso vključene v paraolimpijske igre. Kako gledate na to?
Kot mama in kot spremljevalka lahko rečem, da je to krivica, ki vpije v nebo. Menim, da je sprememba nujna, da bi morali biti vključeni. Je pa res, da civilna družba ne loči paraolimpijskih iger od specialne olimpijade, morda zaradi premajhne informiranosti. Že v osnovi bi morali marsikaj spremeniti. Športnike z Downovim sindromom bi morali nujno vključiti v klube, imeti bi morali možnost rednih treningov, zgraditi bi bilo treba sistem tekmovanj, pa tudi sicer bi morali imeti enake možnosti kot drugi športniki.
Kako pomemben je šport za osebe z Downovim sindromom?
Šport je pomemben del življenja za vsakogar, za osebo, ki jo je narava prikrajšala na nekem področju in izkazuje talent na športnem področju, pa še posebej. Sama opažam, da z udejstvovanjem, rednimi treningi, poslušanjem navodil, njihovim upoštevanjem ljudje s kromosomsko okvaro, kot je trisomija 21 pa tudi druge, razvijajo svojo osebnost v zelo širokem pogledu, so odgovorni, precej samostojnejši, kot bi sicer bili, vztrajni, želja po uspehu razvija pri njih socializacijo v najširšem pomenu besede. In šport ne terja učenja poštevanke in kemije, šport je preprosto pesem za njihovo telo.
Kako pa je pri nas nasploh organizirana športna aktivnost za otroke in osebe z Downovim sindromom?
Večinoma je vse prepuščeno organiziranosti staršev. Z osnovami športa bi se otrok z Downovim sindromom moral srečati že v najzgodnejšem obdobju, saj je zgodnji razvoj fine in grobe motorike zanje izrednega pomena. To lahko rečem iz lastnih izkušenj s sinom Alenom, ki je danes navdušen športnik. Žal še marsikje po Sloveniji ni dobro poskrbljeno za zgodnjo obravnavo otrok – gre za razvoj do sedmega leta starosti, program je prepuščen iznajdljivosti in kreativnosti posameznikov na terapevtskih urah. S športom se otroci največkrat srečajo šele v vrtcu ali šoli, vendar zgolj toliko, kolikor pač predvideva program. Med počitnicami za te otroke ni poskrbljeno, zanje možnosti vključevanja v tabore, razne športne aktivnosti in podobno žal ni. Vse je prepuščeno iznajdljivosti staršev. Še manj je športa zanje, ko odrastejo in se – če imajo srečo – vključijo v Varstveno-delovni center. Zveza Sožitje sicer podpira Specialno olimpijado, a to je samo sistem tekmovanj, kjer lahko večina udeležencev doseže medaljo in ima droben trenutek slave, s tem pa se to tudi konča. Manjkajo programi, ki bi potekali vse leto, programi, kjer bi bil na prvem mestu šport, ki bi poskrbel za redno vadbo posameznika v okolju, kjer živi. In še tam, kjer se posamezniki ukvarjajo s to problematiko, pogosto naletijo na gluha ušesa pri iskanju financ. No, na srečo imamo v Sloveniji nekaj takih entuziastov, kot je Katarina. Zaradi njih programi počasi, a vztrajno nadgrajujejo dejavnost in so svetel zgled za prihodnost.
Kaj pa pravi Alen, kaj mu pomeni šport, kako ga doživlja?
Od sina pogosto slišim: »Veš, mami, šport je zame zdravje. Rad treniram. Želim si, da bi na tekmovanju nekoč zaigrali slovensko himno. Moj vzornik je Peter Prevc. Moram delati, vaditi in trenirati, da bom zdrav. A si kaj ponosna name? Ponosen sem, da sem bil v Firencah in sem srečal veliko ljudi.« Ko smo se v Firencah zbirali na prireditvenem prostoru, se je sin srečal s tekmovalcem iz Brazilije in ga pozdravil: »Hello. This is my mom.« Angleščine se v šoli ne uči, a v sebi nosi veliko željo govoriti v tujih jezikih. Vsaj malo. In je ponavljal vsako besedo, ki jo je ujel, naj je bila hrvaška, italijanska, angleška. Ja, tudi to je del športa. Zaradi vsega tega in zaradi vseh doživetij mislim, da bi v Sloveniji nujno morali začeti organizirano športno vadbo za vse, ki imajo talent, jim omogočiti, da se povzpnejo po stopničkah svojih sposobnosti, in jim tako omogočiti splošno inkluzijo v svet športa. x
Vesna Pfeiffer
