Dokumentarni film Tiha zmaga z življenjsko zgodbo gluhega vrhunskega svetovno uveljavljenega športnika Mihe Zupana širši javnosti predstavlja in poskuša približati svet gluhih. Zgodba o njem je pripoved treh svetov, ki jih je Mihi uspelo povezati. To so svetovi gluhih, naglušnih in slišečih. V filmsko kamero jih je na podlagi scenarija Luke Šefica ujela režiserka Haidy Kancler. Dokumentarni portret Mihe Zupana Tiha zmaga je nastal v produkciji TV Slovenija in si ga lahko ogledate v torek, 22. septembra, ob 21. uri na 1. programu.
Miha Zupan se je rodil gluh, zato je bilo že od otroških let njegovo osrednje družbeno okolje skupnost gluhih in naglušnih. Pa vendar se je tiho, brez prepotentnosti, s pomočjo družine in športa prebil v ospredje slišečega sveta. Njegova življenjska pot je postala velika zgodba o našem današnjem svetu, kjer se pogosto neopazno prepletajo poti slišečih in gluhih. Mihi ni uspel preboj le med najboljše slovenske košarkarje, temveč je uspel tudi v mednarodnem merilu. Je slovenski reprezentant, ki je igral v najzahtevnejši evropski ligi ter svoje košarkarsko znanje potrdil tudi v Rusiji in Turčiji. Ustvarjalci filma so z njegovo zgodbo želeli prikazati predvsem zgodbo o ljudeh, ki se vsak dan srečujejo z različnimi ovirami. V eni filmski pripovedi se tako prepleta več zgodb. Ena izmed njih pripoveduje o uspešni športni karieri, v ospredju pa je zgodba gluhega Mihe Zupana, ki je osvojil svet slišečih. V ozadju se razvija zgodba mladih obetavnih gluhih košarkarjev, ki si prav tako želijo začutiti simbiozo dveh svetov, sveta gluhih in sveta slišečih. Človeško, občutljivo in nežno razsežnost filma pa pripoveduje zgodba o družinskem življenju Mihe Zupana.
Pogovor s scenaristom in režiserko dokumentarnega portreta Tiha zmaga
Na vprašanja odgovarja Luka Šefic, scenarist
Zakaj vas je kot scenarista pritegnila življenjska zgodba Mihe Zupana?
Profesionalni šport je v zadnjih dveh desetletjih postal eden izmed najbolj surovih delovnih okolij, ki od športnika zahteva doseganje najvišjih ciljev in popolno podrejenost športnemu okolju. Številna odrekanja in zapostavljanje družinskega življenja je za profesionalne športne panoge nekaj povsem normalnega. Redkim športnikom v takem načinu življenja uspe združiti športne apetite in brez težav peljati še družinsko zgodbo. To je Mihi Zupanu uspelo! In če k temu dodamo, da je gluhota samo še velika dodatna ovira, je to zgodba, ki bi morala pritegniti slehernega človeka.
Ste že prej spremljali njegovo košarkarsko kariero?
Njegovo kariero sem spremljal kot novinar in voditelj košarkarskih studiev na evroligaških tekmah Olimpije. Dvanajst let sem služboval v športni redakciji RTV Slovenija, bil predstavnik za odnose z javnostmi na Košarkarski zvezi Slovenije ter urednik in voditelj športa na Planet TV. Najine poti so se neštetokrat križale.
Kako vidite Miho Zupana kot košarkarja in kot človeka?
Miha Zupan je kljub gluhoti eden izmed najboljših krilnih centrov v Evropi. To je dokazal na klubski in reprezentančni ravni. V Sloveniji je igral za Slovana in Olimpijo. V tujini se je dokazal v najmočnejših evropskih ligah. V izjemni konkurenci grških, turških in ruskih košarkarjev je bil v svojih klubih nosilec igre. In to s hendikepom, ki v športu pomeni konec vseh visokih ambicij športnika. Center za ravnotežje je pri košarki izjemnega pomena. Miha je uspešno preskočil tudi to oviro. Brez težav pa je obvladal tudi komunikacijo med slišečim in gluhim svetom. Lahko rečemo, da ju je celo povezal. Tudi komunikacija je v dinamični in hitri igri, kot je košarka, izjemno pomembna. Miha je premagal vse komunikacijske šume in dokazal, da se s trdno voljo lahko doseže marsikaj. Posledično je kot človek, poln empatije, znal brez težav peljati tudi družinsko življenje.
Kako ste začrtali scenarij, njegovo zgodbo, in kaj ste hoteli posebej poudariti?
Predvsem je bilo treba poudariti, da je to televizijski dokumentarni film in ne športni feljton, ki bi nizal njegove športne uspehe. V zadnjih časih je meja med tema dvema formatoma zabrisana. Tiha zmaga je dokumentarni film, ki je želel prikazati zlasti Miho Zupana in njegove najbližje zunaj košarkarskega igrišča. Zgodbe, ki se prepletajo, imajo tudi športni okus, toda najpomembnejše je, da je to film o preprostem življenju, ki zna obvladovati tri svetove. Gluhi svet, slišeči vsakdan in jeklen športni svet, kjer ni popuščanja. Na samem začetku je Miha predstavljen v vrvežu tekme v turški ligi. V najmočnejši evropski ligi si kruh služi pri klubu iz Ušaka. Tonsko ozadje je manjši zvočni eksperiment, ki slišečega gledalca zmoti in mu vzbuja občutek nelagodja. Vse skupaj pa se nadaljuje z vrnitvijo v domovino, kjer Miha in člani njegove družine živijo navadno življenje. Počitnice so sproščujoče, toda v tem času Mihov menedžer že išče nov klub. Vse skupaj se počasi začne zapletati in prepletati, a Miha je mojster treh svetov, tako da se spopade z vsakim izzivom in oviro, tudi če ni vedno uspešen. Več vam ne izdam! Oglejte si film, ki ga je z neverjetnim občutkom režirala Haidy Kancler in s tem tudi odigrala glavno vlogo v moderni filmski vizualizaciji ganljive zgodbe.
Na vprašanja odgovarja Haidy Kancler, režiserka
Kakšen režiserski iziv je bilo posneti dokumentarni portret Mihe Zupana?
Kar velik. To je natanko tako, kot da snemaš film o ljudeh, katerih jezika ne razumeš. Sicer pa zelo spodbuden izziv, saj so Miha, njegova družina in tudi vsi drugi ljudje okoli njega tako polni nekega pozitivnega naboja, da je vso to sinergijo kar težko prenesti na platno. Bili so krasni, lepo je bilo delati z njimi in mislim, da smo se zelo dobro ujeli.
Kako je potekalo snemanje? Ste posneli veliko novega ali ste uporabili tudi veliko arhivskega materiala?
Snemali smo po televizijskih standardih, torej od 10 do 12 snemalnih dni, omogočeno nam je bilo tudi snemanje v tujini, kar filmu da dodatno dimenzijo. Za to izkušnjo sem televiziji izjemno hvaležna, ker je posebna. Vendar moram znova poudariti, da je Mihova družina to snemanje naredila čarobno. Zupanovi so mi do konca zaupali in menim, da je to ključ do dobrega filma. Žal pa mi je, da smo na poti izgubili polovico materiala ... A tudi to se zgodi.
Kaj vas je pri zgodbi Miha Zupana pritegnilo?
Predvsem njegova otroško naivna energija. Tista iskrenost ... Ne znam niti opisati. Nekakšen urok so morali narediti zame, ker me je bolj kot to, da je Miha izjemen košarkar, pritegnilo, da je izjemen mož, oče, prijatelj, sin. In prepričana sem, da je to lahko samo, če ima okoli sebe ljudi, ki ustvarjajo to neverjetno čarovnijo.
Kakšno sporočilo ste želeli predati gledalcem in gledalkam?
Film ima zagotovo svoje sporočilo. A vsak ga bo dojel v svojih okvirih. Okvirih lastnega dojemanja sveta. To je zgodba hendikepirane osebe, ki pa v resnici morda živi še polnejše življenje. Miho ljudje dojemajo kot slišečega, in to se mi zdi neverjetno super. Izjemno. Zaradi svojega hendikepa nima bonusov, temveč se v življenju spoprijema z enakimi ovirami kot mi vsi. In še dodatnimi, tistimi, ki mu jih prinaša gluhota. In vse preskoči.
Kako pa ste vi doživljali svet gluhih in ali so se vam odprla kakšna nova spoznanja ob opazovanju vključevanja gluhih oseb v družbo?
Včasih mi je bilo težko. Navajena sem, da med režiranjem kričim akcija in stop, ne da bi morala biti pozorna na to, kam kdo gleda, kje je kdo.Pri tem filmu je bilo to moje kričanje brezpredmetno. To sem hitro ugotovila. A prav to mi je odprlo oči, da sem začela opažati stvari, ki jih prej nisem opazila. Na primer, da je v temi komunikacija nemogoča in da se lahko v dnevnem vrišču, v katerem mi ničesar ne slišimo, oni vse pogovorijo. Pa to, da se o koncertih z njimi ne moreš pogovarjati, so pa toliko bolj razgledani na drugih področjih. Vsekakor pa so to čisto navadni ljudje in mislim, da jih je tako tudi treba obravnavati. Brez olajševalnih okoliščin. Kajti če jih obravnavamo drugače, je to že na začetku stigmatizacija. Je pa res, da se slišeči premalo zavedamo njihovega jezika. Tako nismo vajeni usmerjene komunikacije in jasne artikulacije besed. Pravzaprav sploh nismo navajeni pomisliti, da je kdo lahko tudi gluh. Vozniki avtomobilov na primer radi hupajo kolesarjem, a nikoli ne pomislijo, da kolesar, ki mu trobijo, sveta morebiti ne dojema z zvokom. O tem dojemanju smo premalo obveščeni, nihče nam tega ni razložil in se tako tudi vedemo.Res, naučila sem se veliko, in to je bila zame neprecenljiva izkušnja.
Na katerih festivalih je bil film že predvajan, kje še bo in kakšni so odzivi?
Predpremierno so dokumentarni portret Tiha zmaga konec letošnjega avgusta predvajali v Mariboru na festivalu dokumentarnega filma Dokudoc. Za topel sprejem in vrhunsko izvedbo se festivalu najlepše zahvaljujem! Naslednji festivali pa ... Želim si, da bi jih bilo čim več. Naj obkroži svet!
Televizijsko premiero bo dokumentarni portret Mihe Zupana Tiha zmaga doživel v torek, 22. septembra 2015, ob 21. uri na 1. programu TV Slovenija. Vabljeni k ogledu!x
Veronika Rot
