Junija so se trije slovenski potapljači udeležili prvega mednarodnega tekmovanja v potapljanju invalidov v ruski Anapi ob Črnem morju. Slovenske barve so zastopali Barbara Slaček, Aleš Povše in Matej Lednik. Čeprav tekmovalno niso bili uspešni, pa je bila to zanje dragocena izkušnja.
V Anapo ob Črnem morju so potapljanje za invalide pravzaprav prinesli Slovenci. Branko Ravnak in Damjan Peklar sta namreč leta 2011 inštruktorjem potapljanja in invalidom prvič teoretično in praktično predstavila potapljanje za invalide. V petih letih je v Rusiji potapljanje za invalide postalo bolj razširjen šport kot v Sloveniji, zato so tam organizirali prvo mednarodno potapljanje invalidov, na katero so povabili tudi slovenske potapljače. Udeleženci tekmovanja so se preizkusili v treh disciplinah. Prva je obsegala plavanje pod vodo skozi obroče ter snemanje in poveznjenje maske na glavo pod vodo v paru; pri drugi so iskali predmete pod vodo z zatemnjeno masko s plavanjem ob vrvi na dveh, treh in štirih metrih okoli osi; tretja disciplina pa je vsebovala ekipno potapljanje po vrvi po gladini vode. Slovensko trojico potapljačev sta spremljala inštruktorja potapljanja in asistenta Alenka Fidler in Gaber Guna, Branko Ravnak, predsednik IAHD Adriatica, pa je bil eden izmed sodnikov tekmovanja.
O potapljaških izkušnjah smo se pogovarjali z Barbaro Slaček in Alešem Povšetom.
Zakaj ste se odločili, da se boste ukvarjali s potapljanjem, in koliko časa se že potapljate?
Barbara: Če bi se kdaj odločala za kateri šport, moja prva izbira verjetno ne bi bilo potapljanje. Kljub temu da imam vodo zelo rada, nisem o potapljanju nikoli zares razmišljala. Na društvu paraplegikov v Celju so, ko sem bila še bolj »sveža« invalidka, predstavljali potapljanje kot obliko rehabilitacije – bolj socialne kot medicinske – in takrat sem se prvič srečala s to rekreativno panogo. To je bilo leta 2002, ko smo skupina štirih paraplegikov odrinili na morje v Pirovac preizkusit, ali se invalidi sploh lahko potapljamo. Seveda je vse potekalo pod budnim očesom zdravnikov in izkušenih potapljačev.
Aleš: To je prišlo kar spontano. Voda me je sicer vedno privlačila, ampak o samem potapljanju pravzaprav resno nisem nikoli razmišljal. In potem se je pojavila možnost, da se namesto prijatelja udeležim izleta na morje, kjer naj bi se poizkusili potapljati. Seveda sem bil takoj za. Bilo mi je všeč in lahko rečem, da se s potapljanjem ukvarjam vse od tega izleta v letu 2002.
Vas je bilo pred prvim potopom kaj strah?
Aleš: Ne. Strahu pred vodo in njeno globino nikoli nisem imel. Se je pa treba pri vsakem potopu zavedati, da pretiravanje lahko vodi v nesrečo, zato se je treba držati pravil, ki veljajo pri potapljanju.
Barbara: Preden sem se v vodo potopila sama, sem imela priložnost v živo spremljati potop prvega paraplegika in videla, da ni pravzaprav nič kaj posebnega. Takoj sem želela preizkusiti tudi sama. Potop je bil poln adrenalina, veliko bolj kot strahu.
V juniju ste bili na prvem mednarodnem tekmovanju v potapljanju za invalide v Rusiji. Imate morda v tem športu tudi resnejše tekmovalne ambicije?
Barbara: V tej smeri nisem nikoli razmišljala, čeprav sem precej tekmovalen tip človeka. Če se bo pokazala priložnost za resno tekmovalno udejstvovanje, se bom vsekakor preizkusila. Po ruski preizkušnji se tega še toliko bolj veselim, ker je bilo zelo zanimivo in mi je bilo res všeč.
Aleš: Ne, saj do letos o potapljanju kot tekmovalnem športu sploh nisem razmišljal. Zame je potapljanje še vedno predvsem užitek, da se potopiš, da vidiš pod vodo kaj novega, lepega, zanimivega, da malo pozabiš na vsakdanje skrbi in da se za vsaj nekaj časa znebiš invalidskega vozička.
Ali je potapljanje tudi del rehabilitacije?
Barbara: Vsekakor je potapljanje lahko del rehabilitacije, tako socialne kot zdravstvene. Socialne v smislu druženja, učenja novih spretnosti, potovanj in preseganj novih omejitev in spoznavanja novih kultur. V zdravstvenem smislu pa je voda poznana kot nesporen medij, v katerem se človeško telo sprosti in ima nanj le blagodejne učinke.
Aleš: Vedno, saj potapljanje izboljšuje splošno počutje, predvsem pa poskrbi za boljšo vključenost v družbo, kajti potapljači smo vsi potapljači, ne ločimo se na potapljače z invalidnostjo oziroma brez nje.
Kako potapljanje vpliva na vaše zdravje in počutje?
Barbara: V vodi se počutim odlično, popolnoma me sprosti. Pod vodo pa na telo učinkujejo dodatni tlaki, ki s pomočjo vode kot drenažni učinek blagodejno masirajo moje telo in tako pomagajo pri krvnem obtoku, odvajanju odvečne vode iz telesa, obenem pa tako v popolnosti poskrbim, da kožo sprostim od vsakdanjih pritiskov, ki jih doživljam ob stalnem sedenju in ležanju. Zaradi samega plavanja pa sem lahko tudi fizično aktivna v drugačnem položaju, kot sem sicer.
Aleš: Vsak potop odlično vpliva na samo počutje. Poskrbi za fizično aktivnost, predvsem pa sprosti pritisk na tiste dele telesa, ki so bolj obremenjeni, in s tem zmanjša nastanek preležanin, ki smo jim tetraplegiki po navadi podvrženi. Če nekaj z veseljem delaš, se po navadi ob tem tudi zabavaš in s tem tudi dobro počutiš.
Potapljanje je zahteven šport, za invalide pa je potrebnih tudi nekaj prilagoditev. O posebnostih potapljanja za invalide smo se pogovarjali z asistentko in inštruktorico potapljanja Alenko Fidler.
Kakšne so posebnosti potapljanja za invalide? Sta učenje in tudi samo potapljanje za ljudi z gibalnimi ovirami enaki kot za ljudi brez teh ovir?
Vse je odvisno od vrste in stopnje invalidnosti. IAHD Adriatic se ukvarja zlasti s potapljanjem oseb z okvaro hrbtenjače, ki so najzahtevnejša skupina invalidov predvsem zaradi težav s termoregulacijo. Z intenzivnimi kombiniranimi tečaji, na katerih sodelujejo tako invalidi kot neinvalidi, ter s sistematičnim delom in učenjem se invalidne potapljače toliko usposobi, da so pod vodo popolnoma samostojni, potrebujejo le pomoč pri dostopu do vode in iz nje. Sicer pa razlik ni, saj za potapljanje uporabljajo opremo kot vsi drugi potapljači, manjkajo jim le plavuti. To pa pomeni, da se lahko s potapljaško izkaznico potapljajo po vsem svetu, ne da bi s seboj imeli svojo potapljaško opremo.
Kako je poskrbljeno za varnost?
Pri potapljanju invalidov vse poteka v trojicah. Izhodišče učenja je metoda IDA, pri kateri sodelujejo inštruktor (instructor), invalid (disabled) in asistent (assistant). Ta trojica sodeluje na celotnem tečaju. Tudi pod vodo so zaradi varnosti asistentov in inštruktorjev uvedli pravilo potapljanja v trojicah, saj invalidni potapljač v morebitnih težavah teže pomaga svojemu sopotapljaču, zato je potreben dodaten, varnostni potapljač. Sicer pa IAHD Adriatic sodeluje pri številnih raziskavah, ki preučujejo vplive potapljanja na invalide, kot so na primer možnosti nastanka dekompresijske bolezni, vpliv hladne vode, ponovljeni potopi in še drugi. Ves čas zbiramo podatke, različni strokovnjaki pa jih nato proučujejo.
Kako potekajo tekmovanja – kakšne so discipline, preizkušnje?
V ruski Anapi je bilo tekmovanje v potapljanje invalidov izvedeno sploh prvič, tako da so za vse nas discipline popolnoma nove. Gre za nekakšno prilagoditev tekmovanja športnega potapljanja, ki ga izvaja najstarejša potapljaška zveza CMAS. Tekmujejo ekipe, ki jih sestavljajo štirje potapljači, pri čemer se za zdaj ne upošteva vrsta in stopnja invalidnosti, kot je običajno za druge športne panoge invalidov. Menim, da je tako zgolj v prvi fazi, ko se pravila šele določajo, pozneje pa se bo uredilo tudi to področje. Vse discipline so povezane s hitrostjo. Prva disciplina se začne na površini, potapljaška oprema je potopljena pod vodo. Potapljači si namestijo opremo, nato pa v parih plavajo z ene strani bazena na drugo stran skozi dva obroča. Ob vrnitvi potapljači snamejo masko, naredijo en obrat, si pritrdijo masko in plavanje skozi obroče ponovijo. Vsak dotik dna bazena ali obroča s telesom, izjema je dotik z nogo, prinaša negativne točke. Pri drugi disciplini potapljaču pokrijejo masko. S pomočjo vrvi, na kateri so z vozli označene razdalje na dveh, treh in štirih metrih, potapljači iščejo uteži, ki so razvrščene na krožnici. Ko utež najdejo, jo obrnejo in se odpravijo na drugo razdaljo. Pri tretji discipline gre bolj za štafetno plavanje oziroma vlečenje po vrvi s potapljaško opremo. Pri vseh disciplinah so tisti, ki lahko plavajo s plavutmi, veliko hitrejši od tistih, ki plavajo zgolj z rokami in med plavanjem ne morejo ničesar postoriti, saj imajo roke zasedene, zato bo vsekakor treba pravila prilagoditi glede na različne vrste in stopnje invalidnosti, da bodo lahko vse ekipe imele enak izhodiščni položaj.
Zgodovina potapljanja invalidov v Sloveniji
Potapljanje invalidov se je v Sloveniji začelo leta 2002. Takrat je bil v Termah Zreče organiziral prvi potapljaški tečaj, ki se ga je udeležilo šest članov Zveze paraplegikov Slovenije s poškodbo hrbtenjače. Pionir na tem področju je bil Plavalni klub Slovenske Konjice, ki je leta 2005 skupaj s kolegi iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine ustanovil Mednarodno zvezo društev IAHD Adriatic. Danes je IAHD Adriatic vodilna svetovna potapljaška organizacija, ki se ukvarja s potapljanjem za invalide v širši jadranski regiji. Njen najaktivnejši in edini član v Sloveniji pa je še vedno Plavalni klub Slovenske Konjice. Leta 2007 je IAHD Adriatic postal član najstarejše svetovne potapljaške zveze C.M.A.S. (Confédération Mondiale des Activités Subaquatiques), s čimer je pridobil tudi uradno pravico šolanja tako neinvalidov kot invalidov. V slabih desetih letih je IAHD Adriatic postavil standarde za potapljače s poškodbami hrbtenjače kot ene najzahtevnejših kategorij v rekreativnem potapljanju. V tem času je IAHD Adriatic postal tudi vodilna svetovna organizacija za potapljače s poškodbami hrbtenjače, ki usmerja razvoj na področju potapljanja za ljudi s posebnimi potrebami. x
Veronika Rot
