S tem namenom je treba po njihovih navedbah odstraniti tako ovire v fizičnem kot družbenem okolju, k čemer nas zavezuje tudi konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov.
Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije želi širšo družbo spodbuditi k boljšemu razumevanju vprašanj, povezanih z invalidi. Pri tem poudarjajo pomen polne vključenosti invalidov kot enakopravnih in enakovrednih članov družbe. Nekatere ključne zaveze iz konvencije so po njihovih navedbah še vedno neuresničene, nanašajo pa se denimo na dostopnost fizičnega okolja, prevoza, informacij in komunikacij.
Invalidi se v vsakdanjem življenju še vedno srečujejo s številnimi ovirami in diskriminacijo, ki jim preprečujejo, da bi uživali temeljne pravice, določene v mednarodnih in nacionalnih pravnih aktih, ugotavlja Svet za invalide. Okrevanje družbe in gospodarstva po koncu epidemije naj bo priložnost, da s sodelovanjem invalidov zgradimo vključujoč svet, so pozvali.
Univerzalna dostopnost in odpravljanje ovir sta ključnega pomena za zagotovitev polnopravne udeležbe invalidov v družbi tudi po mnenju ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janeza Ciglerja Kralja. Glede na to moramo po njegovih besedah namenjati več skrbi odstranjevanju ovir, s katerim se srečujejo.
Prav tako se je za spoštovanje pravic invalidov in njihove avtonomije zavzel generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. Invalidi naj po njegovih besedah zasedajo tudi vodilne položaje. Vse to bo pozitivno pripomoglo k naši skupni prihodnosti, je prepričan. Za doseganje ciljev trajnostnega razvoja potrebujemo aktivno sodelovanje vseh, je poudaril.
Države je pozval, da v celoti spoštujejo konvencijo, izboljšajo dostopnost in s pomočjo oseb z invalidnostjo in organizacij, ki jih predstavljajo, odpravijo pravne, socialne in ekonomske ovire.
Varuh človekovih pravic Peter Svetina ob dnevu invalidov za človeški odnos do slehernika
Enakopravno vključevanje invalidov, ustvarjanje vključujočega življenjskega okolja, izobraževanje za razumevanje različnosti in človeški odnos do slehernika so osnovna slika družbe, ki jo moramo graditi po epidemiji covida-19, poudarja varuh človekovih pravic Peter Svetina.
Združeni narodi ob letošnjem mednarodnem dnevu po njegovih besedah posebno pozornost namenjajo vprašanjem vodenja in sodelovanja invalidov v vključujočem, dostopnem in trajnostnem svetu po pandemiji koronavirusne bolezni. "Če želimo tudi po pandemiji biti družba blagostanja, morajo odločevalci na vseh ravneh in v vseh sistemih že v tem trenutku slediti ideji razvoja, ki ne bo zasledoval le dobička, ampak bo upošteval predvsem človeka in naravo ter tvoril trajnostno ravnovesje," so Svetinove besede povzeli pri varuhu.
Pri odločitvah, ki zadevajo skrb za invalide, po njegovem prepričanju ni prostora za pragmatizem. Določila konvencije o invalidih in drugih pravnih aktov, ki opredeljujejo njihove pravice, so jasna, marca sprejeta strategija Evropske komisije o pravicah invalidov za obdobje 2021-2030 pa pripravljena za izvedbo, je dodal.
Pandemija je po njegovih navedbah pospešila razmah novih pristopov in tehnologij, ki bodo gotovo imeli pomembno vlogo tudi v obdobju po njej. "Tehnologija se razvija bistveno hitreje kot naš odnos do sočloveka, zato je lahko koristna pri napredku, vendar le, če jo znamo pravilno uporabiti," meni. Priložnosti je po njegovi oceni nujno izkoristiti, da bo družba lahko iz te zdravstvene in družbene krize izšla bogatejša za izkušnje, znanje in bolj kakovostne odnose.
Pri tem bo vključevanje invalidov v družbo in omogočanje njihove polne participacije pomemben dejavnik, ugotavlja Svetina, ki meni, da lahko k temu vsakdo prispeva po svojih močeh in skladno s svojimi sposobnostmi. Inovativne rešitve pa morajo najti svoje mesto tudi v procesu oblikovanja družbenih politik za ranljive dele družbe, med katerimi so tudi invalidi.
Eno od posebej pomembnih področij je zaposlovanje, kjer je naloga države, da oblikuje pogoje za primerna delovna mesta, ki jih lahko zasedajo tudi invalidi.
Pomembni usmeritvi pri družbenem in ekonomskem razvoju v prihodnje morata biti tudi skrb za lokalni in regionalni razvoj. Principi deinstitucionalizacije se v povezavi s tem zdijo še posebej smiselni, saj znižujejo tveganja in zvišujejo koristi vseh vključenih. Na podlagi svojih vseživljenjskih družinskih in profesionalnih izkušenj z osebami z oviranostmi je prepričan, da lahko premike naredimo le s kakovostno in varno oskrbo, ki nagovarja potrebe uporabnika in je izvajana v znanem okolju.