Ta monografija je druga, ki je nastala v sodelovanju in z združevanjem večletnih populacijskih podatkov Državnega izpitnega centra (Ric) in Statističnega urada RS (SURS). Že prva monografija iz leta 2017 je empirično prikazala, kako bi lahko s sistematičnim zbiranjem in uporabo podatkov izboljševali pravičnost v izobraževanju v Sloveniji, tako pri vodenju šolske politike na ravni učiteljev v razredih, na ravni vodstev šol in na sistemski ravni.
V tej raziskavi se učence s posebnimi potrebami strukturira v bolj specifične skupine in se ločeno, za vsako posebej, upoštevajo njihove družinske razmere in le-te v več časovnih obdobjih med šolanjem povežejo z njihovimi dosežki ter jih pospremijo na prehodu iz osnovne v srednjo šolo.
Pri Državnem izpitnem centru menijo, da je pomemben argument, da so – glede na večletne populacijske longitudinalne podatke Rica in SURS – ugotovitve in zaključki visoko veljavni in zanesljivi. Redke so države, ki imajo (samo) na dveh mestih tako kakovostne podatke. Drugi argument za branje so tematike prikrajšanih skupin, priseljencev in učencev s posebnimi potrebami, ki so v Sloveniji pogosto obravnavani neobjektivno, nekritično, ne v dolgoročno dobro za učence s posebnimi potrebami, neredko emocionalno in z malo podatki o dosežkih učencev s posebnimi potrebami v povezavi s kontekstualnimi podatki.
V tej raziskavi se učence s posebnimi potrebami strukturira v bolj specifične skupine in se ločeno, za vsako posebej, upoštevajo njihove družinske razmere in le-te v več časovnih obdobjih med šolanjem povežejo z njihovimi dosežki ter jih pospremijo na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Poglavitni argument za povabilo k branju pričujoče monografije pa so ugotovitve, zaključki in iz tega izhajajoča odprta vprašanja, kako z obravnavo učencev s posebnimi potrebami v prihodnje.
Monografijo lahko preberete na spletni strani Državnega izpitnega centra. Kliknite na: Pravične možnosti izobraževanja v Sloveniji.
Za nekaj odgovorov o najbolj pomembnih vprašanjih, ki jih razpira raziskava na področju učencev s posebnimi potrebami, smo prosili avtorja raziskave, dr. Gašperja Cankarja.
V raziskavi preučujete možnosti izboljšanja pravičnosti v izobraževanju na Slovenskem. Na kakšen način ste se lotili raziskave in kakšne referenčne študije na tem področju že obstajajo v tujini?
Raziskava je posebna v tem, da je povezala podatke o dosežkih učencev in dijakov na zunanjih preverjanjih znanja (NPZ, splošna in poklicna matura, zaključni izpiti) z različnimi viri podatkov, ki jih zbira Statistični Urad RS. Tako smo izvedli populacijsko raziskavo, pri kateri smo za vsakega učenca poiskali socialno-ekonomske značilnosti njegovega družinskega okolja. To je v svetovnem merilu unikatno, saj imajo redke države tako kakovostno organizirane podatke kot SURS in na drugi strani centralno zbrane podatke o dosežkih učencev, kot jih hrani Državni izpitni center. Ob tem smo spoštovali vse etične norme raziskovanja in zakonodajo o varstvu osebnih podatkov. Tako smo uspeli za 97,5 % vključenih učencev ustvariti socialno-ekonomski indeks (SEI) iz podatkov, ki so v tej državi že zbrani. Raziskava ima več ciljev in osredotočanje na učence s posebnimi potrebami je bil le eden od njih.
Učenci s posebnimi potrebami (UPP) so zelo heterogena skupina: kakšna je bila klasifikacija za namene vaše raziskave?
Za lažje razumevanje in poenotenje med državami je OECD v okviru ekspertne raziskave pred časom predlagal tri večje kategorije učencev, ki pri šolanju potrebujejo posebno pozornost. V kategorijo A spadajo skupine učencev, katerih primanjkljaji imajo jasen biološki izvor in običajno tudi jasnejša diagnostična merila, npr. slepi ali gluhi učenci. V kategorijo B spadajo skupine učencev, katerih učne težave so verjetneje pridobljene narave oziroma jasnega biološkega vzroka ne najdemo. Primer bi bili učenci s specifičnimi učnimi težavami, govorno-jezikovnimi motnjami, ipd. V kategorijo C spadajo skupine učencev, katerih težave izvirajo iz deprivilegiranosti, npr. priseljenci, Romi, učenci iz družin z zelo slabim gmotnim položajem. V Sloveniji se pod izrazom učenci s posebnimi potrebami opredeljujejo učenci iz kategorij A in B. Učenci iz kategorije C imajo prav tako specifične izobraževalne potrebe, a jih običajno šolski sistem naslavlja z drugimi ukrepi.
Ena od osrednjih ugotovitev raziskave je, da se je v desetletnem obdobju med 2009 in 2018 delež učencev s posebnimi potrebami v Sloveniji podvojil na skoraj 10 %. Čemu pripisujete ta porast?
Porast se je zgodil, to podatki neizpodbitno kažejo, odgovor na vprašanje zakaj pa bo zahteval širšo diskusijo strokovnjakov za posebne potrebe in tudi zgodovinski pregled, kaj smo v Sloveniji počeli na področju učencev s posebnimi potrebami v tem obdobju. Ali gre za natančnejša merila in boljše diagnosticiranje ali za večjo pojavnost v populaciji? Kakšno vlogo ima pri tem sam sistem podeljevanja odločb in koncept dela z učenci? To je le nekaj od iztočnic, ki bi jih bilo potrebno preveriti. Pomembno je, da iskanje odgovorov ne vodi v iskanje krivcev, ampak v izboljševanje šolske politike na tem področju in v večjo dobrobit vključenih učencev.
Podatki kot taki ne govorijo o pravičnosti, ozaveščajo pa stanje, kot ga imamo. Šele ko poznamo stanje, lahko razmišljamo o tem, ali so možnosti izobraževanja pravične, ali je potrebno na tem področju ukrepati. Raziskava je tako le izhodišče za širši razmislek o primernosti opaženih razlik, ki mora biti še narejen. Rezultat tovrstnega razmisleka je lahko sodba o pravičnosti sistema.
Na kakšen način je socialno ekonomski indeks (SEI) povezan z učenci s posebnimi potrebami. Katere so tiste najbolj konkretne in nazorne ugotovitve, do katerih ste prišli pri svoji raziskavi?
Socialno-ekonomski indeks je povezan z dosežki v celotni populaciji učencev, ne le pri učencih s posebnimi potrebami. Se pa pri učencih s posebnimi potrebami izkaže, da so med posameznimi skupinami razlike – nekatere se tipično povezujejo z nižjimi vrednostmi socialno-ekonomskega indeksa, druge so blizu nacionalnega povprečja.
To pomeni, da niso vse skupine učencev s posebnimi potrebami v enakem položaju. Kakšne so razlike med njimi?
Na primer učenci iz skupin kategorije A so po vrednostih socialno-ekonomskega indeksa blizu splošni populaciji, kar je drugače kot pri učencih iz skupin kategorije B – te skupine imajo tipično nižji povprečni socialno-ekonomski indeks. Obstajajo torej značilnosti družinskega okolja, ki se pri teh skupinah povezujejo z razvojem omenjenih motenj.
V raziskavi ste ugotovili, da so ob vpisu v srednje šole različne skupine učencev s posebnimi potrebami spet v zelo različnem položaju, a večina jih šolanje nadaljuje na nižjih ravneh izobraževanja. Kakšna je struktura učencev s posebnimi potrebami glede na različne ravni srednješolskega izobraževanja?
Ob prehodu v srednje šole se večina učencev s posebnimi potrebami vpiše na nižje ravni. V raziskovanem obdobju je bilo tako v gimnazijskih programih 1 % učencev s posebnimi potrebami, v štiriletnih programih srednjega strokovnega izobraževanja 6 %, v programih srednjega in nižjega poklicnega izobraževanja pa kar 26 %.
Velik razkorak se glede na vašo raziskavo med učenci s posebnimi potrebami in ostalo populacijo od 6. do 9. razreda kljub individualni pomoči in vsem ukrepom ne zmanjšuje: kaj menite, da bi bilo treba storiti v tej smeri?
Na to vprašanje ni preprostega odgovora. Res je, dosežki nacionalnega preverjanja znanja v 6. in 9. razredu omogočajo spremljati razkorak med učenci s posebnimi potrebami in ostalo populacijo in v raziskavi se je pokazalo, da se razkorak v tem obdobju ni zmanjšal, kar že več let ugotavlja tudi državna komisija za vodenje nacionalnega preverjanja znanja. Prav gotovo je zato prvi korak, da se na podlagi te ugotovitve razišče, kako uresničujemo cilje, ki si jih pri delu z učenci s posebnimi potrebami zastavlja šolski sistem. Nabor konkretnih ukrepov bi tako moral nastati v okviru evalvacije sedanjega koncepta dela z UPP in evalvacije same izvedbe na šolah.