Informacije, ki jih gluhi sprejemajo prek zvoka, so brez prevajanja v znakovni jezik nerazumljive. Podobno je tudi z zapisanimi vsebinami, mnoge so namreč napisane v težko razumljivem jeziku za gluhe osebe. Na te ovire slišeči pogosto sploh ne pomislimo, saj je naše razumevanje informacij samo po sebi umevno. Anton Petrič z Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije meni, da je osnovni problem, s katerim se srečujejo gluhi v Sloveniji, pravzaprav njihov jezik, znakovni jezik.
Menite, da slišeči premalo poznamo svet gluhih in naglušnih in kje je vzrok?
Osnovni problem, s katerim se srečujejo gluhi v Sloveniji, je pravzaprav njihov znakovni jezik. Jezik je eno od osnovnih sredstev, ki pripomorejo k izpolnjevanju in uživanju državljanskih pravic. Gluhi imajo po ustavi pravico do uporabe lastnega jezika, vendar jim to do leta 2002 ni kaj dosti pomagalo, saj jim država tega jezika ni priznala. Težava pa pravzaprav ni bila samo v nepriznanju tega jezika, temveč je bil in je še v dejstvu, da tega jezika večina državljanov ne razume in ne pozna. Idealno bi bilo, da bi se tega jezika naučili vsi ljudje in bi potem slišeči razumeli gluhe in obratno. Predsodki do gluhih, ki v družbi obstajajo, izhajajo iz nerazumevanja njihovega jezika.
Zakaj pravimo, da je gluhota nevidna oziroma najtežja invalidnost?
Gluhota je nevidna invalidnost, ki ni samo telesna (anatomska in fizična) nepovratna poškodba, ampak vključuje tudi pomanjkanje slušnega doživljanja, kar omeji zmožnost glasovno-jezikovne komunikacije, in to ima številne posledice: somatske, psihične in socialne. Zato sodi gluhota med najtežje oblike invalidnosti. Za gluhe osebe se štejejo tudi tiste osebe, ki za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik. Posledice gluhote so odvisne od vzrokov in okvar ter od tega, kako uspešno se je oseba po okvari sluha rehabilitirala. Gluhota lahko povzroča osamljenost, oseba zavrača podporo okolice, se umika v notranjost in ima stalen občutek izoliranosti in ogroženosti. Gluha oseba je vseskozi stisnjena v kot informacijske blokade, je v podrejenem položaju in ima vedno občutek, da je odvisna od slišečih informatorjev, kar povzroča nezaupanje do slišečih. Čeprav gluhi v svetu veljajo za skupino težje prizadetih invalidov, se v Sloveniji še vedno uporabljajo določila zveznega samoupravnega Sporazuma o seznamu telesnih okvar iz leta 1983, ki gluhe uvršča med osebe s 70-odstotno telesno okvaro, zaradi česar jim ni priznan status invalida, nimajo pravice do tehničnih pripomočkov, do invalidnin.
Kakšna je kakovost življenja gluhih v Sloveniji, v primerjavi z drugimi državami?
Težko bi delali primerjavo kakovosti življenja gluhih doma in v EU, ker v EU ni enotnega sistema državne skrbi za te osebe. Skrb za gluhe, naglušne in gluho-slepe osebe se razlikuje od države do države. Najbolje je zanje poskrbljeno v skandinavskih državah, kjer je velik poudarek na socialni noti. Te države so med prvimi, ki so gluhim priznali znakovni jezik kot uradni jezik, že desetletja pred Slovenijo, ki je šele leta 2002 priznala slovenski znakovni jezik. Lahko pa rečemo, da se je močno izboljšala kakovost življenja gluhih v Sloveniji, zahvaljujoč sodobni informacijski tehnologiji (splet, pametni mobilniki, video komunikacija …), ki jim je omogočila informacije v razumljivi in dostopnejši obliki.
S katerimi težavami se gluhi in naglušni srečujejo v vsakdanjem življenju, kako premagujejo ovire v sporazumevanju?
Kadar gluhi pridemo na banko, v trgovino ali k zdravniku, nas še vedno nihče ne razume. Brez tolmača si skorajda ne moremo pomagati. Tudi učenci in študentje imajo največ težav s komunikacijskimi ovirami: potrebujejo vizualizacijo učnega gradiva, čim več pisnih materialov, vključevanje tolmača, individualni pristop, pa tudi usposobljenega učitelja in ustrezne tehnične pripomočke. Do vsega tega pa je še daleč, zato je tudi izobrazbena raven gluhih in naglušnih nizka, možnost za zaposlitev pa zato še slabša.
Ali nedostopnost v komunikaciji oziroma medsebojnem razumevanju pogosto izloči gluhe, naglušne in gluho-slepe iz okolja slišečih? Kakšne izkušnje imate vi osebno in kakšne imajo vaši člani?
Mnogi se še vedno ne zavedajo težav, s katerimi se srečujejo gluhi. Predvsem se počutijo ujete v začaran krog komunikacijske osamljenosti, saj zelo težko pridobivajo informacije. Na videz so povsem normalni ljudje, v stisko pa jih spravi, ko slišeči začnejo govoriti, ker jih ne razumejo dobro. Zato s težavo pristopajo k ljudem, saj sebe ne slišijo in imajo občutek, da drugi ne vedo, kaj jim govorijo. Zato se nam zdi pomembno poudariti, da naj v primeru, ko se nekdo ne odzove, slišeči ne pomislijo, da je »zabit« ali da jih ignorira, ampak da jih mogoče preprosto ne sliši.
Kako je z zaposlovanjem gluhih?
Zaposlitvene možnosti gluhih in naglušnih so v Sloveniji izrazito slabe. Gluhi smo na tem področju še posebno prikrajšani, brezposelnost je alarmantna in se še povečuje. Največ gluhih je zaposlenih v šiviljstvu, zlasti med ženskami, v grafični industriji (tiskarji, knjigovezi), nekaj je tudi mizarjev, kovinostrugarjev in pleskarjev. V zadnjih dveh letih se je število brezposelnih gluhih zelo povečalo, večinoma so to osebe z nizko izobrazbo, nekaj jih je tudi s srednjo poklicno šolo. Ključni problem vidimo v tem, da pri nas nimamo urejenega enakopravnega (enako kakovostnega in dostopnega) izobraževanja mladih gluhih. V Sloveniji imamo tri šolske institucije, namenjene izobraževanju gluhih, naglušnih in govorno motenih učencev, ter en srednješolski center za gluhe in naglušne dijake v Ljubljani. V tem so v zadnjih dveh ali treh letih sicer uvedli novost, program medijskega tehnika, a je kljub vsemu na razpolago samo pet možnih izbir poklicnega izobraževanja. Posledica vsega tega je zelo majhna možnost izbire službe, pri iskanju te pa je dodatna ovira oteženo komuniciranje z delodajalcem.
Opažate, da se gluhi in naglušni pogosto znajdejo v socialni stiski?
Izkušnje kažejo, da so gluhe in naglušne osebe z nedokončano in dokončano OŠ tako rekoč potisnjene ob zid. So najmanj integrirani, imajo najmanj stikov s slišečimi, torej se redko udeležujejo družabnih dogodkov skupaj z njimi. Če že zahajajo v družbo slišečih, se tam počutijo precej neprijetno, slišeče pa obravnavajo kot drugačne. Iz njihovih vrst je tudi največ nezaposlenih in upokojenih. Ob tem velja upoštevati, da so to predvsem starejši ljudje, ki v mladosti niso imeli dovolj možnosti za izobraževanje . Skratka, ta skupina ljudi je delovno-izobraževalno najmanj aktivna in je bolj dovzetna za stiske. Medtem ko so gluhi in naglušni z višjo oziroma boljšo izobrazbo bistveno bolj integrirani v slišečo družbo. To pa pomeni, da so ljudje, ki so bolj izobraženi, bolj odprti, bolj družabni in pripravljeni na vzpostavljanje novih stikov. Tako lažje premagujejo socialno stisko.
Kako pomembno vlogo imajo društva gluhih in naglušnih Slovenije?
Poslanstvo društev gluhih in naglušnih v Sloveniji je zasnovano na pomoči pri zadovoljevanju posebnih potreb gluhih, naglušnih in gluho-slepih v vsakdanjem življenju in se je izoblikovalo in preverjalo v neposrednem življenju uporabnikov, v njihovem prepoznavanju svojih potreb in interesov, da tudi sami bistveno pripomorejo k uveljavljanju svojih pravic, k svoji integraciji in življenju v skupnosti. Da bi zadovoljili potrebe gluhih, naglušnih in gluho-slepih, so razvili številne posebne socialne programe in nekatere specifične storitve, ki jih izvajajo kot dopolnitev dejavnosti javnih služb, velikokrat namesto njih. Izvajanje posebnih socialnih programov omogoča njihovo neodvisno in enakopravno vključevanje v življenje in delo.
Kaj bi za gluhe in naglušne morala storiti država?
Država bi morala vsem gluhim osebam z izgubo več kot 95 odstotkov sluha priznati 100-odstotno telesno okvaro. Zagotoviti bi morala tolmača slovenskega znakovnega jezika na vseh državnih, javnih in kulturnih prireditvah. Vsi TV-programi bi morali biti dostopni s podnapisi ali tolmačem. Država bi morala zagotoviti tudi dostopnost javnih kulturnih prireditev in ohranjanje kulture gluhih, pravico do tehničnih pripomočkov, v javnih prostorih pa bi morala urediti indukcijske zanke in svetlobne indikatorje. Gluhemu študentu bi morala skozi ves proces izobraževanja zagotoviti tolmača in zapisnikarja. In ne nazadnje, predstaviti bi morala zbirko socialnih pomoči in preostalih pravic invalidov v Sloveniji ter jih seveda finančno ovrednotiti.
Drži, da je položaj gluhih v primerjavi z drugimi invalidi najslabše urejen? Zakaj?
Državno skrb za invalide ureja 64 različnih zakonov, ki pa med sabo niso usklajeni, in ti zakoni med vsemi različnimi invalidi najmanj skrbi posvečajo gluhim, naglušnim in gluho-slepim. Zato od države med drugim pričakujejo, da bo spoštovala Konvencijo o pravicah invalidov, ki jo je ratificirala, in dokončno uresničila pred kratkim sprejet Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki bi jim prinesel veliko pozitivnih stvari pri premagovanju komunikacijskih ovir in socialne izključenosti. L
Vesna Pfeiffer