Začetki delovanja Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja (Zveze ŠIS-SPK) so bili tesno povezani s športno dejavnostjo vojaških vojnih invalidov; v nekdanji Zvezi vojaških vojnih invalidov so ustanovili komisijo za šport, ki je skrbela za športnorekreativno, pozneje pa tudi za tekmovalno raven športa. Leta 1952 so izvedli prvo republiško tekmovanje v smučanju, ki so mu leta 1954 sledila republiška tekmovanja v kegljanju, namiznem tenisu, šahu in streljanju in se jih je udeležilo okoli 200 tekmovalcev. Ti športi so se med invalidi v Sloveniji najbolj razvili in postali najbolj množično zastopani.
V javno dostopnih bazah podatkov se kot datum vpisa v register in začetek delovanja zveze pojavlja 30. september 1976. Sedanja organiziranost Zveze ŠIS-SPK pa je bila zasnovana v devetdesetih letih, ko se je povezalo deset državnih invalidskih organizacij. Tako se je Zveza ŠIS-SPK iz zveze invalidskih športnih društev preoblikovala v zvezo nacionalnih invalidskih organizacij. Zaupane so ji športne dejavnosti na državni ravni in vse zadeve v zvezi z iskanjem, pripravo in nastopanjem najboljših slovenskih športnikov invalidov na uradnih mednarodnih tekmovanjih, kot so evropska in svetovna prvenstva, svetovne igre in paraolimpijske igre. Zdaj je v Zvezo ŠIS-SPK včlanjenih 15 nacionalnih invalidskih organizacij.
O vlogi Slovenije kot gostiteljice kvalifikacijskega turnirja v paranamiznem tenisu za paraolimpijske igre v Tokiu, uvrščanju parašportnikov na paraolimpijske igre, željah pred nastopi slovenske izbrane vrste v Tokiu in zadnjih informacijah od tam ter o načrtih za nadaljnji razvoj parašporta v Sloveniji smo se pogovarjali s predsednikom Zveze ŠIS-SPK Damijanom Lazarjem.
Med 2. in 6. junijem 2021 je v dvorani Tri lilije v Laškem potekal kvalifikacijski turnir v paranamiznem tenisu za uvrstitev na letošnje poletne paraolimpijske igre v Tokiu, to je bil prvi tovrstni turnir v zgodovini. Kako je Slovenija prišla do organizacije tega turnirja? Kaj takšen dogodek pomeni za slovenski parašport? Si v prihodnje obetate ponovno organizacijo kvalifikacijskega turnirja, bodisi v paranamiznem tenisu bodisi v kakšni drugi panogi?
Začetek zgodbe sega v leto 2017, ko smo v Laškem organizirali evropsko prvenstvo v namiznem tenisu. Laško je že leta vpeto v organizacijo klasičnih mednarodnih prvenstev Slovenia Open, do zdaj smo jih organizirali sedemnajst. Omenjeno evropsko prvenstvo 2017 je bilo nadgradnja mednarodnega turnirja. Leta 2018 smo organizirali svetovno prvenstvo in pri tem povezali dve mesti, Laško in Celje. Odziv Mednarodne namiznoteniške organizacije kot krovne organizacije, ki podeljuje organizacijo tekmovanj, je bil, da smo vodilni tako po številnosti udeležencev – športnikov in držav – kot po kakovosti organizacije dogodkov in da so razmere zaradi covida-19 v tem letu tako zelo posebne, da je naša ekipa tista, ki na podlagi izkušenj lahko izpelje celoten dogodek. Organizacijo so nam sicer zaupali že leta 2020, ko covida-19 še ni bilo, tako da je šlo za ponovno prošnjo za izvedbo v spremenjenih okoliščinah – v najzahtevnejših razmerah so nas znova prosili, da bi bili mi tisti, ki bi sredi krize izpeljali turnir. Po natančni preučitvi položaja smo se odločili, da se podamo v neznano in tekmovanje izvedemo. Lahko rečem, da smo ga ob sodelovanju Mednarodne namiznoteniške zveze in zdravstvenih služb zelo uspešno izpeljali, saj ni bilo nikogar, ki bi se okužil s koronavirusom. Dosledno smo se držali protokolov in ga tako končali ob zadovoljstvu vseh akterjev, vpetih v sistem.
Tekmovalce na paraolimpijske igre vodi več poti: nanje se uvrstijo neposredno z rezultatom, s povabilom oz. t. i. wild cardom ali z bipartitno pogodbo. Kakšna sta postopka uvrstitve ob povabilu in prek bipartitne pogodbe? Kakšen je postopek odločanja, kadar se za uvrstitev v eni panogi poteguje več športnikov iz iste države?
Nekatere panoge imajo t. i. wild card oziroma tekmovanje na povabilo. V določenem časovnem okviru je na primer pri namiznem tenisu treba oddati prošnjo za to povabilo na Mednarodno namiznoteniško zvezo (ITTF). Komisija na ITTF je sestavljena iz različnih profilov, med njimi so tudi igralci namiznega tenisa, ki odločajo na podlagi zaslug in mladosti oziroma če država nima udeleženca na paralimpijskih igrah. Mi smo igrali predvsem na karto, da Slovenija žal ni imela neposredno uvrščenega na paraolimpijske igre in da so v Sloveniji v zadnjih štirih letih potekali največji športni dogodki v namiznem tenisu. Zato smo zaprosili za povabilo, da bi Slovenija imela enega predstavnika, ki bi zastopal našo državo tudi v paranamiznem tenisu.
Ali so podobna merila odločilna v vseh parašportih? Ali komunikacija ob prejemu vabil oziroma oddaji vlog ves čas poteka med nacionalno organizacijo, pri nas je to Zveza ŠIS-SPK, in Mednarodnim paralimpijskim komitejem (IPC)?
Zelo različno. Pri namiznem tenisu komunikacija ne poteka prek Mednarodnega paralimpijskega komiteja, ker je ITTF, ki je pridružena članica IPC-ja, samostojna organizacija; tako je namizni tenis integriran med neinvalide in invalide. Mislim, da IPC nima nobenega vpliva na to, kako se bodo odločili znotraj ITTF-ja, ker slednji pokrivajo tudi paranamizni tenis. Ni pa to pravilo. Tudi znotraj IPC-ja so športi, za katere IPC sam odloča, na kakšne načine v sistem uvršča povabljence. Pravila so zelo različna, komunikacije med nami in njimi tako rekoč ni oziroma je je le toliko, da moramo v določenem časovnem okviru zaprositi za kandidata, ki bi ga umestili v tekmovalni sistem paraolimpijskih iger. Potem pa čakamo, da dobimo končni odgovor. Nimamo pa nobenega vpliva na njihovo odločitev, razen tega, da poskušamo čim bolj opisno razložiti, zakaj bi bil prav naš kandidat tisti, ki bi bil primeren za povabilo.
Do začetka paraolimpijskih iger v Tokiu, potekale bodo med 24. avgustom in 5. septembrom 2021, sta le še dobra dva tedna. Kakšne so zadnje informacije, ki jih prejemate s prizorišča, o čem vas v teh dneh obveščajo organizatorji?
V teh dneh nas obveščajo, da si moramo vsi športniki in vsa spremljevalna ekipa naložiti dve aplikaciji, s katerima bodo spremljali prisotnost in precepljenost. Naši športniki so zdaj dobili navodila, da se morajo predhodno dvakrat testirati, na 24 in 72 ur. To pomeni, da morajo imeti do odhoda na igre čim manj stikov. Drugače pa je bilo veliko komunikacije; kot še nikoli do zdaj. Okoliščine so zelo zahtevne, tudi za našo zvezo, ki na prizorišče pošilja športnike, spremljevalno ekipo in vso potrebno opremo. Vse skupaj je precej velik zalogaj. Ogromno komunikacije, ogromno pravil, ogromno obrazcev, ki jih je treba izpolniti. Rekel bi, da so te igre zelo zahtevne.
Kakšnih rezultatov, uspehov slovenske izbrane vrste si želite v Tokiu?
Predvsem si želimo, da bi naši športniki tudi v drugačnih razmerah pokazali svojo najboljšo pripravljenost, želimo si, da dosežejo vsaj osebne rekorde. Glede na to, da imamo ekipo strelcev, ki s paraolimpijskih iger že tradicionalno prinaša medalje, pa si seveda želimo, da bi zaokrožili to našo zgodbo z osvojeno 50. paraolimpijsko medaljo za Slovenijo. To bi bila češnja na torti v teh spremenjenih časih.
Na teh paraolimpijskih igrah bo tekmovalo sedem slovenskih parašportnikov in po končanih tekmovanjih se bo začelo nekoliko krajše, tokrat le tri leta dolgo obdobje do prihodnjih paraolimpijskih iger leta 2024 v Parizu. Kako se na Zvezi ŠIS-SPK navadno začnejo priprave na to obdobje? Z analizo zadnjih iger?
Zagotovo, nastope analiziramo, treba je poslušati tudi športnike, vsaj v začetni fazi, ali so pripravljeni nadaljevati in na kakšen način, ob tem postavimo pogoje dela za novo štiriletno obdobje. Zdaj nas do Pariza ločijo le tri leta, tako da bo treba ta načrt relativno hitro pripraviti. Pomembno je tudi videti, kateri strokovni kader svojo strokovno pot nadaljuje z nami in ali se je kdo odločil prekiniti sodelovanje. Tako se to obdobje takoj po igrah začne s točko nič. Predvsem bomo poskušali čim bolj pomladiti ekipo, zato bodo v naslednjih treh letih v prvem planu zagotovo mladi športniki. Želimo si pomladiti ne le bazo, ampak ta vrhnji, vrhunski del športa, kamor se uvrstijo športniki, ki potujejo na največja tekmovanja.
Na Zvezi ste zasnovali program Postani športnik, ki je nastal kot odgovor na pomanjkljiv prirast mladih v parašportu v Sloveniji. V enem od intervjujev ste že povedali, da bi radi program okrepili, da bo šlo predvsem za krepitev na lokalnem nivoju, kjer se kot problematično izkazuje dejstvo, da nekatere invalidske organizacije niso uspele vzpostaviti sistema vključevanja mladih in zato prihaja tudi do situacij, ko v nekem klubu ni ustrezne športne opreme, zaradi česar športnik ne more začeti z rednim trenažnim procesom. Kateri izzivi na tem področju so še pred vami?
Pravilno ste ugotovili, gre za sistem, ki nekako ne funkcionira na lokalnem območju. Dejstvo je, da smo organizirani skozi invalidske organizacije, kar nam v nekem smislu pravzaprav predstavlja težavo, ker ljudje, ki izvajajo socialne programe, odločajo o naših športnih zgodbah. V tem primeru gre za narobe svet. Mi bi si želeli, da bi o športu odločale organizacije, katerih primarna dejavnost je šport. Invalidska društva nimajo izobraženega strokovnega kadra s področja športa invalidov ali športa na splošno. Zakon o športu je dosti jasen: za to je treba imeti na področju športa usposobljeno, izobraženo osebje. Zdaj invalidska društva, invalidske organizacije ne morejo kandidirati za sredstva na občinskem nivoju, ker seveda nimajo ustreznih pogojev. Zato si, upoštevajoč vse pogoje in zakonodajo, v naši Zvezi želimo ustanoviti nacionalno panožno športno zvezo, ki bi se povezovala s športnimi društvi, ki delujejo na lokalnem področju, in bi na ta način laže omogočila vstop mladim invalidom v sisteme športa. Zdaj je zadeva v razvojni fazi, nismo čisto prepričani, če bodo invalidske organizacije to z veseljem podprle, bojimo se, da bomo ostali brez finančne podpore s strani FIHO, kar bi pomenilo, da bi ostali samo na plečih financiranja s strani športa, to pa bi za nas pomenilo klavrn konec parašporta.
V čem bi bila novoustanovljena zveza drugačna od Zveze ŠIS-SPK, ki ji predsedujete?
Nacionalna panožna zveza bi povezovala društva, ki izvajajo programe športa invalidov na lokalnem nivoju. Tako bi imeli strokovni kader, vse bi bilo centralizirano in laže bi se povezovali v sisteme športa v Sloveniji. Pogovori potekajo v smeri integracije znotraj nacionalnih panožnih športnih zvez. Dejstvo je, da to temelji le na delu entuziastov, ki v teh sistemih delujejo, vsaj v tem trenutku je tako. Mi pa bi si to želeli celostno, sistemsko urediti za prihodnje generacije. Ne na način, da se rešuje vsakega posameznika, ki ga nekako najdemo na ruralnem območju in ga čisto po osebni plati skušamo vključiti v sisteme športa. V Sloveniji nimamo zagotovljenih dovolj športnih pripomočkov, športne opreme, ki bi nekomu omogočila vstop v sistem športa; da bi imel prilagojen voziček in bi na primer igral košarko v klubu v Mariboru. Prva težava nastopi ob tem, da te športne opreme ni, tako da nekomu, ki vstopa v košarko, nimamo kaj ponuditi, ker tak voziček v osnovi stane okoli 5000 evrov. Je pa v tem smislu luč na koncu tunela to, da smo s programom Postani športnik skupaj z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport kandidirali za evropska sredstva in si v prihodnje obetamo petletni projekt, ki bi povezal pravkar omenjene težave. S tega naslova pričakujemo in upamo, da bo projekt res zaživel, da bomo lahko tudi v Sloveniji zagotovili enakopravne pogoje za vključevanje parašportnikov v sisteme športa. Ta evropski projekt se bo prav tako imenoval Postani športnik. Smo v zaključni fazi, covid-19 ga je malce odrinil, ampak računamo, da bi z njim znova začeli leta 2022.
Parašport vključuje tekmovalce in rekreativce, s parašportom se ukvarjajo mladi in stari, ne glede na raven in starost udeležencev je šport zelo pomemben dejavnik socializacije. Katere pozitivne vidike ukvarjanja s športom bi še izpostavili?
Šport za invalide ni samo šport, je tudi način življenja, izmenjava izkušenj med enakimi. Ljudje pridobijo socialne veščine, naučijo se tujih jezikov. Dobro vpliva na zdravje. Človeku prinese tudi psihološko pripravljenost, oblikuje persono znotraj neke družbe. Športnik invalid je veliko bolj samozavesten, veliko bolj samostojen v družbi, laže si najde življenjskega partnerja, bolj je zaposljiv, kar so pokazale raziskave v tujini. Razširi si socialno mrežo ljudi, kar mu prinese tudi takšne in drugačne poslovne priložnosti. Šport ima veliko pozitivnih učinkov. Tudi z vidika psihologije, sprejemanja samega sebe, zasledovanja nekega cilja. V končni fazi pa tudi z vidika statusnih pravic, ki jih športnik v tem procesu pridobi.
V Tokiu bodo slovenski paralimpijci tekmovali v paraatletiki, parakolesarstvu, paralokostrelstvu, paranamiznem tenisu, paraplavanju, parastrelstvu. Prejle ste kot primer omenili parakošarko. Katere panoge parašporta imajo potencial, da bi v prihodnje dobile tekmovalce na najvišji ravni, in za katere panoge interes narašča?
Ugotavljamo, da se bo znotraj naše Zveze treba odločiti, katere bodo primarne oziroma tiste panoge, ki so tradicionalno najbolj zastopane. Zelo široko bazo imamo v plavanju, voda kot fluid oziroma vodno okolje je zelo primerno, ker v vodi zelo težko pride do nekih hitrih gibov in posledično poškodb. Dejstvo pa je, da se nam v procesu razvoja ali tekmovalnega sistema izgubi veliko mladih. V zadnjih letih opažamo, da se v borilnih veščinah, karateju in judu, zelo povečujeta številčnost in vključenost mladih. Verjetno zaradi samih sistemov, zaradi discipline, ki je v tej vadbi prisotna, usmeritve v določene psihološke momente. Že leta smo podhranjeni v atletiki, v kateri bi si želeli več tekmovalcev, več vključenih invalidov. Atletika je eden od tistih športov, s katerim moraš začeti relativno hitro. Treba se je tudi zavedati, da veliko športnikov dobimo tako rekoč s ceste, to pomeni, da so se jim zgodile kakšne poškodbe, nesreče, ki niso prirojene, ampak pridobljene in tako sovpadajo z višjo starostjo. Zato tudi športniki invalidi iščejo športe, v katere se da vključiti še pozneje v življenju; v višji starosti se lahko na primer vključijo v manj intenzivne športne panoge, kot je strelstvo. Za zelo intenzivne športe pa moramo v svoje sisteme pridobiti mlade ljudi, če jih hočemo v nekem časovnem obdobju razviti v vrhunske športnike.
Kaj pa vlaganje v infrastrukturo, primerne športne objekte, koliko dela je treba opraviti na tem področju?
To je spet ena od težav, ki jih imamo parašportniki. Zelo malo športnih objektov je prilagojenih za športnike invalide. Veliko teh stavb je zaščitenih, tako ali drugače, kar je že prva ovira, tako da iščemo lokacije, kjer športnik sploh lahko vstopi v športni objekt. Primanjkljaje skušamo nadomestiti tako, da jih napotimo v večja mesta. Tako nekdo žal ne more trenirati v Lenartu, ampak mora v Maribor, ker je Lenart manjša občina, rekonstrukcija športne dvorane se bo zaradi širše uporabe prej zgodila v glavnem mestu Štajerske kot v manjšem kraju. Moramo pa biti dovolj kritični in sprejeti, da nismo toliko številčni, v Lenartu ni 1300 športnikov, ampak so mogoče trije ali štirje, in za manjšino je prilagoditev objekta na občinskih odborih toliko teže zagovarjati. Poskušamo najti neka prava razmerja in k sreči so nove gradnje že prilagojene, saj morajo upoštevati dostopnost, zato z novimi objekti nimamo težav, za razliko od starih.
S koncem junija ste bili na volitvah za predsednika Zveze ŠIS-SPK soglasno izvoljeni za tretji mandat. Kar nekaj prednostnih nalog ste v tem pogovoru že omenili. Kaj si v novem mandatnem obdobju še želite uresničiti, da bi bil parašport v Sloveniji dostopen čim večjemu številu ljudi?
Predvsem si želimo urediti vstop posameznika v sistem športa na lokalni ravni. Še v letošnjem letu se bomo zelo intenzivno ukvarjali z ustanovitvijo nacionalne panožne športne zveze, obstaja tudi možnost integracije znotraj panožnih zvez neinvalidov. Prav v teh dneh sem za sestanek na to temo zaprosil gospo ministrico za izobraževanje, znanost in šport, ker je trenutno odsotna, je bil prestavljen na drugo polovico avgusta. Umestitev športa invalidov bo torej potekala v sodelovanju z ministrstvom. Še en velik projekt, ki sem ga omenil, je petletni evropski projekt Postani športnik, ki ga moramo umestiti v prostor in mu določiti časovnico. Skozi marketing in oglaševanje je treba v sisteme športa privabiti čim več mladih invalidov. Znotraj naše Zveze pa moramo racionalizirati procese dela. To je kratkoročni načrt, s katerim se bomo zelo intenzivno ukvarjali, nekateri procesi, veliko sem jih naštel, pa so že v procesu izvedbe.