Gledališka skupina Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Tihe stopinje pod taktirko gluhe režiserke Lada Lištvanova predstavlja novo celovečerno gledališko igro z naslovom Alica v čudežni deželi. Priredba zgodbe v slovenski znakovni jezik večne knjižne klasike znanega pisatelja Lewisa Carrola govori o deklici, ki se znajde v središču nenavadnih dogodivščin. Premierna uprizoritev gledališke igre bo v petek, 17. junija 2016, ob 17. uri v gledališki dvorani SiTi Teater BTC, Šmartinska cesta 152 v Ljubljani. Vstop je prost!
Lani je Alica v čudežni deželi praznovala svojo 150. obletnico in s številnimi novimi izdajami, razstavami, baletnimi in gledališkimi predstavami le še utrdila svoj sloves ene najbolj priljubljenih otroških knjig na svetu. Alica v čudežni deželi je bila v svojih 150 letih prevedena v 176 jezikov, znanih je skoraj osem tisoč različnih izdaj. Britanska pošta je izdala celo vrsto znamk njej v čast. Čez nekaj dni, 16. junija, bo eden od 25 še obstoječih izvodov prve izdaje iz leta 1865 na prodaj na dražbi v znani newyorški dražbeni hiši Christie's. Pričakujejo, da bo dosegel ceno od dva do tri milijone dolarjev. Vse se je začelo leta 1862 na izletu ob reki Temzi, na katerega se je profesor matematike Charles Lutwidge Dogson, bolj znan kot Lewis Carrol, podal z družino Henryja Liddla, dekana univerze, na kateri je delal. Njegovim hčerkam je takrat povedal zgodbo o deklici Alici, ki se je iz dolgočasja odločila za pustolovščino. Tri leta pozneje je zgodba izšla v tiskani obliki.
Večni zgodbi o deklici, ki se spusti v svet domišljije, so se prepustili tudi igralci in igralke gledališke skupine gluhih Tihe stopinje pod vodstvom režiserke Lade Lištvanove. Z njimi smo se pogovarjali med zadnjimi pripravami na premiero.
Režiserka Lada Lištvanova je študirala v Brnu na Janačkovi akademiji glasbene in uprizoritvene umetnosti (JAM), na smeri dramatika za gluhe. Med študijem se je izpolnjevala na številnih področjih, predvsem v pedagogiki, gibalni igri, gledališkem znakovnem jeziku, akrobatiki, plesu, pravljicah v znakovnem jeziku, poeziji ter različnih tehnikah poučevanja in režije za gluhe. Visokošolski štiriletni dodiplomski študijski program dramska umetnost za vzgojo gluhih je končala na Češkem. Od leta 1995 je bila članica profesionalne gledališke skupine slišečih umetnikov in s tem pridobila številne izkušnje. V Sloveniji je najprej sodelovala s skupino Ona On leta 2001 kot igralka in režiserka, od leta 2002 pa kot režiserka sodeluje z Zvezo gluhih in naglušnih Slovenije in z njihovo gledališko skupino Tihe stopinje. Vsako leto pripravijo premierno predstavo v znakovnem jeziku. Letos je to Alica v čudežni deželi britanskega pisatelja Lewisa Carrola.
Zakaj ste se letos odločili, da uprizorite prav Alico v čudežni deželi?
To delo Lewisa Carrola mi je bilo od nekdaj zelo všeč. Že zelo dolgo sem razmišljala o tem, da bi ga približala gluhemu občinstvu. Seveda pa je postavitev tega dela na oder velik izziv, prav tako je bil velik izziv tudi najti način, kako ga približati predvsem gluhim, zato sem letos z veseljem ugriznila vanj.
Kako ste torej zgodbo prenesli v znakovni jezik?
Vsaka država ima svoj znakovni jezik – tako obstaja na primer češki znakovni jezik, slovenski znakovni jezik in tako naprej. Jezik mimike, gestikulacija, kretnje kot nekakšna pantomima pa je univerzalni jezik, ki je razumljiv povsod. In mislim, da je lahko razumljiv in zanimiv tako gluhemu kot tudi slišečemu. Znakovni jezik, jezik mimike, kretenj, gibov ... to je naš jezik, naša kultura, kultura gluhih.
Kaj je pri delu z gluhimi igralci najpomembnejše?
Kot velja na splošno pri delu z ljudmi, takimi in drugačnimi, mislim, da je najpomembnejše veselje do dela z ljudmi, timsko sodelovanje in pravi način komunikacije. Letos smo ubrali tudi malce drugačen način uprizoritve predstave, saj v predstavi nastopajo tako gluhi kot slišeči igralci.
Ali torej vaše predstave privabijo tudi slišeče gledalce in gledalke?
Ja, tudi. Bi si pa želela še več slišečega občinstva. Mislim, da lahko tako vsaj malo spoznajo kulturo gluhih, naš svet, naše ustvarjanje. Kot sem že omenila – veliko lahko razumemo že samo s spremljanjem mimike, kretenj, gest itd. Za popolno razumevanje pa imamo na predstavah vedno tolmača za slovenski znakovni jezik, ki prevaja kretnje v govor. Letos pa bo naša predstava še dostopnejša tako slišeči kot gluhi publiki, saj bodo, kot sem že omenila, na odru tako slišeči kot gluhi igralci.
Igralsko ekipo sestavljajo: Marta Vavpetič, Jelena Bolšedonova, Nejc Drekonja, Boštjan Hren, Lucia Ramallo, Karin Brumen in Valerija Škof.
Marti Vavpetičveliko pomeni, da se lahko gluhi predstavijo tudi slišečim gledalcem. »Gluhi smo ponosni na to, kar smo, zato si želim, da bi tudi slišeči videli, da gluhi lahko igramo, da lahko vse pokažemo tudi v znakovnem jeziku,« pravi.Nejc Drekonjaže nekaj let sodeluje s skupino Tihe stopinje, a pravi, da je letošnja predstava zanj posebna predvsem zato, ker so vanjo vključili tudi glasbila, boben, saj kljub gluhoti zaznava vibracije, ritem. Poudaril pa je, da so pri pripravah morali veliko delati za to, da so povezali kretnjo in glas. TudiJelena Bolšedonovapoudarja pomen in učinek bobna v predstavi, navdušena pa je tudi nad tem, da so sami izdelali kulise in scenografijo predstave.Boštjan Hrenpa o svoji igralski izkušnji pravi takole: »Bilo je zelo zanimivo. Všeč mi je bilo, ker smo igralci in režiserka dobro sodelovali med seboj.
Sodelovanje je bistvo gledališča, tokratna predstava Tihih skupin pa je pomembna tudi zato, ker je povezala svet gluhih in slišečih. Pri njej sta namreč sodelovali tudi slišeči Karin Brumen in Lucia Ramallo.
»Skupini Tihe stopinje sem se letos pridružila na povabilo režiserke Lade Lištvanove. Malo sem omahovala, ker nimam izkušenj z igranjem, ko pa mi je režiserka razložila, da bom jaz njihov glas, se mi je to zdelo zanimivo, nekaj novega, zato sem povabilo sprejela. Na predstavo sem se pripravljala postopoma, kar pomeni, da sem želela, da se najprej igralci vživijo v svoje vloge. Ko so se vživeli in ko sem zaznala njihovo mimiko, sem se potem tudi sama lahko vživela v vlogo. Ker je letos igra drugačna, predvsem tudi zaradi glasbe, in ker gluhi dobro zaznavajo vibracije, smo se lahko lepo združili,« je svoje doživljanje ob pripravah na predstavo strnilaKarin Brumen.
Lucia Ramalloprihaja iz Španije, je učiteljica tujega jezika in amaterska igralka. Tudi zanjo je bila ta izkušnja nekaj novega in posebnega: »Očarana sem nad tem, kako poteka komunikacija med gluhimi, zato sem bila izredno vesela, ko so me povabili k sodelovanju. Ker mislim, da je gledališče umetnostno izražanje, mislim, da imajo gluhi zelo močno razvito orodje – telesno komunikacijo – in hvaležna sem, da lahko z njimi izboljšam svoje igralske spretnosti.«
V petek, 17. junija 2016, vabljeni v SiTi teater v BTC-ju v Ljubljani na letošnjo premiero gledališke skupine ZDGNS Tihe stopinje, ki vas bo popeljala v domišljijski svet Alice v čudežni deželi! Ne zamudite – vstop je prost! x
Veronika Rot
