Poročilo Čas za ukrepanje (angl. Time to Act), ki ga je v letu 2021 pripravila mednarodna mreža za mobilnost On the Move (OTM) za British Council, obravnava raven znanja in izkušnje evropskih kulturnih izvajalcev v zvezi z umetniki invalidi, njihovimi deli in občinstvom z invalidnostjo.
On the Move je pred nekaj meseci nadgradil poročilo z naslovom Čas za ukrepanje: Dve leti pozneje – Time to Act: Two Years On, Data-led Insights on Performing Arts and Disability in Europe (2023), v katerem je podrobneje preučil vrzeli v znanju v kulturnem sektorju, ki prispevajo k neenakosti umetnikov in občinstva z invalidnostjo. Novo poročilo razkriva vpogled v dostopnost, vključenost, mednarodno mobilnost in poklicni razvoj umetnikov invalidov v evropskem sektorju uprizoritvenih umetnosti ter napredek, dosežen v zadnjih nekaj letih. Poročilo zajema vse države članice Ustvarjalne Evropa ter Švico in Združeno kraljestvo, s podrobnejšimi analizami v treh državah, ki so del projekta Europe Beyond Access, in sicer Italije, Poljske in Švedske.
Poročilo je nastalo kot del projekta Europe Beyond Access s podporo programa EU Ustvarjalna Evropa, o projektu in poročilu pa smo govorili z Benom Evansom, gledališkim režiserjem (Oval House, BeCreative, festival Lagos) in vodjo programa British Councila za umetnost in invalidnost v EU, vključno z dvostranskimi umetniškimi programi, programom za celotno regijo z oblikovalci kulturne politike in programom Europe Beyond Access.
Od poročila Čas za ukrepanje sta minili dve leti, pred pol leta, maja 2023, pa ste predstavili rezultate nadaljnjega poročila, v katerem ste podrobneje preučili vrzeli v kulturnem sektorju, ki prispevajo k neenakosti umetnikov in občinstva z invalidnostjo. Kaj se je spremenilo v zadnjih dveh letih? Je minilo dovolj časa, da postanejo rezultati ukrepov (formalnih ali neformalnih) vidni?
Kot pravite, sta minili dve leti, odkar je organizacija On The Move po naročilu British Councila napisala knjigo "Time To Act" (slov. Čas za ukrepanje). Podnaslov prvotnega poročila je bil "Kako pomanjkanje znanja v kulturnem sektorju ustvarja ovire za umetnike invalide in občinstvo". In to je seveda ključno. Čeprav bodo umetniške organizacije vedno finančno obremenjene in pogosto delujejo v starih in nedostopnih stavbah ter v mestih, katerih lastna infrastruktura aktivno ovira neodvisnost invalidov, je poročilo pokazalo, da je pomanjkanje znanja med evropskimi umetniki ena od ključnih ovir za spremembe. Težava je v pomanjkanju kulturnega sektorja.
Žal se to v zadnjih dveh letih ni spremenilo, kar dokazuje tudi poročilo "Čas za ukrepanje: Dve leti pozneje". 52 % vprašanih je navedlo, da še vedno slabo ali zelo slabo poznajo umetniška dela umetnikov invalidov, vsak sedmi strokovnjak s področja uprizoritvenih umetnosti pa v zadnjih dveh letih ni videl nobenega dela umetnikov invalidov (v vzhodni Evropi pa več kot vsak peti). To je šokantno slišati od umetniških delavcev, katerih naloga je iskanje del po vsej Evropi ter med različnimi temami, slogi in umetniškimi gibanji.
Ena od stvari, ki se je spremenila, je ozaveščenost o problemu, kar je posledica poročila Čas za ukrepanje iz novembra 2021. Poročila o kulturni politiki navadno niso najbolj iskano branje, vendar je bilo to poročilo preneseno več tisočkrat. Rezultati so bili edinstveni – prva nadnacionalna statistika na tem raziskovalnem področju – in predstavljeni na tisoče kulturnim menedžerjem na konferencah in spletnih usposabljanjih po vsej Evropi in po svetu. Poleg umetnikov in kulturnih delavcev se je za poročilo zanimalo tudi 17 nacionalnih umetniških svetov in ministrstev za kulturo. Poročilo je bilo navajano v novih pobudah, ki segajo geografsko od poročila o kulturi v švedski regiji Skånes in poznejše nacionalne raziskave Arts & Culture Norway do novega programa financiranja italijanskega ministrstva za kulturo za umetnike invalide – vsi so poročilo označili kot dokaz, da so spremembe potrebne. Ko smo torej predstavili Čas za ukrepanje: Dve leti pozneje, smo to storili s podporo in spodbudo oblikovalcev politik, kot sta evropski poslanec Massimiliano Smeriglio, poročevalec odbora Evropskega parlamenta za kulturo in izobraževanje, ter Judith Videcoq, vodja enote Ustvarjalna Evropa pri Generalnem direktoratu Evropske komisije za izobraževanje, mladino, šport in kulturo.
V razpravi o novem poročilu Čas za ukrepanje: Dve leti pozneje je jasno, da ga je mogoče brati na različne načine. Po eni strani je viden napredek. Na primer, več programskih vodij je videlo več del umetnikov invalidov, skupina, ki je imela najmanj znanja in izkušenj z gledanjem in gostovanjem umetnikov invalidov, pa se je zmanjšala. Presenetljivo je, če gre verjeti anketirancem, da jih kar 62 % načrtuje vključitev del umetnikov invalidov v program sezone 2023–2024.
Napredek je jasno viden tudi v treh državnih študijah primerov, ki jih obravnava poročilo: Poljska, Švedska in Italija. Te države smo kot naročniki poročila zaradi preglednosti izbrali: a) kot države dejavnosti Europe Beyond Access, b) da bi v poročilu raziskali geografsko raznovrstnost in c) da bi raziskali, kako so se spremembe v kulturnem sektorju zgodile na različne načine. Sprememba miselnosti, opisana v švedski študiji primera, se razlikuje od strukturne in politične spremembe, ki je zaznamovala zadnjih pet let v Italiji, čeprav je enako dragocena. Na Poljskem, ki je začela s tako malo priložnostmi za umetnike invalide, pa so morda največjo spremembo doživeli posamezniki, ki so končno lahko zasedli pravo mesto na državnem in mednarodnem prizorišču.
Vendar je poročilo mogoče brati tudi drugače. Čeprav so umetniški vodje z največ izkušnjami z delom umetnikov invalidov postali še bolj izkušeni, saj je zdaj 20 % vprašanih izjavilo, da so si v zadnjih dveh letih ogledali več kot sedem predstav, je skrb vzbujajoče, da se izkušnje in znanje večine zaposlenih v tem sektorju niso prav nič spremenile. Večina anketirancev si je še vedno zelo redko ogledovala dela in izraža nizko zaupanje v svoje sposobnosti, da bi bili njihovi programi dostopni umetnikom invalidom. Premikov, ki bi si jih želeli, ni bilo.
Napredek je mogoče interpretirati kot pretiran tudi ob branju državnih študij primerov, denimo v Italiji. Tamkajšnji dosežki, vključno z novim združenjem umetnikov invalidov Al.Di.Qua, so sicer izjemni. Prav tako je pomemben tudi vpliv partnerske organizacije Oriente Occidente pri projektu Europe Beyond Access, ki je v številnih pogledih delovala kot pobudnica pogovorov v Italiji – povezala je umetnike, ustanove ter regionalne in državne financerje umetnosti in odločevalce. Vendar moramo jasno povedati, da se je ta sprememba zgodila v majhnem kotičku umetniškega ekosistema – večinoma na področju sodobnega plesa – in v Italiji je vedno izziv, kako naj imajo inovacije v kulturnem sektorju resnično državni učinek. Za stotine umetnikov invalidov na začetku kariere in ambicioznih umetnikov invalidov v Italiji bi bilo žaljivo, če bi se pretvarjali, da se ne spopadajo z resničnimi ovirami pri kulturnem izobraževanju, usposabljanju, predstavljanju, promociji in gostovanju. Spremembe sicer so, a je to šele začetek.
Kot je razvidno iz vašega vprašanja, sta med poročili minili le dve leti, kar je premalo časa, da bi lahko temeljito opredelili učinek projekta Europe Beyond Access, prav tako pa ne bi bilo prav lahko ločiti učinka enega samega projekta (čeprav je velik) od vseh drugih dejavnikov, ki vplivajo na naš kulturni sektor. Vendar poročilo v analizi vpliva projekta Europe Beyond Access in tudi drugih podobnih projektov ponuja jasne dokaze, da imajo lahko dolgoročne in obsežne naložbe v delo marginaliziranih umetnikov invalidov velik regionalni, nacionalni in mednarodni vpliv na naš kulturni ekosistem. Poročilo berem kot povabilo k ukrepanju – z dokazom za odločevalce v kulturni politiki in financerje umetnosti, da lahko umetnost ob ustrezni pozornosti in sredstvih hitro postane dostopnejša invalidom kot občinstvu in tudi kot umetnikom in umetniškim delavcem.
Katere so najpomembnejše ovire, ki ste jih odkrili v poročilu? Katere so možne rešitve za te ovire?
Skupna tema obeh poročil je bila, da povprečni kulturni menedžer v Evropi zelo slabo pozna dela in umetniške prakse evropskih gluhih umetnikov in drugih umetnikov invalidov , pa tudi to, kako bi lahko razmislili o tem, da bi svoje programe naredili dostopnejše umetnikom z oviranostmi, ki bi želeli sodelovati. Ta druga ovira je bila še posebej zanimiva. Čeprav raziskava na splošno kaže, da bi strokovnjaki v kulturnem sektorju v svojih programih radi gostili več umetnikov invalidov, njihovo pomanjkanje znanja o tem, kako to doseči, preprečuje napredek na tem področju.
Raziskava je pokazala, da obstaja veliko boljše razumevanje, kako bi lahko umetniške projekte, programe, prizorišča in festivale naredili dostopnejše občinstvu z oviranostmi. Vendar je ta raven razumevanja močno upadla, ko je šlo za tiste, ki so na odru ali za njim. Ena od glavnih težav, ki so jih opazili anketiranci, je namreč ta, da težko vedo, kje naj poiščejo informacije, ki bi jim pomagale pri vprašanjih dostopnosti umetnikov. Pogosto so se pritoževali nad pomanjkanjem razpoložljivih virov.
Rešitev tega vprašanja je zapletena. Evropski kulturni menedžerji vsekakor menijo, da bi vlogo pri zagotavljanju teh manjkajočih virov morale imeti vladne agencije. Na vprašanje, kdo bi si moral najbolj prizadevati za zagotavljanje smernic, usposabljanja in virov najboljših praks, so anketiranci na prvih mestih navedli financerje umetnosti (45 %) in državna ministrstva (42 %). Anketiranci, ki so sodelovali na prizoriščih in festivalih, so se zavzeli tudi za to, da bi se pri zagotavljanju virov morale angažirati tudi lokalne vlade in občine (36 %).
Kot konzorcij Europe Beyond Access smo se odzvali tako, da smo objavili lastne vire za podporo kulturnemu sektorju, da bi izkoristil številne provokacije, razprave, orodja in vire, ki so vplivali na uspešen petletni projekt sodelovanja Europe Beyond Access.
Tri učne poti so namenjene trem različnim skupinam strokovnjakov:
- Gluhi in invalidni umetniki, ki so na začetku svoje kariere in jim bo koristil estetski in praktični vpogled v delo drugih umetnikov. Umetniki z invalidnostjo so bistveno pogosteje geografsko in umetniško izolirani, zato so spletna orodja in znanje ključnega pomena za podporo umetniškemu razvoju.
Učna pot za umetnike invalide - Neinvalidni producenti, promotorji in kuratorji, ki delajo v "mainstream" kulturnem sektorju, iščejo informacije o delu invalidnih umetnikov, pa tudi praktična orodja za zagotavljanje dostopnosti umetniških procesov. Poročilo Čas za ukrepanje je pomanjkanje znanja opredelilo kot ključno oviro za menedžerje v "običajnem" kulturnem sektorju. To oviro obravnavamo v tem prispevku:
Učna pot za producente in promotorje - Financerji umetnosti in oblikovalci politik – tisti, ki želijo spremeniti svoje programe financiranja, da bi bolj podpirali umetnike invalide in povečali obisk občinstva z invalidnostmi. Vse več oblikovalcev politik si prizadeva za večjo dostopnost svojih sektorjev, zato z vami delimo primere in najboljše prakse, kako to doseči:
Učna pot za financerje in oblikovalce politik
Seveda pa je to le začetek in slišati je treba poziv umetniških vodij, naj jim financerji in politični odločevalci v umetnosti dajo jasne smernice. Ključni pozitivni rezultat poročila je, da umetniški vodje dejavno želijo te informacije, jih iščejo in želijo izvajati. Potrebujejo le jasna in neposredna navodila.
Ena največjih skrbi je prepoznavnost umetnikov invalidov v Evropi. Kaj bi bilo najboljše zdravilo za to težavo?
Postavili ste res težko vprašanje. Kot smo že omenili, se je raven znanja kulturnih menedžerjev o umetnikih invalidih, ki ustvarjajo v Evropi, nekoliko izboljšala. Morda je koristno pogledati, zakaj je prišlo do te spremembe. Menim, da gre za kombinacijo več dejavnikov:
- Vodilna prizorišča, festivali in mreže predstavljajo edinstveno generacijo umetnikov invalidov po vsej Evropi. Umetniki in skupine, kot so Chiara Bersani, Claire Cunningham, Diana Niepce, Dan Daw, Teatr 21, Michael Turinsky, Per.Art, Annie Hanauer in Noemi Lakmaier, postajajo znani in priznani v vodilnih kulturnih mrežah. Chiara Bersani kot del Aerowaves leta 2019, Per.Art kot del TanzPlattform Deutschland 2020, Claire Cunningham, ki je leta 2021 prejela nemške plesne nagrade, Diana Niepce, ki je leta 2022 prejela nagrado Prémio Autores za najboljšo koreografijo – vse to in še več pripomore k spremembam, ki jih vodijo umetniški in programski vodje, željni gostiti najboljša dela.
- Hkrati novi statistični podatki organizacije On The Move kažejo, da so veliki mednarodni projekti, kot je Europe Beyond Access (pa tudi drugi, kot je konzorcij Crossing The Line, ki se osredotoča na delo že dolgo uveljavljenih skupin umetnikov z motnjami v duševnem razvoju, ali International Sign, ki se osredotoča na poudarjanje dela gledaliških skupin gluhih), pomagali pritegniti pozornost širšega umetniškega sektorja na to, kar bi sicer morda bilo spregledano področje kulturne produkcije. 30 % anketiranih kulturnih menedžerjev je izjavilo, da poznajo projekt Europe Beyond Access, kar je za projekt in umetnike, ki v njem delujejo, velikanski dosežek.
- Menim tudi, da je k povečanju znanja pripomogla tudi pandemija. Programske vodje so se morali odpovedati običajnemu načinu osebnih predstavitvenih dogodkov kot glavnim mestom, kjer se srečujejo z deli novih in zanimivih umetnikov. Ker so bili ti predstavitveni dogodki pogosto nedostopni umetnikom invalidom ali pa so jih v program uvrščali kustosi brez znanja o sektorju invalidske umetnosti, je zanašanje programskih vodij na te predstavitvene dogodke v preteklosti okrepilo marginalizacijo umetnikov invalidov. Med pandemijo so se programske vodje in umetniški direktorji na spletu srečevali z deli umetnikov ter si ogledali več del na videu in spletu: manj je bilo ovir, ki bi invalidnim umetnikom preprečevale, da bi videli svoja dela. Skupine in festivali, kot so Teatr 21 (Poljska), Per.Art (Srbija), Unlimited (Velika Britanija), Blue Teapot Theatre (Irska) in Hijinx (Velika Britanija), so na spletnih festivalih in razpravah, ki se jih je udeleževalo veliko število ljudi, predstavljali dela umetnikov invalidov.
Kot je poudarjeno v poročilu, je težava v tem, da čeprav se vse bolj zavedamo majhne skupine mednarodno priznanih umetnikov invalidov in skupin ter da se ti umetniki pojavljajo v vse več mestih in državah, je predstavitev priznanega umetnika iz tujine za gostiteljsko organizacijo pogosto zadostna za raznovrstnost in vključevanje: če je bil rezerviran umetnik invalid iz tujine, je manj nujna podpora in razvoj lokalnega sektorja, da bi lahko lokalni umetniki invalidi dosegli glavne odre velikih festivalov in dvoran.
Eden izmed ključnih premikov, ki jih poročilo obravnava na Poljskem in ki ga štejem za velik uspeh programa, je, da so v letih izvajanja projekta Europe Beyond Access na odmevnih predstavitvah umetnikov invalidov poleg njihovih bolj znanih mednarodnih kolegov zdaj sodelovali tudi odmevni lokalni poljski umetniki.
Vprašanje je, kako te spremembe uveljaviti v celotnem kulturnem sektorju, česar ne more storiti noben posameznik.
Menim, da morajo financerji in politični odločevalci v umetnosti okrepiti svoje smernice za financiranje in zahtevati večjo zastopanost, da bi se res kaj spremenilo. Evropska komisija je leta 2021 objavila nov program Ustvarjalna Evropa – sedemletni program v vrednosti 2,1 milijarde evrov, ki bo trajal do leta 2027. Glavna napoved je bila, da morajo vsi financirani projekti razmisliti o tem, kako bodo prispevali k večji socialni vključenosti, skupaj z vključevanjem umetnikov invalidov v svoj program. Za rezultate tega je še prezgodaj, a zahteva, da financirani projekti razmislijo o tem, kako bodo v svojih programih sprejeli sodelujoče umetnike invalide, je pomemben korak naprej, ki bi mu lahko sledili tudi na državni in regionalni ravni. Seveda Evropska unija s pripravo teh smernic ne narekuje umetniških programov ali tem prijavljenih projektov, temveč zahteva razmislek o tem, kako lahko projekti vključijo umetnike invalide v svoje "glavne" programe. Zdi se tudi, da priznava, da invalidi zajemajo pomemben delež evropskega prebivalstva (med 17 % in 22 %, odvisno od definicije) in da ima ta skupnost pravico sodelovati v evropskem kulturnem življenju. Gre torej za mešanico umetniških in političnih gonilnih sil za doseganje sprememb.
Obstaja tudi razkorak med zahodno/severno Evropo in vzhodno/južno Evropo v smislu pripravljenosti za predstavitev umetnikov invalidov – kaj se zdi, da so vzroki za to?
Poročilo jasno izpostavlja velika geografska neravnovesja v znanju in izkušnjah, saj so anketiranci iz severne in zahodne Evrope dosledno navajali več znanja, izkušenj in virov za zmanjševanje ovir kot anketiranci iz vzhodne in južne Evrope.
Seveda ta razkorak ne obstaja le v umetniški in invalidski praksi, zagotovo pa obstaja dolgotrajna povezava med to geografsko danostjo in neravnovesjem javnih sredstev, ki so na voljo za podporo razvoju kulturnega sektorja. Vendar je treba poudariti, da se raziskava ni osredotočala le na razpoložljiva finančna sredstva (v tem primeru bi lahko pričakovali neravnovesje med severom in zahodom ter jugom in vzhodom), temveč tudi na raven znanja in zagotavljanje nizkocenovnih ali brezplačnih storitev dostopa.
Zakaj je tako, lahko le ugibam. Zagotovo so vrzeli v znanju na področju kulture odraz širšega družbenega odnosa do invalidov. Naši sodelavci iz Grčije, na primer, so si zelo želeli, da bi razumeli, da so invalidi v grški družbi v glavnem nevidni. Ta nevidnost, ki je posledica zgodovinskih, verskih in družbenih dejavnikov, pomeni, da je malo zavezanosti k temu, da bi invalidi živeli neodvisno življenje, imeli lastne domove in poklice. V grškem primeru se umetniki invalidi borijo za to, da bi bili vidni na ulicah, kaj šele na odru.
Širše, v južni in vzhodni Evropi, morda še vedno prevladuje "dobrodelni model" invalidnosti. S tem mislim na to, da način, kako ljudje gledajo na invalide, morda še vedno temelji na dobrodelni ideji, da smo vsi invalidi nesrečni, da potrebujemo usmiljenje širše družbe in da bi za nas morala skrbeti (fizično ali finančno) širša družba dobrotnikov. Morda je manj pogosto razumevanje "socialnega modela" invalidnosti – način razmišljanja o ovirah, s katerimi se spopadajo invalidi, kot o proizvodu večinske družbe in kot taki odgovornosti večinske družbe, da jih odpravi. Če bi se na primer vsi v šoli učili svoj nacionalni znakovni jezik kot drugi jezik, bi bilo v družbi manj gluhih invalidov. "Problem" ni njihova gluhota, temveč zavračanje družbe, da bi se naučila novega jezika. In če po tem modelu umetniki invalidi niso pripravljeni nastopati na glavnih odrih in festivalih, potem mora kulturni sektor posredovati in preučiti vse ovire, ki jim na tej točki kariere to preprečujejo (od sodelovanja pri umetnosti v šolah, dostopa do ljubiteljskih in participativnih dejavnosti, dostopa do kulturne vzgoje in ovir za sodelovanje v zgodnjih fazah umetnikovega poklicnega razvoja).
V kulturnem sektorju je morda res, da v južni in vzhodni Evropi prevladuje občutek, da umetniki invalidi s seboj prinašajo vrsto "težav", ki jih morajo prizorišča in festivali rešiti, namesto da bi razumeli, da je naš kulturni sektor tisti, ki je nenamerno postavil ovire za udeležbo, in da jih mora kulturni sektor odpraviti.
Kako pomembno je delo EU v tem smislu? Kaj bi bilo v zvezi s tem mogoče storiti več?
EU lahko ima pri tem veliko vlogo in jo tudi ima.
Kot smo videli, so v Evropi velike razlike v znanju in izkušnjah. Kulturne organizacije, ki želijo uvajati spremembe, se ob pomanjkanju informacij na lokalni ravni aktivno obračajo na programe EU, da bi jih izobrazile in jim zagotovile sredstva. To je bilo jasno razvidno iz prvega poročila Čas za ukrepanje.
Poročilo je pokazalo, da evropske mreže in programi olajšujejo dostop do znanja in izkustvenega dela ter tako izravnavajo obstoječe asimetrije. Evropske in mednarodne mreže uprizoritvenih umetnosti je 32 % anketirancev navedlo kot zanesljiv vir, ko so iskali informacije o delu umetnikov invalidov. Ta delež je bil višji kot pri državnih mrežah uprizoritvenih umetnosti (22 %). Podoben vzorec obstaja tudi pri vprašanju o zanesljivih virih, ko si prizadevajo za sodelovanje z občinstvom invalidov. Pregled literature je pokazal tudi, da so evropske in mednarodne umetniške mreže ter projekti, ki jih financira EU, omogočili širše možnosti dostopa do del umetnikov invalidov v evropskem kulturnem sektorju, tudi v državah, kjer so bile te možnosti prej redke.
Poleg tega, da EU podpira projekte in mreže, ki so postali dragocen vir informacij, zlasti tam, kjer so lokalni viri omejeni, ima tudi vlogo pri določanju ključnih programov kulturne politike v Evropi. To smo zelo jasno videli pri njenem pomembnem delu na področju neravnovesja med spoloma v umetnosti ali pri vključevanju okoljske trajnosti v središče njenih pomembnih novih pobud, kot je Novi evropski Bauhaus.
Omenil sem že, da je bila leta 2021 sprejeta pomembna odločitev, da se v novem sedemletnem programu Ustvarjalna Evropa kot ključna prednostna naloga poudarita socialna vključenost in dostop do umetnosti za umetnike invalide. To se mi zdi izjemno pomembno. Ne le, da to od vseh prijaviteljev in uspešnih projektov zahteva, da aktivno razmislijo, kako bi lahko do njihovih projektov dostopali umetniki invalidi, ampak na ravni politike to širši evropski skupnosti oblikovalcev kulturne politike sporoča niz vrednot in ukrepov.
Seveda je treba na evropski ravni še veliko izboljšati, da bi program Ustvarjalna Evropa in drugi programi, kot je Erasmus+ (ki podpira sodelovanje v izobraževalnih projektih, vključno s kulturnim izobraževanjem), bolje podpirali umetnike invalide in umetniške delavce. Vendar menim, da je bila z nedavnimi spremembami jasno nakazana smer politike.
Poročilo je objavljeno kot del projekta Europe Beyond Access, ki traja od leta 2018. Kakšni so nadaljnji načrti projekta in kakšni so njegovi obeti?
Projekt Europe Beyond Access poteka že pet let. Naš financer, Evropska unija, nas je med pandemijo zelo podpiral in se strinjal s podaljšanjem časovnega okvira projekta. Ker je pandemija močno prizadela invalide (tako z vidika zdravstvenih posledic kot tudi omejitev pri vsakodnevnih dejavnostih), smo morali v času trajanja projekta korenito spremeniti program.
Projektni konzorcij, ki ga sestavlja sedem partnerskih ustanov, se je zavezal, da bo skupaj poglobil in okrepil naše delo na tem področju ter sodeloval z več organizacijami, ki se nam želijo pridružiti na naši poti. Petim prvotnim partnerjem se je pridružilo pet novih organizacij (iz Poljske, Španije, Irske, Norveške in Portugalske) v konzorciju, ki trenutno išče sredstva za drugi del projekta, ki naj bi se začel leta 2024. Ali ga bo Evropska komisija morebiti financirala, bomo izvedeli avgusta letos, zato nam zaželimo veliko sreče v zelo konkurenčnem programu financiranja.
Ali načrtujete še eno raziskavo v letih 2025–2026? Ali bo to postala stalnica?
Ena od dejavnosti, ki se bo izvajala v drugem delu projekta Europe Beyond Access, če bo pridobljeno financiranje, sta obsežen raziskovalni projekt in publikacija, osredotočena na drugo področje kulturnega ekosistema – na profesionalne kulturne izobraževalne ustanove, kot so gledališke šole, konservatoriji in plesne akademije. Čeprav se Europe Beyond Access brez zadržkov osredinja na najvišjo raven profesionalne prakse, se vse bolj zavedamo, da je pot gluhih in invalidnih umetnikov, ki poskušajo razviti svojo kariero, močno ovirana zaradi vsesplošnega problema pomanjkanja dostopa do kulturnega izobraževanja za ambiciozne umetnike invalide. Naši načrti vključujejo raziskavo o tem, kakšna ponudba je na voljo (in kakšna ni) v kulturnih izobraževalnih ustanovah po vsej Evropi, ter poudarjanje dobre prakse v tistih redkih gledaliških šolah in konservatorijih, ki si aktivno prizadevajo za dostopno kulturno izobraževanje.
Partnerji projekta Europe Beyond Access seveda niso raziskovalne organizacije ali centri, ki bi se ukvarjali s kulturno politiko, vendar se nam zdi, da je naša odgovornost, ko gradimo mrežo organizacij in kulturnih menedžerjev, ki se zavzemajo za podporo in predstavljanje dela umetnikov invalidov, opozarjati na posebne izzive, s katerimi se spoprijemajo umetniki, s katerimi želimo sodelovati, in spodbujati kulturne ekosisteme k temeljitim spremembam.
Če smo iskreni, bi se kot umetniške organizacije raje osredotočili na delo umetnikov kot na raziskave in zagovorništvo v kulturnem sektorju. Osrediniti se moramo na podporo umetnikom, da ustvarijo najboljše delo, ki ga zmorejo, in da to delo približajo širokemu in različnemu občinstvu, z občinstvom z invalidnostmi vred. Vendar se zavedamo, da je vloga, ki jo imamo kot vodilna državna kulturna prizorišča in festivali, odvisna od celotnega kulturnega ekosistema, v katerem umetniki uspevajo ali propadejo, še preden pridejo do naših vrat. Glede na infrastrukturne ovire, s katerimi se spoprijemajo umetniki invalidi v vseh delih tega ekosistema, moramo, če želimo na naših odrih drugačne umetnike, imeti vlogo pri opozarjanju na ovire in njihovem odstranjevanju na nižjih ravneh. Upamo, da bodo ob tako razširjenem sporočilu poročila Čas za ukrepanje (Time to Act) tudi druge organizacije storile enako.