MartinMočnik in njegova psička Biba sta prehodila staro špansko romarsko pot Camino de Santiago. Na poti sta bila 22 dni, najtežji je bil tisti, ko sta se prebijala čez Pireneje. Martin Močnik ima le 2 % ostanka vida na enem očesu. Biba je šolana psička vodnica.
Objavljamo pogovor z Martinom Močnikom.
Prehoditi več kot 800 kilometrov dolgo romarsko pot po Španiji je dosežek za vsakogar, za nekoga, ki ga po poti vodi pes vodnik, pa je to verjetno še veliko večji napor. Kako dolgo je trajala vaša pot in koliko kilometrov ste prehodili?
Na poti sva bila 22 dni. Po mojem GPS-u sva prehodila 841 km. Na dan povprečno 40 km, najmanj tisti dan, ko sva prečkala Pireneje. Takrat sva zmogla zgolj 27 kilometrov. Nekajkrat pa sva premagala tudi po 48 km na dan.
Na tako dolgo pot se človek verjetno ne odpravi kar čez noč. Kdaj je v vas dozorela odločitev, da se podate na Jakobovo pot? Kako dolgo je trajala vaša pot in koliko kilometrov ste prehodili?
Pravzaprav sem se odločil takrat, ko sem prvič slišal zanj. To je bilo pred dobrimi tremi leti. Takrat so se začele tudi priprave. Na poti sva bila 22 dni. Po mojem GPS-u sva prehodila 841 km. Na dan povprečno 40 km, najmanj tisti dan, ko sva prečkala Pireneje. Takrat sva zmogla zgolj 27 kilometrov. Nekajkrat pa sva premagala tudi po 48 km na dan.
In kako so potekale priprave?
Z Bibo sva trenirala za Kamniško Bistrico. Nekajkrat sva šla peš iz Domžal čez Dobeno na Rašico in seveda tudi nazaj. S pomočjo Bibinega inštruktorja Marka Bručana sva se povzpela na Šmarno goro. Z Bibo sva prehodila vse štiri krake Jakobove poti po Sloveniji in še kaj bi se našlo.
Vama je z Bibo pri pripravah in tudi pozneje na poti kdo pomagal?
Ko je Bibin inštruktor Marko Bručan, vodja Društva center za terapijo s pomočjo živali, dojel, da sem se trdno odločil, da z Bibo prehodiva Jakobovo pot, nama je predano stal ob strani. Skrbel je za prevode in logistiko. Dnevno sva bila na telefonski povezavi. Skrbel je za FB-stran Martin in Biba Camino de Santiago, skrbel je za stike z mediji in še marsikaj bi lahko naštel!
Vso pot je z vami prehodila vaša psička Biba. Koliko časa že hodita skupaj? Kako je ona prenašala vse napore poti? Je imela na poti kake težave?
Z Bibo sva nenehno skupaj že dobrih sedem let, od takrat, ko je Biba končala osnovno šolanje. Biba je trenirana za dolge »sprehode«. Ima nenormalno veliko kondicije. Ne popušča. Dokler se hodi, se hodi. Brez omahovanja in mencanja. Ne, na poti Biba ni imela nobenih težav. Razen mogoče večerne utrujenosti po vsakodnevnih več 10 km prehojene poti. To je normalno. Imela pa je, tako kot jaz, zmerom dovolj časa za počitek. Vsako jutro sva šla spočita v nove zmage.
Vama je v teh 22 dneh kdaj ponagajalo vreme?
Pravzaprav sva imela z vremenom kar srečo. Dež naju je do kože opral le enkrat, drugič pa sva bila oba zaradi babjega pšena mokra »kot cucka«.
Kateri del poti pa je bil najtežji?
Najtežji so bili Pireneji. Žalostnih 27 km sva se brez ustavljanja prebijala kar 14 ur. Dobil sem ozebline prstov na nogah. Ozebline rok. Za povrhu pa še sončarico. Bočni veter je bil tako močan, da sva naredila tri korake naprej, potem pa naju je vrglo dva koraka nazaj. Preostalih 800 in še nekaj kilometrov pa je bil bolj ali manj sprehod.
Ste se kdaj izgubili?
Izgubila, vsaj ne veliko, se k sreči nisva. Vsakič pa, ko sva za kakšnih 100 ali 200 m skrenila s poti, se je pojavil kak domačin ali pohodnik, da naju je usmeril na pravo pot.
Kako ste se orientirali?
Biba ima fenomenalno sposobnost vodenja. Vsako jutro se je priključila kakšni skupini romarjev in jim sledila. Če je ta skupina za njen okus hodila prepočasi ali prehitro, je poiskala drugo skupino.
Ste na poti velikokrat potrebovali pomoč drugih?
Ja, pogosto sva potrebovala pomoč. Še posebno v večjih mestih. Tam so Bibo zbegali drugi ljudje. Ne pohodniki. Ni vedela, komu naj se priključi. Dostikrat nama ni bilo treba niti vprašati. Sami so pristopili in vprašali, ali potrebujeva pomoč. Lep primer je bil Burgos. Da ga prehodiš, je dolg 14 km. Kmalu nisva vedela, kako naprej. Pristopil je domačin. Vprašal je, ali potrebujeva pomoč! Potem naju je spremljal čez pol novega in ves stari del Burgosa. Na koncu Burgosa je Bibo usmeril v pravo pot. Cena? Samo zahvala in hvaležnost. Je pa resnica: osebno sem prepričan, da je kar 99 % ljudi dobrih in poštenih. Da ti bodo pomagali kadar koli in kjer koli. Pa ni potrebno, da si hendikepiran. Tisti 1 % golazni se pa najde vsepovsod. Ti gredo še najraje v politiko.
Nazadnje sva le prišla do morda prvega oziroma temeljnega vprašanja: zakaj se človek odpravi na tako pot? Gre za preizkus svoje telesne moči ali morda še bolj za preizkus psihične moči? Camino de Santiago je stara romarska pot; so bili tudi za vas vsi ti prehojeni kilometri romanje oziroma kaj je bilo?
Ne vem, zakaj se človek spravi na to pot. Ne vem. Nimam pojma. Jaz nisem doživel nobene poduhovljenosti. Je pa res, da sem trmast, »zatežen«, zoprn, skratka, pravi predstavnik škorpijona in Štajerca. Telesno in psihično vem, da sem močan. Bolj je šlo za to, da sam sebi dokažem, da zmorem. Kljub slepoti.
Mislite, da bi vas, če vida ne bi izgubili, tudi potegnilo na to pot?
Če ne bi oslepel, bi še zdaj delal od jutra do pozne noči. Brez dopusta, brez prostih dni. Niti razmišljal ne bi o taki poti!
Kdaj in zakaj so se začele vaše težave z vidom?
Pred desetimi, enajstimi leti. Zaradi nezdravljene hude sladkorne bolezni. Nisem vedel zanjo. Ko so mi jo potrdili, sem imel kar sedemkrat preseženo vrednost. Teoretično in praktično bi moral biti že na britofu. Sladkorna je tako lepa bolezen. Čisto nič ne boli. Toda ko udari – ali ti začnejo rezati noge, ali ti odpovejo ledvice, ali oslepiš, če imaš »srečo«, pa vse troje. No, jaz sem oslepel. In to samo v 18 mesecih. V tem času sem imel kar 27 operacij na očeh. Vsakih 10 do 14 dni. To je trajalo, dokler ni konzorcij oftalmologov obupal.
Kako ste se spoprijeli z dejstvom, da bo prišel dan, ko boste živeli v temi? Je bilo prilagajanje na življenje brez vida težko?
Slepota? Na dobro oko imam še 2 % vida. Zaznavam svetlobo in premikanje neposredno pred nosom. Plastičen prikaz: zaprite oči. Odprite samo eno oko. Samo toliko, da zaznate svetlobo in mahanje naravnost pred nosom. Brez goljufanja. Samo toliko. Potem to pomnožite z minutami, dnevi, leti ... in boste razumeli, kako se počutim jaz. Še posebno, ker sem bil vizualen človek s fotografskim spominom. Zdaj sem to možnost IZGUBIL! Le kako naj počutim?! Veste, pred izgubo vida so bili drugi odvisni od mene. Zaradi mene so imele njihove družine kruh. Zdaj sem kar naenkrat jaz odvisen od prijaznosti drugih. Za koga to ne bi bil udarec? Še posebno, če si tako karakteren kot jaz.
Imate v načrtu še kak podoben podvig?
Ja, res imam v glavi že naslednji projekt. Bibin inštruktor Marko Bručan dobro ve, o čem govorim, čeprav sva se glede tega naravnost sporekla. Ampak on ve, kakšen sem: če nimam cilja oziroma izziva pred seboj, počenjam neumnosti. On pravi, da sem samouničevalen. Naj vam izdam: jaz in Biba sanjava o raftingu na Tari. In to o tistem, ki traja več kot 14 dni. Marko mi je rekel: »Brez mene in brez Bibe.« Jaz pa: »Na koncu bo obveljala moja.« Zakaj je Marko Bručan proti? On je tudi svetovno priznan reševalec s psi. Tudi na Tari je že reševal. Šele po kakšnem mesecu so našli trupla takih »samouničevalcev«, kot sem jaz! Samo zato me hoče odvrniti od tega izziva! Nisem še prepričan, da mu bo uspelo.
Gospod Močnik, najlepša hvala za odgovore in veliko sreče ter pameti tudi pri prihodnjih izzivih.
Za konec objavljamo še javno zahvalo Martina Močnika organizacijam in posameznikom, ki so pripomogli, da je lahko v spremstvu psičke Bibi prehodil Jakobovo pot.
Zahvaljujem se vsem naštetim:
Marku Bručanu, Bibinemu inštruktorju: skrbel je za logistiko, vzdrževanje FB-strani »Martin in Biba Camino …«
Društvu Center za terapijo s pomočjo živali, pri katerem so skrbeli za logistiko.
MDSS Ljubljana, še posebno njihovi tajnici Zdenki Tomažič. Skrbeli so za zbiranje sredstev. Mimogrede: TRR pri njih je še zmerom odprt.
Firmi CAASiz Brnčičeve ulice v Črnučah. Njihove karbonske palice in jeklene konice so poskrbele, da nimam uničenih kolen in še česa.
Pedikuri Janav MGC Bistrica Domžale. Rešuje mi zaplet iz Pirenejev. Osebnemu »la dottoreju«
Milanu Banku.
In seveda tudifinancerjem projekta: generalnemu sponzorju – računalniškemu podjetju, Zavarovalnici Triglav, Radiu Aktual, Lions Clubu, občini Cerknica, občini Domžale in še kar velikemu številu fizičnih oseb. Njih zaradi varstva osebnih podatkov ne smem omeniti. Sem pa presenečen in šokiran, koliko ljudi te je pripravljeno podpreti pri takih »norih« podvigih. Čeprav se ne poznamo, me ne poznajo, a stojijo za tem. Drugače ne bi podprli najinega projekta. Hvala jim. Biba se zahvaljuje vsakemu posebej.
Če sem koga izpustil, se opravičujem.
Hvala vsem. Martin Močnik in Biba Full Of Joyx
Veronika Rot
