Založba Beletrina je s finančno podporo Evropskega socialnega sklada organizirala projekt Razširimo obzorja kulturnega – invalidi in pripadniki različnih narodov: spodbujevalci razvoja kulture. Več v pogovoru z Almo Čauševič, ki je vodila projekt.
Projekt je imel več ciljev. Katere?
Projekt je bil v osnovi namenjen usposabljanju za povečanje zaposljivosti ranljivih ciljnih skupin, to je oseb z različnimi posebnimi potrebami ali različnimi oviranostmi, in pripadnikov različnih narodov. Hkrati pa je bil namenjen raznim kulturnim akterjem in kulturnim institucijam, za ugotavljanje stanja fizične in komunikacijske dostopnosti ter dostopnosti spletnih strani posameznih institucij. In ne nazadnje je bil namenjen tudi širši javnosti, in sicer, da bi informirali in dosegli večjo senzibilizacijo in razumevanje potreb po vključevanju ranljivih ciljnih skupin v širše kulturno in družbeno polje. Projekt je prav tako razvil inovativen proces dela s ranljivimi ciljnimi skupinami, strokovnimi sodelavci in kulturnimi institucijami (metodologija dela). Z izmenjavo informacij, izkušenj in razmišljanj so se jasno izoblikovale potrebe in argumenti za prilagoditve na področju fizične, komunikacijske in spletne dostopnosti. Raznovrstnost tem in sodelovanje akterjev je skupini prineslo veliko znanja in razumevanja, predvsem pa prilagajanja vseh sodelujočih za samostojno in svobodno vključevanje v strokovno delo in prijetno druženje. Metodologija dela je temeljila tudi na vključevanju samih oseb z izkušnjo oviranosti v vse procese projekta. Vloga mentorja z izkušnjo invalidnosti se lahko na podlagi tega projekta začne vključevati v proces prenove ali prilagoditve fizične in komunikacijske dostopnosti v objektih ter pri postavitvi ali prenovi spletnih strani. Ne nazadnje so bila na podlagi tega projekta izdelana tudi obsežna in nazorna poročila o dostopnosti za sodelujoče institucije, ki na različne načine analizirajo stanje dostopnosti, poudarjajo zakonske obveze in priporočila ter pojasnjujejo, zakaj so nekateri elementi za posamezne skupine ovira in kako bi jo lahko rešili. Sodelujoče kulturne institucije so s tem pridobile celosten vpogled v potrebe in možnosti prilagoditve dostopnosti kulturnih objektov in vsebin za vse obiskovalce.
Projekt je potekal je v dveh delih: v prvem so predavatelji podali znanje širšemu občinstvu, v drugem pa ste oblikovali skupino strokovnjakov in oseb z izkušnjo invalidnosti. Kako je potekalo izobraževanje v prvem in kako v drugem delu?
V prvem delu projekta je bilo organiziranih šest celodnevnih sklopov izobraževanja, ki jih je oktobra in novembra 2013 redno obiskovalo 22 udeležencev z različnimi oviranostmi. Izobraževanje je obravnavalo kulturni menedžment, organizacijo dogodkov ter prilagoditev objektov in spletnih strani. Program usposabljanja je vključeval tudi primere dobrih praks, zakonsko podlago in evropske smernice za zagotavljanje dostopnosti. Obiskali smo nekaj kulturnih dogodkov, spoznali različne strokovnjake, skupine, umetnike in institucije, ki delujejo na tem področju. Drugi del projekta je bil usmerjen v praktično preverjanje dostopnosti na terenu. Pod strokovnim vodstvom samostojnega raziskovalca in sodelavcev z Urbanističnega inštituta RS so mentorji z izkušnjo invalidnosti analizirali fizično in komunikacijsko dostopnost ter dostopnost spletnih strani sodelujočih kulturnih institucij.
Kako ste izbrali kandidate, ki so sodelovali v drugem delu? Gre namreč za osebe z različnimi oviranostmi.
Izbor je potekal na podlagi odgovorov na vprašalnik, ki so ga izpolnili vsi zainteresirani udeleženci. Šest predstavnikov skupin: slepih in slabovidnih, gluhih in naglušnih, gibalno oviranih, oseb po poškodbi glave, oseb s težavami v duševnem zdravju ter pripadnikov različnih narodov smo izbrali na podlagi več meril: enakomerna zastopanost različnih skupin invalidnosti in etničnih skupin, kontinuirana udeležba in aktivno sodelovanje na usposabljanjih, oblika invalidnosti, ki je najbolj potrebna za drugi praktični del projekta, socialni položaj in status invalida, angažiranost in samostojnost pri delu ter izkazan interes za obravnavano tematiko in željo po nadaljnjem vključevanju.
Njihovo usposabljanje je trajalo pet mesecev. Kako je potekalo?
Res je. To je bil drugi sklop usposabljanja, ki je bil sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela. Najprej smo se seznanili z ustreznim gradivom, spoznali sistem pregledovanja fizične dostopnosti objektov, strukturo popisnega lista ter strukturo pregledovanja spletnih strani po posameznih merilih, ki jih navajajo priporočila za spletno dostopnost WCAG. V praktičnem delu smo na terenskih pregledih preverili dostopnost institucij: Cankarjevega doma, Kina Šiška, Kinodvora in Slovenskega etnografskega muzeja. Enkrat tedensko se je celotna skupina sestala s strokovnimi mentorji in smo naredili popis stanja, posneli pogovore, fotografirali posamezne elemente objekta itd. Nato pa so udeleženci samostojno opravili fotoanalizo, transkripcijo zvočnih posnetkov, predstavili svoje razmišljanje v eseju in svoja opažanja glede dostopnosti zapisali v komentarjih popisnega lista. Podoben sistem smo imeli tudi pri pregledovanju dostopnosti spletnih strani. Enkrat tedensko smo s samostojnim raziskovalcem na tem področju spoznavali, kaj v praksi pomenijo merila dostopnosti spletnih strani, udeleženci pa so nato samostojno opravili analizo posameznih spletnih strani sodelujočih kulturnih institucij. Imeli smo tudi skupinske delavnice in delo v parih, kjer smo skušali zapisati končne povzetke o dostopnosti in najpogostejše ovire ter možne rešitve za prilagajanje dostopnosti. Udeleženci so med usposabljanjem svoja stališča in oviranosti predstavili tudi medijem in širši javnosti.
Kako je potekalo sodelovanje med njimi, glede na to, da imajo različne oviranosti?
V delovni skupini so mentorji v zaporednih ali menjajočih se intervalih opravljali skupinsko in samostojno delo tako, da so se mentorji pri samostojnem delu osredotočali predvsem na lastne oviranosti, pri skupinskem delu pa smo posamezna dognanja združili in izmenjali mnenja. Preplet samostojnega in skupinskega dela je omogočil, da se je posamezni mentor poglobil v preverjanje dostopnosti z vidika lastne oviranosti. Na podlagi skupinskega dela pa je svoj vpogled razširil tudi z dognanji mentorjev z drugimi oviranostmi. Tako so mentorji pridobili širok vpogled v fizično, komunikacijsko in spletno dostopnost ter se senzibilizirali tako, da razumejo in upoštevajo tudi druge oviranosti. Skupinsko delo se je izkazalo kot izjemno uspešno in učinkovito tudi z vidika mentorjev. Pokazalo je namreč na pomembno stvar, to je, da lahko osebe z različnimi oviranostmi pri delu sodelujejo in tako svoje znanje tudi dopolnjujejo.
Katera znanja so udeleženci pridobili in kako jih bodo lahko uporabili v vsakdanjem življenju? Jim bodo koristila tudi pri vključevanju na trg dela?
Skozi proces usposabljanja in praktičnega dela so se udeleženci izobrazili za mentorje, predstavnike svoje ranljive skupine. Pridobili so bogate izkušnje in vpoglede v proces zadovoljevanja potreb in iskanja možnosti ter načinov premagovanja ovir različnih ranljivih skupin. Proces dela je zahteval tudi veliko samorefleksije, opredeljevanja, izražanja, pojasnjevanja in argumentiranja svoje pozicije znotraj družbe. Z novimi znanji in izkušnjami se bodo lažje uveljavili na trgu dela. x
Vesna Pfeiffer
[video]