ZavodZdruženje tolmačev za slovenski znakovni jezik in Pedagoška fakulteta v Ljubljani sta organizirala dvodnevno strokovno srečanje z naslovom Delo z osebami z gluhoslepoto in učenje komunikacijskih podpornih metod.
Na strokovnem srečanju so se slušatelji seznanili z definicijo gluhoslepote, metodami komunikacije za osebe z gluhoslepoto, družbenimi posledicami gluhoslepote za posameznika in njegovo družino, socialno-haptično komunikacijo in pomenom ter opisom okolja. Del srečanja pa je bil namenjen tudi izkustvenim delavnicam za tolmače, osebe z gluhoslepoto, praktike, študente izbranih programov in druge udeležence. Obe predavateljici, Saana Paasonen in Metka Knez, sta osebi z gluhoslepoto. Saana Paasonen je iz Finske, učiteljica znakovnega jezika, finskega jezika in komunikacijskih podpornih metod z bogatimi mednarodnimi izkušnjami na področju dela z gluhoslepimi osebami. Metka Knez pa je univerzitetna diplomirana socialna delavka z bogatimi izkušnjami pri delu z osebami z gluhoslepoto.
Ob tej priložnosti nam je Metka Knez odgovorila na nekaj vprašanj.
Katere so glavne stvari, ki se jih je pri komunikacije z gluhoslepo osebo treba zavedati?
Da gre za dvojno specifično senzorno oviro, ki pri izbiri načina komunikacije potrebuje oseben in individualen pristop. Način komunikacije izbere uporabnik z gluhoslepoto. Bistvo komunikacije je, da poteka počasneje kot pri ljudeh, ki vidijo in slišijo. Če se oseba sporazumeva s tolmačevo pomočjo, je pomembno, da se obračate neposredno na osebo, kajti vloga tolmača je, da prenese sporočilo oz. informacijo, ki jo podajate; kaj bo posameznik z gluhoslepoto s to informacijo napravil, pa je njegova izbira in njegova odločitev. K osebi z gluhoslepoto se je treba približati počasi, se je dotakniti in jo z mirnim ter razločnim glasom ogovoriti. Pri tem si je treba vzeti čas. Komunikacija na hitro ali tako mimogrede ni ustrezna, ker obstaja velika možnost, da vas oseba z gluhoslepoto ne bo razumela.
Katere so najpogostejše napake, ki jih posamezniki počnejo pri komuniciranju z osebo z gluhoslepoto?
Na glas kričijo, prevzemajo moč odločanje v svoje roke, niso dovolj natančni, kadar nam nekaj pripovedujejo, ali pa smo na primer ravno sredi pogovora in se vmes zgodi, da se morajo oddaljiti, vendar nam ne povedo dovolj natančno, da morajo stran in da se bodo vrnili. Ko se nam približajo, nam začnejo nekaj pripovedovati ali nas ogovarjati, pogosto pa ne želijo ponoviti, kaj želijo od nas. Ko pa ugotovijo, da se slabo odzivamo na njihov govor, takoj pomislijo, da smo čudni, da se z nami ne izplača izgubljati časa. Njihov negativni odziv pa je za nas zelo boleč.
Kakšen je položaj gluhoslepih v Sloveniji?
V Sloveniji gluhoslepota ni priznana kot specifična invalidnost. Nimamo specialne izobraževalne ustanove, ki bi izobraževala ali usposabljala gluhoslepe in njihove družinske člane za vsakodnevno življenje in delo ter za boljše vključevanje v družbo. V sistemu zdravstva in socialnega varstva nimamo specialne službe ali ustanove, ki bi skrbela za rehabilitacijo gluhoslepih in njihovih družinskih članov po poškodbi ali bolezni, katere posledica je invalidnost – gluhoslepota. Imamo številne socialne službe: centre za socialno delo, specialne zavode za izobraževanje (Zavod za slepo in slabovidno mladino, Zavod za gluhe in naglušne, zavode in šole s prilagojenim programom), Inštitut za rehabilitacijo SOČA, razvojne ambulante po Sloveniji, invalidske organizacije ter druge neprofitne organizacije v Sloveniji (Lions clubi, Zveza prijateljev mladine, Rotary clubi, fundacije).
Na prvi pogled se zdi, da je mnogo izbire. Družine z gluhoslepim otrokom ali odrasli gluhoslepi posamezniki imajo pravico do izbire, kam se bodo obrnili po pomoč, a nastane ključna težava, da je pri nas velika razpršenost različnih socialnih služb, deležnikov v posameznih delih zdravstvenega in socialnega varstva. Hkrati obstoječe ustanove ali strokovne službe delujejo vsaka na svojem področju, obravnavajo posameznika z gluhoslepoto in/ali njegovo družino. Povezovanje med službami sicer poteka v multidisciplinarnih oz. interdisciplinarnih timih strokovnjakov, a so po drugi strani postopki zelo dolgotrajni in zapleteni.
Kaj pa bi osebe z gluhoslepoto nujno potrebovale?
Osebe z gluhoslepoto nujno potrebujejo: sprejetje gluhoslepote kot specifične invalidnosti v spisku telesnih okvar, kot to velja za slepoto, slabovidnost, gluhoto in naglušnost; možnost izbire socialnih služb, da se oseba z gluhoslepoto odloči, kje bo uporabljala storitve, ki jih potrebuje; osebno asistenco; tolmačenje; spremljanje; pomoč na domu; psihosocialno pomoč. Navedene storitve zdaj izvajajo invalidske organizacije, njihovi programi pa se financirajo iz sredstev FIHO.
Osnova za vključevanje v družbo je gotovo sposobnost komuniciranja. Prav zato je bilo na pedagoški fakulteti organizirano tudi strokovno srečanje Delo z osebami z gluhoslepoto in učenje komunikacijskih podpornih metod. Pogovarjali smo se z Jasno Bauman iz Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik, ki vsako leto organizira tradicionalne posvete z različno tematiko, ki se dotika področja tolmačenja. Letošnji strokovni dogodek je bil namenjen delu z gluhoslepimi osebami in usvajanju veščin komunikacijskih podpornih metod.
Ali se pri zavodu Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik ukvarjate tudi s tolmačenjem za osebe z gluhoslepoto? Izvajate kake tečaje, usposabljanja za to vrsto tolmačenja?
Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je osrednja institucija v Sloveniji, ki usposablja tolmače slovenskega znakovnega jezika že pred sprejetjem zakona, ki gluhim osebam daje pravico uporabljati svoj jezik – znakovni jezik. Na dileme in ovire, s katerimi se srečujejo gluhoslepe osebe in tolmači, smo opozorili na strokovnem posvetu že leta 2011. Zavedali smo se, da tolmačenje gluhoslepim osebam zahteva drugačen pristop kot tolmačenje gluhim osebam. Eden izmed sklepov takratnega posveta je bil, da se v program usposabljanja za pridobitev poklica tolmač/tolmačica slovenskega znakovnega jezika vključi poseben modul, posvečen tolmačenju gluhoslepim osebam. Prenovljeni program usposabljanja s dodano vsebino izvajamo od leta 2014 in traja dve leti.
Kako se pri komunikaciji z osebami z gluhoslepoto lahko uporablja tudi znakovni jezik? Kakšne prilagoditve so potrebne?
Znakovni jezik uporabljajo predvsem gluhoslepe osebe, katerih prvi jezik je znakovni jezik. Tako govorimo o lociranem znakovnem jeziku, tolmačenju od blizu, vodenem znakovnem jeziku. Pri sprejemanju v taktilnih oblikah pa govorimo o taktilnem znakovnem jeziku, taktilni prstni abecedi, pisanju oz. polaganju v dlan in socialno-haptičnem načinu sporazumevanja, ki je najprimernejši za podajanje informacij iz okolja.
Izobraževanje pa je bilo namenjeno predvsem študentom Oddelka za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki so se ga udeležili v velikem številu in na dvodnevnem srečanju pridobili pomembna znanja in izkušnje. Organizacijo so imele v rokah profesorice Pedagoške fakultete Damjana Kogovšek, Ingrid Žolgar Jerković in Jerneja Novšak Brce, ki so nam odgovorile na nekaj vprašanj.
Pri katerih študijskih programih se študenti spoznajo tudi s komunikacijskimi potrebami oseb z gluhoslepoto?
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko je eden izmed oddelkov Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in edini v Sloveniji, ki v okviru svojih dodiplomskih in podiplomskih študijskih programov študentom ponuja vsaj dva obvezna študijska predmeta in nekaj izbirnih predmetov, ki pokrivajo področje oseb s slepoto in slabovidnostjo, oseb z gluhoto in naglušnostjo in tudi oseb z gluhoslepoto. Naše poslanstvo oz. poslanstvo fakultete je usposabljanje študentk in študentov za kakovostno delo z osebami, ki imajo različne komunikacijske potrebe v vseh življenjskih obdobjih. Da lahko uresničimo del tega poslanstva, poleg rednega dela s študenti pripravljamo tudi razna strokovna srečanja, kjer lahko študenti pridobijo oz. usvojijo nova znanja. In eden takšnih dogodkov je bilo strokovno srečanje z naslovom Delo z osebami z gluhoslepoto in učenje komunikacijskih podpornih metod, ki je potekalo 12. in 13. 4. 2018. Prav tako smo v preteklosti pripravili nekaj dogodkov s področja gluhoslepote, vendar bi si želeli tega še več.
Ali so pri študiju tudi praktične vaje sporazumevanja z osebami z gluhoslepoto?
Na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani se izvajajo različni študijski programi, npr.: Specialna in rehabilitacijska pedagogika, Logopedija in surdopedagogika, Tiflopedagogika in pedagogika specifičnih učnih težav – ta se je izvajala pred leti – ter Predšolska vzgoja. V okviru teh programov so predstavljene vsebine s področja strategij dela z osebami z gluhoslepoto kot tudi oseb s slepoto in slabovidnostjo ter oseb z gluhoto in naglušnostjo.
V študijskih programih so poleg seminarskih vaj predvidene tudi praktične vaje, ki posegajo na področje spremljanja in področje učenja različnih načinov komunikacije. Žal je tovrstnih predmetov premalo, da bi bili študenti usposobljeni za vse komunikacijske podporne metode. Pred leti, ko je bil razpisan tudi študijski program Tiflopedagogika in pedagogika specifičnih učnih težav, je bilo tovrstnih vsebin še več.
Študentje katerih študijskih programov so sodelovali na strokovnem srečanju Delo z osebami z gluhoslepoto in učenje komunikacijskih podpornih metod?
Na strokovnem srečanju je sodelovalo 45 rednih študentov in 21 izrednih študentov 2. letnika študijskega programa Specialna in rehabilitacijska pedagogika, saj ti poslušajo nekaj vsebin o področju gluhoslepote pri predmetih, kot sta Osnovne strategije dela z osebami z govorno-jezikovnimi motnjami ter gluhimi in naglušnimi ter pri predmetu Osnovne strategije dela s slepimi in slabovidnimi.
Izkustvena predavanja, ki sta jih 12. in 13. aprila 2018 na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani izvajali predavateljici in tudi gluhoslepi osebi Saana Paasonen in Metka Knez, so bile za študente močno doživetje in vir pomembnih izkušenj.
Jernej Stopar, študent 2. letnika Specialne in rehabilitacijske pedagogike
Dogodek se mi je močno vtisnil v spomin, saj sem prvič v življenju vstopil v stik s kar dvema gluhoslepima osebama. Močno me je navdihnilo tolmačenje, ki smo ga bili deležni. Udeleženih je bilo osem tolmačev, ki so izmenjaje prevajali iz finskega znakovnega jezika v angleško govorjeno besedo, nato v slovenski jezik in slovenski znakovni jezik. Tudi sam sem imel možnost, da sem pred ljudmi izrazil svoje mnenje, in to, kako je moja informacija potovala do vseh udeleženih z določenimi posebnimi potrebami, je bilo nepopisno. Ugotovil sem, da so pri takem načinu komuniciranja potrebni potrpežljivost, predvsem pa glasen in počasen govor z vmesnimi premori. Veliko je očesnega stika, s katerim smo si dajali znak, da smo določeno informacijo sprejeli drug od drugega. Pridobil sem nepozabne izkušnje in občutek, kako je živeti z omenjenimi primanjkljaji. Občudujem vso pozitivno življenjsko energijo ljudi z gluhoslepoto, ki so dokaz, da v življenju zmoremo marsikaj. Na konferenci je bilo še posebej poudarjeno, kako svoje primanjkljaje osebe doživljajo ter kako se z njimi vsakodnevno spoprijemajo. Predstavili so nam tudi najpogostejše napake, ki jih drugi ljudje naredimo v odnosu do njih, ter nam namignili, kakšne metode so bolj zaželene.
Počaščen sem, da smo imeli študentje 2. letnika Specialne in rehabilitacijske pedagogike možnost udeležbe, saj nam je konferenca razširila znanje in duha ter nam dala izjemno izkušnjo za življenje, pa tudi za naše prihodnje delo in splošno razumevanje psihosocialnega ozadja oseb z gluhoslepoto.
Uršula Bukovec, študentka 2. letnika Specialne in rehabilitacijske pedagogike
Na tej konferenci sem se prvič srečala s tematiko gluhoslepote. Zelo zanimivo je bilo opazovanje, kako te osebe med seboj komunicirajo. Med nami so bile tako gluhe in naglušne osebe kot tudi gluhoslepe osebe. Zelo zanimivo se mi zdi, kakšne načine komunikacije uporablja vsak od njih – vsak je v življenju ugotovil, katera metoda mu v kateri situaciji najbolj ustreza. Nekatere izmed oseb so uporabljale slušni aparat, druge indukcijsko zanko, ki je v njihovih ušesih okrepila zvok mikrofona, večina pa se je sporazumevala z znakovnim jezikom. Ker je bilo na konferenci tudi nekaj tujih udeležencev, me je najbolj fasciniralo tolmačenje. Če je govorec na primer govoril v slovenščini, so ga prevajali v slovenski znakovni jezik, v angleščino, angleški znakovni jezik in finski znakovni jezik.
Zelo se me je dotaknilo predavanje o čustvih, občutjih in psihosocialnem stanju oseb z gluhoslepoto. Vsakemu izmed nas se namreč zdi samoumevno, da se sporazumevamo z govorom in da osebo, s katero govorimo, tudi vidimo in tako hkrati prepoznavamo tudi nebesedni jezik. Prav zaradi primanjkljajev na teh področjih pa se osebe z gluhoslepoto večkrat počutijo izločene in osamljene. Pomembno se mi zdi, da sem kot bodoča specialna in rehabilitacijska pedagoginja spoznala nekaj osnovnih metod komunikacije z njimi in da se trudim začutiti njihovo stisko ter jim jo pomagam prebroditi.
Anja Struna, študentka 2. letnika Specialne in rehabilitacijske pedagogike
Na predavanjih in delavnicah o gluhoslepoti smo imeli priložnost prisluhniti dvema gluhoslepima gospema, ki sta nas s primeri in svojimi osebnimi zgodbami pripeljali v svet gluhoslepih. Število gluhoslepih je sicer majhno, vendar zato nanje ne smemo pozabiti. Še vedno so in morajo biti del naše družbe, ki pa potrebujejo določene prilagoditve, da lahko polno živijo. Ko sem razmišljala o temi, nisem imela predstave, kako z njimi delati oz. kako komunicirati. V živo smo videli, kako poteka komunikacija z njimi in med njimi. Prevajanje iz znakovnega jezika v govorni jezik in prevod v tuji jezik ter v tuji znakovni jezik je bilo izredno zanimivo – to ni nekaj, kar lahko vidimo vsak dan. Lahko rečem, da je to neprecenljiva izkušnja, ki je ne bom mogla nikoli pozabiti. x
Veronika Rot