Mojca Pristavec Đogić, zaposlena v Raziskovalnem oddelku Državnega zbora, in Blaž Urbanč, študent politologije na FDV, sta v raziskovalni nalogi Politika zaposlovanja invalidov v nacionalnih parlamentih: Primerjalni pregled (PP), ki je nastala v okviru Raziskovalno-dokumentacijskega sektorja Državnega zbora Republike Slovenije, v uvodu načela temo zakonodajnega ogrodja Evropske unije, v nadaljevanju pa raziskala in primerjala strategije in statistiko zaposlovanja invalidov v nacionalnih parlamentih po Evropi. Z Blažem Urbančem smo govorili o terminu zaposlitvene vrzeli, zaposlovanju invalidov v nacionalnih parlamentih, dobrih praksah in možnostih za boljše vključevanje invalidov na trg dela v Sloveniji.
Vključevanje invalidov v družbo vključuje tudi prisotnost na trgu dela, tako pravi tudi Konvencija o pravicah invalidov, ki so jo ratificirale vse države EU. Vendar še vedno obstaja ti. zaposlitvena vrzel – kaj je zaposlitvena vrzel in kako se kaže?
Drži. Pojav zaposlitvene vrzeli opredelimo kot razliko v stopnji zaposlenosti med osebami z invalidnostjo in osebami brez invalidnosti. Ta se najpogosteje manifestira v relativno znatno višji stopnji brezposelnosti invalidov, kar vodi v slabši socialno-ekonomski položaj in posledično bodisi v življenje pod pragom revščine oz. v revščino, ki je povezana s slabo kvaliteto življenja bodisi v vse večjo odvisnost od solidarnosti družbe in mehanizmov socialne politike državnega aparata.
Zadnji podatki za EU kažejo, da je v povprečju zaposlena le polovica invalidov v primerjavi s 75 % oseb brez invalidnosti. V nekaterih državah članicah je stopnja zaposlenosti invalidov še posebej nizka. Kakšno je stanje v Sloveniji in v katerih državah je stanje najbolje in najslabše?
Med raziskovanjem sem se spoznal z različnimi deleži zaposlenosti invalidov v posameznih državah. Naj denimo izpostavim, da sem bil nemalo začuden, da državi, kot sta Finska in Švedska v oziru na celotno Evropsko unijo, ne predstavljata najuspešnejših držav članic pri stopnji zaposlenosti invalidov, kar sem sicer s fenomenom njihove močne socialne politike pričakoval. Toda prav ta ugotovitev nakazuje, da politika zaposlovanja invalidov pogosto ostaja nenaslovljena z javnopolitičnimi ukrepi, ki bi jih bilo potrebno integrirati med cilje na področju socialnega in invalidskega varstva. Najnižjo stopnjo zaposlenosti invalidov beležimo na Irskem, kjer je zaposlenih le 32 % invalidov, sledi Hrvaška, Grčija, Malta, Bolgarija z 39 odstotnim deležem zaposlitve itn. Država članica, ki prednjači na tovrstnem področju je Estonija, saj je zaposlenih 62 % invalidov, sledijo Latvija, Nizozemska, Danska, Slovaška, Avstrija, Portugalska in Francija s 55 % deležem zaposlenih invalidov. Podatki za Slovenijo pričajo, da je v letu 2021 imelo 53 % invalidov zaposlitev.
Kateri ukrepi omogočajo zmanjševanje zaposlitvene vrzeli? Kje vidite možnost izboljšav v slovenskem primeru, kakšni bi bili vaši predlogi, želje?
Menim, da le aktivna sinteza vseh ukrepov na področju spodbujanja zaposlovanja invalidov, ki se jih že poslužujejo nekatere države in njihovo dosledno in temeljito izvajanje, vodi v obetavno prihodnost vključevanja invalidov na trg dela. Najpogosteje viden ukrep v svetovnem merilu, ki je plod širšega razumevanja in implementacije Konvencije o pravicah invalidov, predstavlja sistem kvot zaposlovanja invalidov. Tega so številne države umestile tudi v nacionalni normativni okvir, kar brezpogojno ne vodi nujno v zmanjšanje zaposlitvene vrzeli. Ukrepi, kot so akcijski programi, ki vključujejo možnost opravljanja pripravništev, ustrezna podpora za delavce invalide s svetovalci za delo, opredelitev zaposlovanja invalidov kot lokalno in nacionalno prednostno nalogo z ozirom na javni sektor, koordinacija in aktivno sodelovanje države z delodajalci, izpostavljanje primerov dobrih praks zaposlovanja invalidov v zasebnem sektorju in njihovo pozitivno nagrajevanje, oblikovanje temeljitih statističnih podatkov – koliko je delovno aktivnih invalidov po starostni strukturi, stopnji in vrsti invalidnosti, saj so osebe z najtežjimi oblikami invalidnosti v tozadevnem pogledu spregledani in še bolj izključeni iz trga dela, oblikovanje internih smernic zaposlovanja invalidov v institucijah javnega sektorja, zagotavljanje vseh relevantnih informacij o prostem delovnem mestu z ozirom na dostopnost objekta, kjer se izvajajo izbirni postopki in razgovori z delodajalcem, pri čemer se ob pomoči tega ukrepa zmanjša možnost implicitne diskriminacije pri izločanju kandidatov spričo osebnih okoliščin itd.
V luči večjega osmišljanja izobraževalnega procesa, v katerega so vključeni dijaki in študenti invalidi in zagotavljanja varnejšega ter boljšega socialno-ekonomskega položaja invalidov, pričakujem, da politika konkretno naslovi in pripravi temeljit načrt zaposlovanja invalidov v RS in zmanjševanje zaposlitvene vrzeli. Pri tem si želim, da bi javni sektor prevzel odgovornejšo vlogo.
V svoji raziskavi ste preverjali ureditev in praksa zaposlovanja invalidov v nekaterih nacionalnih parlamentih. Katere bi izpostavili kot primer dobre prakse?
Parlament je institucija, ki simbolizira stanje v razvoju človeštva. Zakaj je prav nacionalni parlament tako pomemben? Rešitev se skriva tudi deloma v etimologiji. Beseda parlament prvotno izhaja iz grške besede "parabole", kar pomeni "zgled, enakost, primer", in ne označuje le "krivulje" v naravoslovnem jeziku. Zdi se mi toliko bolj pomembno, da zgled in enakost ne ostaneta na deklarativni osnovi. Med raziskovanjem sem spoznal zelo različne prakse zaposlovanja invalidov. Če se ozrem proti spodnjemu domu parlamenta Združenega kraljestva, ugotovimo, da tamkajšnja strokovna služba oblikuje interne smernice o zaposlovanju invalidov, ki jim je med drugim na voljo tudi izvajanje pripravništva, kar velja tudi za litvanski parlament. Poslanska zbornica v Luksemburgu določa, da mora med vsemi zaposlenimi doseči delež 2 % zaposlenih invalidov. Ciper in Francija imata ustanovljen t. i. Odbor za zdravje in varnost, ki obravnava tematike, ki so vezane na vprašanje tamkajšnjih zaposlenih invalidov. Grški parlament sme denimo na delovna mesta, ki sodijo med 5 % razpisanih prostih delovnih mest, zaposliti "zaščitene osebe" brez javnega razpisa ali izbora. Tako smem zaključiti, da so marsikateri nacionalni parlamenti na svojevrsten način vzor na področju enakopravnosti, družbene odgovornosti, inkluzivnosti in varovanju človekovih pravic, kamor sodi tudi pravica do dela in zaposlitve.«
Je morda zaposlovanje invalidov v katerem od parlamentov nadzorovano s strani zunanjih institucij?
Zelo zanimivo vprašanje. Takšen primer predstavlja Izrael, ki za vse zaposlene na ministrstvih izvaja program personaliziranih izobraževanj, kar spremljajo strokovni mentorji iz nevladnih organizacij, ki se sicer ukvarjajo z enakimi možnostmi pri zaposlovanju invalidov.
Kako pa je zaposlovanje invalidov urejeno v Državnem zboru Republike Slovenije, se lahko pohvali kot primer dobre prakse?
V Državnem zboru RS je 3,5 % zaposlenih invalidov izmed celotnega števila zaposlenih v hramu demokracije. Moram priznati, da me je ta podatek zelo razveselil, pri čemer si želim, da bi ga pristojni tudi v bodoče ohranjali ali še izboljšali. Ta podatek priča tudi o razumevanju invalidov kot strokovno, usposobljeno in kvalificirano osebje, ki ima potencial izkoreninjenja stereotipov in predsodkov o zaposlovanju invalidov. Prav tako imajo zaposlene osebe z invalidnostjo, ki delajo krajši delovni čas po dogovoru z nadrejenimi pravico do fleksibilnega delovnega časa, kakor tudi do daljšega letnega dopusta. Vzorno, a z možnostjo nadgradnje je prav tako poskrbljeno za dostopnost za osebe z različnimi vrstami invalidnosti.