Dostopni turizem tudi v Sloveniji že nekaj časa ni več neznanka. Številne zgradbe in turistični objekti so bili v zadnjih letih prenovljeni ali zgrajeni v skladu z načeli dostopnosti za gibalno ovirane ljudi. Zavodu Brez ovir, ki deluje na področju dostopnega turizma, mobilni aplikaciji Ljubljana by Wheelchair, ki prikazuje vse gibalno oviranim dostopne lokacije v Ljubljani, in spletnemu portalu Moja pot, na katerem je mogoče najti izlete in dostopne točke v Sloveniji, če naštejem le tri stvari, lahko sedaj dodamo tudi turistični vodnik Z vami bom na rajžo šel, ki je namenjen invalidom in drugim gibalno oviranim osebam, v manjšem delu pa tudi slepim in slabovidnim ter gluhim in naglušnim. V njem je novinar in fotograf Primož Hieng zbral 52 turističnih, cerkvenih in zgodovinskih točk, ki jih lahko posamezniki obiščejo na enodnevnih izletih. Raztezajo se vse od Prekmurja do Primorske, ena od možnosti za izlet pa se nahaja celo onkraj slovenske severne meje.
Raziskovanja dostopnosti turističnih krajev se na našem področju lotevajo redki posamezniki. Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste se odločili raziskati prav to področje turizma na Slovenskem?
Kar nekaj časa sem v enem od domov starejših občanov v Ljubljani obiskoval očeta, ki je v določenem obdobju zaradi oslabelosti pristal na invalidskem vozičku. Z njim sva večkrat obiskala tudi gostinski lokal, ki se nahaja v samem domu. Med notranjostjo lokala in zunanjo teraso pa je približno 2 cm razlike. Na teraso je še šlo, ob povratku v notranjost pa je vedno potreboval pomoč. Nastala je torej ovira. Potem sem ob koncu letošnje pomladi obiskal Muzej jaslic na Brezjah, ki mi je sprva deloval nekoliko utesnjeno. Nato sem povprašal, ali invalidi lahko obiščejo ta muzej. Ko sem dobil pozitiven odgovor, sem se lotil raziskovanja. Že prej sem razmišljal o takem vodniku, šele takrat pa sem se lotil obsežne raziskave točk, ki bi bile lahko zanimive za obisk invalidov na vozičkih.
Podvig je verjetno zahteval dobro načrtovanje: kako ste se lotili pisanja vodiča in koliko časa je trajalo, da ste obiskali različne točke Slovenije?
Slovenijo zelo dobro poznam, tudi manj znane kraje in turistične točke. Najprej sem naredil dolg seznam in začel preverjati dostopnost, ki je postala temelj nadaljnjega raziskovanja. Mnogo točk je žal odpadlo, za kar mi je bilo sicer žal, so pa hkrati izziv za lokalne, občinske in druge turistične delavce, da začnejo misliti na urejanje tega področja. Ko se mi je zdelo, da imam urejen seznam, sem začel z raziskovanjem na terenu. K sreči veliko krajev ni odpadlo, a mi je za določene žal, da niso urejeni tako, kot bi lahko bili. Na eni takih točk je na primer urejeno parkiranje, lepo in na novo je urejen dostop v znano cerkev nekje na Primorskem, a so sanitarije v poraznem stanju, oddaljene in povsem neprimerne celo za ljudi, ki niso gibalno ovirani. Prepričan sem, da bi jih lahko z relativno malo denarja prenovili in hkrati prilagodili invalidom.
Mnoge turistične točke, ki ste jih obiskali, verjetno niso dobile svojega mesta v knjigi, ker niso bile dostopne. Kaj so tiste ovire za osebe z invalidnostjo, ki so največkrat prisotne pri slovenskih turističnih znamenitostih in jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne odpravijo?
Dostopnost, pa čeprav včasih tudi s pomočjo spremljevalca, je temelj vseh ogledov, ki jih predstavljam v knjigi. Res je, vse poti niso vedno asfaltirane, in čeprav so lahko tudi peščene, so kljub temu normalno prehodne (prevozne), zanimive in dosegljive. Žal so marsikje pozabili na urejene poti, kar je škoda, saj menim, da bi z veliko dobre volje in malo denarja lahko naredili zelo veliko. Sicer pa sem bil zelo vesel, ko sem odkril točke, za katere nisem bil prepričan, da jih lahko obiščejo tudi gibalno ovirani posamezniki. Poglejte primer Muzeja premogovništva Slovenije v Velenju. Na videz bi marsikdo lahko pomislil, da je za invalide nedosegljiv. Pa ni res. Ravno obratno. Še kako so se potrudili, da si lahko invalidi ogledajo tudi ta muzej.
Kakšni so bili kriteriji, glede na katere ste določeno turistično znamenitost razglasili za dostopno?
Pomembno je, da je točka dosegljiva invalidu na vozičku brez ovir, tudi če je potrebna pomoč spremljevalca ali zaposlenega v muzeju, galeriji ali kje drugje. Prav slednje se mi zdi še kako pomembno, da so na teh točkah zaposleni seznanjeni z urejenostjo za invalide in da znajo v pravem trenutku priskočiti na pomoč, če je treba. Druga zadeva so primerno urejene sanitarije. Saj že sami vemo, kako je s tem, ko pride biološka potreba, invalidi pa še toliko bolj. Vedno lahko nastane problem zaradi premajhne širine vrat, ker ni ustreznih oprijemal in končno tudi ni oznak.
Verjetno ste bili pri raziskovanju tudi mnogokrat presenečeni nad dostopnostjo katere od znanih turističnih točk.
Prav ob nedavni predstavitvi novih vlakov v Postojnski jami je predsednik uprave Postojnske jame Marjan Batagelj povedal, da so ob nakupu vlakov mislili tudi na invalide. Kupili so posebne vagone, na katere bo lahko invalid zapeljal kar s svojim vozičkom, torej se mu ne bo treba presedati, seveda pa mu bodo sodelavci Postojnske jame ob tem znatno pomagali.
Napisali ste že številne turistične vodnike, vendar pa še nikoli takšnega, kot je Z vami bom na rajžo šel: turistični vodič za invalide. Ste razmišljali o nadaljevanju? Je na Slovenskem dovolj dostopnih točk, ki bi zapolnile še en tako obširen vodič, kot je ta?
Vsekakor se bom v nadaljevanju lotil raziskovanja novih točk, ki bi bile zanimive za obisk invalidov. Ne verjamem pa, da bom našel novih petdeset točk, ki bi jih še obdelal. Imamo veliko zgodovinskih objektov, ki so na primer nedostopni za invalide. Zanimivo področje so slovenske cerkve in znane božje poti. Vprašanje je, kako so urejene možnosti v čisto naravnem okolju. Tako me na primer zanima, ali bodo ob urejanju poti ob Cerkniškem jezeru mislili tudi na invalide. Pravkar gradijo v Dolenjem Jezeru nov turistično-informacijski center in me prav zanima, ali so ob načrtovanju mislili tudi na invalide. Vemo pa, da imamo sicer v naravi veliko urejenih točk, vprašanje pa je, če so te dosegljive invalidom na vozičkih. Že zdaj delam na tem, da bom preveril, kako je z urejenostjo slovenskih smučišč za invalide. Menim, da je tako rekoč na pragu dvajsetih let 21. stoletja že čas, da invalide sprejmemo medse, ne pa, da na njih gledamo kot na neko posebno kategorijo. Menim, da so vsi izjemni junaki in izjemni ljudje, ki so svojo invalidnost sprejeli, a želijo biti hkrati tudi sprejeti.
Približevanje turističnih točk osebam z invalidnostjo je gotovo tudi korakk bolj inkluzivni družbi? Kaj mislite, da bi lahko na tem področju v okviru turizma še naredili?
Kot avtor vodnika menim, da bi morali odgovorni na turističnih točkah pokazati večjo pripravljenost sprejeti medse tudi invalide. Ni dovolj, da imajo urejeno dvigalo in da so urejene sanitarije. O tem je treba invalide zavestno seznanjati. Primer: vsi ponudniki imajo svoje spletne strani, a informacij o dostopnosti v večini primerov nimajo. Lahko bi izdali zemljevid, na katerem bi označili take točke ali pa bi kdo lahko naredil aplikacijo za pametne telefone, seveda če si bo dovolil “sposoditi” podatke iz moje knjige. Ponudniki bi lahko na svoje objekte namestili nek poseben znak, ki bi opozarjal na dostopnost oziroma možnost ogleda. Menim, da bi lahko na tem področju naredili ogromno v relativno kratkem času in prav tako z malo denarja.
A. T.
