V priporočilu na predlog zakona, ki ureja področje dolgotrajne oskrbe, se je Zagovornik zavzel za to, da bi besedilo predpisa bolje upoštevalo pravico do enake obravnave in tudi prepovedovalo diskriminacijo pri koriščenju storitev dolgotrajne oskrbe.
Priporočil je dopolnitev predloga zakona tako, da bo v njem opredeljena tudi pravica do dolgotrajne oskrbe kot take, da bodo razčlenjeni njeni temeljni elementi in s tem omogočeno njeno varstvo, kot je to omogočeno pri drugih človekovih pravicah. To naj se doseže tako, da bo v zakonu jasno opredeljeno, katere storitve dolgotrajne oskrbe so zagotovljene, kakšna je njihova vsebina, pod katerimi pogoji je nekdo upravičen do teh storitev in kako se bodo izvrševale, je zapisal. Priporočil je tudi uvedbo ustreznih načinov pravnega varstva za primere, ko storitve po oceni oskrbovancev ne bi bile na primerni ravni.
Zagovornik je opozoril še, da v predlogu zakona manjka podrobnejša obrazložitev razlik med pravico do dolgotrajne oskrbe in pravico do osebne asistence. Priporočil je razjasnitev, v katerih delih se ti pravici stikata ali prekrivata in v katerih se razlikujeta oziroma izključujeta.
V priporočilu je upošteval tudi opozorila združenj slepih in slabovidnih, ki tudi s peticijo opozarjajo, da bi lahko sprejetje takega zakona prekomerno poseglo v pravico do dodatka za pomoč in postrežbo slepih in slabovidnih oziroma jo ukinilo. Po predlogu zakona bi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo obdržali le vojni invalidi, pri čemer ta izjema v zakonu ni pojasnjena. Če bi novi zakon preveč zožil obseg teh pravic in ugodnosti, ki so jih upravičenci z odločbami pridobili na podlagi veljavne zakonodaje, to po oceni Zagovornika ne bi bilo v duhu ustavnega načela zaupanja v pravo.
Organ za varstvo pred diskriminacijo je izpostavil še, da zagotavljanje dolgotrajne oskrbe ni zgolj vprašanje urejanja pravic starejših. Ocenil je, da bi lahko zakon uvedel tudi ukrepe za krepitev in ohranjanje samostojnosti, s katerimi bi zagotavljal dostojno življenje upravičencem in namesto oviranosti predvsem poudarjal polno uresničevanje vseh njihovih človekovih pravic. Stanja teh upravičencev namreč niso vedno stanja, ki potrebujejo zdravljenje ali blažitev zdravstvenih težav. Zato je Zagovornik navedel, da bi morali nabor storitev razširiti tudi s tistimi, ki bi odpravljale družbeno pogojene ali povzročene vzroke za posameznikovo socialno izključenost.
Zagovornik je posebej priporočil tudi ureditev položaja otrok, ki so v primerljivi situaciji kot upravičenci do dolgotrajne oskrbe ali osebne asistence.