V džakartskem gledališču je med muzikalom gledališke skupine Fantasi Tuli (Gluha fantazija) glasba sicer odmevala iz zvočnikov, a nastopajoči niso peli. Pred kratkim so tam namreč uprizorili prvi indonezijski muzikal s pretežno gluhimi umetniki, zato so na odrih uporabljali zaslone, ki so prikazovali dialoge in besedila, medtem ko so igralci nastopali zgolj z obrazno mimiko in znakovnim jezikom.
Muzikal Senandung Senyap (Pesmi tišine) prikazuje stisko učencev v srednji šoli za otroke s posebnimi potrebami. Režiserki Hasna Mufidah in Helga Theresia sta ga ustvarili za ozaveščanje o težavah gluhih in spodbujanje k uporabi znakovnega jezika.
"Upam, da se bo v prihodnje inkluzivnost lahko okrepila in da bomo enakovrednejši," je Mudifah za Reuters sporočila v znakovnem jeziku. Muzikal, ki so ga pripravljali tri mesece, vključuje več kot 60 gluhih igralcev in članov ekipe, ki štejejo od 16 do 40 let. Helga Theresia je za Reuters dejala, da se zgledujejo po gledališču Deaf West Theatre v Združenih državah Amerike.
Predstava govori o izobraževanju otrok s posebnimi potrebami v indonezijskih šolah, v katerih sta po navadi poudarjena govorni trening in branje z ustnic, ne pa tudi znakovni jezik. Problematizira tudi primanjkovanje širše razprave o najboljših izobraževalnih metodah za otroke z motnjami sluha. Nekateri v indonezijski skupnosti gluhih trdijo, da lahko ustno izobraževanje povzroči občutek odtujenosti in da je znakovni jezik zanje naravnejši način sporazumevanja. Zagovorniki takšne metode pravijo, da bi z obširnejšo uporabo znakovnega jezika lahko bolje vključili ljudi z motnjami sluha v dominantno družbo, ki teh težav nima.
Za gluho igralko Hanno Aretho Oktavia je bil muzikal uvod v znakovni jezik: "Med vajami dialoga smo morali uporabiti čim več izrazov in slediti zgodbi. Na vajah je bilo najzanimiveje začutiti tempo in vibracije in jih nato uskladiti s koreografijo. To mi je bil najljubši del vaj, saj rada plešem. S pomočjo slušnih aparatov in velikih zvočnikov smo lahko bili nekoliko pozornejši na ritem."