AnjaPustak Lajovic je oslepela kmalu po rojstvu. Kljub življenju v temi 21-letna Trboveljčanka, ki je pred kratkim tudi uspešno maturirala, v življenju počne skorajda vse, kar jo veseli. Poje, piše pesmi, dela kot radijska in televizijska voditeljica. In čeprav je bilo življenje z njo velikokrat neprijazno, z vztrajnostjo in pozitivnostjo uspešno premaguje ovire, ki jih pred njo postavlja vsakdan.
Oslepeli ste kmalu po rojstvu. Kaj se je pravzaprav zgodilo in kako ste preživeli prva leta svojega življenja?
Ja, res je. Oslepela sem pri svojih treh mesecih. Rodila sem se prekmalu, in sicer s šestimi meseci in pol, kot nedonošenček. Tri mesece sem bila v inkubatorju. Zdravniki so mi v telo spustili preveč kisika, in tako sem oslepela. To je bil ogromen šok za vso mojo družino. Zame so bili dnevi v bolnišnici strašno naporni. Kmalu po rojstvu sem hudo zbolela. Najprej sem imela težave s popkovino. Imela sem popkovno kilo in hudo zlatenico ter slabo kri. Če moja mama ne bi opazila težav s popkovino in to nemudoma sporočila zdravnikom, bi se mi vse zagnojilo in lahko bi umrla. Zaradi te bolezni sva bili z mamo dvameseca na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Tam so odkrili bakterijo toksoplazmozo. Vzeli so mi vzorec s hrbtenice iz kostnega mozga ter me začeli zdraviti in k sreči pozdravili. Za naju z mamo je bil ta hud boj s številnimi boleznimi, ki sem jih prestajala, strašansko naporen. Ko sem te bolezni uspešno premagala, sem zbolela še na ledvicah. Tudi to sem hvala bogu z zdravniško pomočjo uspešno premagala, toda slepota je ostala. Tu ni bilo pomoči. Zdravniki so povedali, da imam mrtev očesni živec in da mi nobena operacija ne bo mogla povrniti vida. Starša sta sicer vse takratne izvide o moji slepoti poslala v Švico, pa so tudi tam povedali, da ni pomoči. Moja slepota je družino močno prizadela, a moja mama ni obupala. Čez nekaj časa sem začela hoditi v vrtec v domačem kraju, v Trbovljah, imenovan Ciciban. Tja sem hodila približno leto in pol. V tistem letu in pol je k nam domov prihajala pedagoginja iz Zavoda za slepo in slabovidno mladino iz Ljubljane, gospa Mojca Florjančič. Moja mama je od nje dobila veliko nasvetov. S štirimi leti in pol sem zapustila vrtec v Trbovljah in odšla, najprej samo na ogled, v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano. Pedagoginja iz zavoda je rekla, da bo v njem večji napredek. Potem me pol leta ni bilo v zavod. Po tehtnem premisleku pa so se moji starši le odločili, da grem v zavod. Tam sem bila najprej dve leti v vrtcu. Z mamo sem v zavod nekaj časa prihajala vsak dan, potem pa sem tam tudi prespala. Najprej za eno noč, potem pa že počasi za ves teden. Prva noč v zavodu je bila zelo naporna. Stara sem bila komaj pet let in en dan brez družine je bil zame grozljiv. Tisto noč sem najbolj jokala, potem pa sem se sčasoma že navadila. Pred začetkom moje osnovne šole se je zgodilo nekaj, česar si ne bi želel nihče. Moji starši so se ločili. Oče se z mojo slepoto žal ni mogel sprijazniti in prišlo je do razhoda. Priznam, prvo leto je bilo zame zelo težko, a vesela sem, da imam tako čudovito mamo, ki mi je bila in mi je vedno v oporo, in tako sva to bolečino skupaj uspešno premagali.
Glasba vam pomeni veliko. Z njo ste se srečali v vrtcu pri štirih letih. Kdo vam je odprl vrata v svet glasbe in kako?
Res je. Že takrat sem se srečala s harmoniko, kitaro in klavirjem. V vrtcu sem z vzgojiteljico zelo rada prepevala in tako sem dobila veselje tudi do petja. Lahko bi rekla, da mi je svet glasbe pokazala prav vzgojiteljica v trboveljskem vrtcu. Ko je začela igrati in peti, me je čisto navdušila. Pokazala mi je vsak inštrument posebej in to je bilo zame res nekaj najlepšega. Ko sem že dobro poznala vrtčevske prostore, sem takoj, ko sem imela petminut časa, odšla h klavirju in malo igrala. Res je, da takrat še nisem znala zaigrati nič kaj pametnega, a sem vseeno zelo uživala, pa čeprav sem igrala le neke izmišljene melodije, čisto po svoje. Pomembno je bilo, da je bila to moja zabava. Vzgojiteljica me je navdušila tudi za harmoniko, kitaro in petje. V vrtcu je potem nastal cel žur. Kar hitro sem ugotovila, da je glasba moj način življenja.
Mendavam je prav glasba pomagala tudi na težki poti odraščanja. Kakšna so bila vaša najstniška leta?
Glasba mi je pomagala vedno, ko sem bila žalostna, jezna ali vesela. Vedno mi je dala občutek varnosti. Prav tako pa me je tudi pomirila. Moja najstniška leta so bila polna različnih obdobij. Ni mi bilo všeč, ker sem bila vso osnovno šolo edino dekle v razredu. Sošolci so bili precej trdi, jaz pa sem bila zelo plaha in tiha deklica, ki si ni upala ničesar. Že takrat sem bila precej bolj resna kot moji vrstniki. Razmišljala sem bolj zrelo, zelo rada sem brala knjige in poslušala glasbo, ki je imela globoka in poučna sporočila. Za nekatere svoje vrstnike, z mojimi sošolci vred, sem bila kar malo dolgočasna. Drugače pa sem bila v tistih letih res precej zaprta vase, kar ni bilo vedno dobro.
Šolo ste obiskovali v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani in ste bili, kot ste povedali, od petega leta sami, brez staršev, z njimi ste preživljali le konce tedna. Kako je to vplivalo na vas?
Na začetku je bilo zelo težko. Veliko sem prejokala, imela pa sem težave tudi s hrano. Skoraj trimesece nisem hotela jesti. Imela sem res hudo domotožje. Razhod staršev je prav tako zelo vplival na moje počutje v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, ki se zdaj se imenuje Center IRIS Ljubljana. Potem pa sem se sčasoma privadila in nisem imela več nobenih težav. Da sem se na vse lažje navadila, so mi veliko pomagali učitelji v šoli in seveda tudi prijatelji, ki sem jih začela spoznavati. Moja mama in babica, torej njena mama, pa sta mi prav tako vedno znova vlivali novo moč, da je bil vsak trenutek stran od njiju lažji.
Kot ste povedali, ste bili plaha, tiha, občutljiva, nežna in boječa deklica, ki se je zapirala v svoj svet. Do preobrata je menda prišlo v sedmem razredu. Postali ste samozavestnejši in pogumnejši. Kaj je bil vzrok za to?
Drži. K temuso pripomogli dobri ljudje in prijatelji, ki sem jih začela spoznavati. Imela pa sem tudi občutek, da se ne bojim več nikogar. Kar naenkrat sem se res začela odpirati, se postavljati zase. Mnoge, ki so me prej poznali kot plaho dekle, sem zelo presenetila. Ko sem se spremenila, sem v sebi začutila nekakšno olajšanje. Večkrat sem kaj tiščala v sebi, ampak ko sem se začela postavljati zase, sem občutila, da je tako najbolj prav.
Mama vam že vse življenje stoji ob strani, vas podpira, očeta pa je vaša slepota preplašila. Vaši starši so se razšli. Kakšne odnose imata danes?
Danes imava z očetom spoštljiv in korekten odnos brez kakšnih prepirov. Res pa je, da sva bolj odtujena, saj skupaj ne živimo že od mojega šestega leta starosti. Pogovarjava se bolj o splošnih stvareh, ampak vesela sem, da se zdaj razumeva dobro in da tudi on spoznava, da sem kljub slepoti povsem normalna, kot vsi drugi. Mislim pa, da je bil najbolj vesel, ko sem mu predstavila svojega fanta. V očetovih očeh sem razbrala: »Zdaj je odrasla, ne vem pa, kje sem se izgubil jaz.«
Z mamo sta živeli zelo skromno,z mamino socialno pomočjo in vašim dodatkom za slepoto sta skupaj imeli le 400 evrov na mesec. Kako sta se prebijali?
Iz meseca v mesec sva se prebijali zelo težko. Živeli sva zelo skromno. Večji del sredstev, ki sva jih imeli, sva porabili za položnice. Kar pa je še ostalo, je komajda bilo za hrano. Za kakšen priboljšek skoraj nikoli ni bilo denarja. Ampak moja mama se je na vse pretege trudila in se borila ter mi pomagala, kolikor je lahko. Sva pa komaj shajali.
V veliko pomoč vam je bila glasba, ki je z leti imela vse pomembnejšo vlogo. Kako se je razvijala vaša glasbena pot?
Prve tri pesmi, to so dueti Tema v očeh, Božična želja in Brat in sestra, sem posnela s pevcem Štajerskim Brendijem v studiu Štefana Šarkezija. Lahko rečem, da so bili to moji prvi resni glasbeni začetki. Štajerski Brendi je bil prvi, ki mi je odprl glasbeno pot, za kar sem mu res iskreno hvaležna. Potem je, po krajšem premoru, v duhu dobrodelnosti nastala moja prva samostojna skladba, z naslovom Rada bi mamica postala, katere avtor besedila je Štefan Šarkezi, avtor glasbe in aranžmaja pa je gospod Ivo Mojzer. Skladbo sem posnela v studiu Saše Lendero in Mihe Hercoga, ki sta za skladbo dodala tudi spremljevalne vokale. Snemanje te skladbe mi je omogočil Silvo Bezjak, oseba, vredna vsega spoštovanja, in za vse sem mu res iskreno hvaležna. Da pa so me moji glasbeni prijatelji Saša Lendero, Miha Hercog, Silvo Bezjak in še kdo pravzaprav sploh spoznali, pa je zaslužna moja dobra prijateljica in obenem tudi odlična fotografinja Jadranka Ferlin, za kar se ji iz vsega srca iskreno zahvaljujem. Za skladbo Rada bi mamica postala smo posneli tudi videospot, ki sta ga Milan Urbanija in Boštjan Rome posnela popolnoma brezplačno, za kar jima iskrena hvala. Za to skladbo pa pripravljamo tudi igrani videospot. Kmalu zatemsva s pevcem Jožetom Kovačem posnela pesem Amore romantika. Moja naslednja skladba pa je bila spet samostojna skladba, ki nosi naslov Angel moj. Posneli smo jo vstudiu Dejana Boroviča v Murski Soboti, prav tako kot skladbo Amore romantika. Potem sem imela možnost sodelovati tudi z duom Simi. Skupaj smo posneli duet z naslovom Božični čas. Nekaj časa po tem sem spoznala odličnega glasbenika Romana Jerryja Zeliča. Ker sva začela tako dobro sodelovati in ker je točno razumel, kaj si želim, sem se odločila, da začnem snemati pri njem. Pri njem sem posnela samostojni skladbi Odkar te poznam, ki je moje prvo avtorsko delo, pesem pa je posvečena mojemu fantu, in Svetla tema. Avtor besedila te pesmi je Igor Gošte, urednik zasavske televizije ETV, kjer tudi honorarno delam, glasba je moje avtorsko delo, avtor aranžmaja pa je Roman Jerry Zelič. Besedilo je namenjeno Igorjevemu žal pokojnemu očetu. Trenutno pa že pripravljamo novo pesem. Pred kratkim sem se začela učiti tudi solo petje, saj želim nadgraditi svoj talent. Učim se v C3 centru Gotovlje, pri Saši Korun. V tem času sem se res ogromno naučila. Lahko povem, da so moji nastopi zdaj čisto drugačni, mnogo boljši. Gospe Saši sem res iskreno hvaležna za vse znanje, ki mi ga daje.
Vaša največja ljubezen je torej glasba, kaj pa radio in televizija?
Poleg glasbe me zelo navdušujeta tudi radio in televizija. S septembrom bom začela delati na radiu Rogla, že od maja 2015 pa delam na zasavski televiziji ETV. Na radiu Rogla bom vodila radijske voščilnice, na televiziji ETV pa vodim oddajo Spoznajte nas, v kateri predstavljam različne zgodbe ljudi. Na televiziji včasih vodim tudi kakšno informativno ali glasbeno oddajo. Na radijske voščilnice se bom pripravljala tako, da si bom iz wordovega dokumenta vse prepisala z brajevim pisalnim strojem na papir. Enako si pripravljam informativno oddajo na televiziji, oddajo Spoznajte nas pa pripravim malo drugače. Najprej se z gostom dogovorim za intervju, potem ga na računalniku pripravim, nato pa vse skupaj spet prepisujem. Prepisovanje mi res vzame ogromno časa, zato so potem priprave na oddajo toliko slabše. Zelo bi si želela, da bi imela brajev tiskalnik, ki bi mi delo zelo olajšal. Sam bi natisnil vse, kar bi potrebovala za neko oddajo, moje priprave na oddajo pa bi bile mnogo boljše, z njimi pa tudi same oddaje. Večkrat se mi zgodi, da mi po urah ali tudi dnevu prepisovanja potem zmanjka časa za pripravo. Sploh če gre za branje. Brajeva pisava je namreč takšna, da slepi ne vidimo takoj naenkrat cele besede, ampak samo prvo črko. Zato moramo branje utrditi, da se nam ne zatika. Da se mi prepogosto zatika, je krivo le pomanjkanje časa za pripravo, ki mi ga vzame prepisovanje na pisalni stroj. Braillov tiskalnik pa bi mi delo res olajšal, a si ga žal sama ne morem kupiti, ker je predrag. Stane več kot pet tisoč evrov.
Kako vam ljudje dobre volje pomagajo?
Na Botrstvu Slovenije so zame odprli poseben sklic, kamor se lahko nakazujejo sredstva. Kdor bi želel kakor koli pomagati, lahko sredstva nakaže na njihov račun. Prejemnik: ZPM LJ. MOSTE-POLJE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA Koda namena: CHAR, Namen: ZA ANJIN BRAILLOV TISKALNIK IBAN: SI56 0201 2002 0297 991, BIC: LJBASI2X Referenca: SI00 587 Sklic je odprt za nedoločen čas. Prav vsem, ki mi pomagate, sem res iskreno hvaležna. Ta pripomoček res zelo potrebujem, zato vsem iskrena hvala, ker pomagate.
Če se vrneva k vašemu delu: kako ste začeli sodelovati s televizijo?
Preden sva z urednikom televizije ETV Igorjem Goštetom posnela oddajo Med nami, v kateri sem gostovala, sva nekaj dni pred snemanjem imela še kratek, sproščen pogovor ob pijači, kjer sva se dogovorila, kako naj bi intervju potekal. Med pogovorom je beseda nanesla tudi na mojo šolsko prakso. Povedala sem, da sem jo težko dobila, da sem zaradi slepote dobila skoraj vse prošnje zavrnjene, no, na srečo pa sem na koncu le dobila prakso v Zdravstvenem domu v Trbovljah, v telefonski centrali. Delala sem kot informatorka, telefonistka. Gospod Igor mi je takrat rekel, da bi mi lahko ponudil možnost opravljanja prakse, če je morda ne bi dobila, a sem jo takrat že opravila. Potem pa sem med pogovorom izrazila svojo, poleg glasbe največjo željo, da bi v prihodnosti zelo rada delala kot radijska in televizijska voditeljica, kar koli od tega, saj me ta dva medija nadvse zanimata. In tako mi je Igor Gošte na televiziji ETV ponudil možnost honorarnega dela. Tako se je začelo sodelovanje. Najprej z vodenjem oddaje Spoznajte nas, potem pa še z osrednjo informativno oddajo Sedem in katero od glasbenih oddaj. Igorju sem zares iskreno hvaležna, da mi je ta priložnost dana. Pred leti mi je neka učiteljica rekla: Ti ne boš nikoli voditeljica! Ampak zdaj sem in presrečna sem, da je res tako.
Vas to, da ne vidite, ovira pri delu?
Če pogledam s področja priprave oddaj, lahko rečem, da me slepota tudi ovira. Pomagam si na način, ki ga po svojih najboljših močeh lahko izvedem. Pri oddajah mi je v pomoč brajev pisalni stroj. Zunaj imam tudi zelo slabo orientacijo, ampak če potrebujem pomoč, prosim za spremstvo. Drugače pa me slepota ne ovira. Kljub temu živim polno življenje in se s slepoto ne obremenjujem.
Pred kratkim ste opravili maturo, ste ekonomska tehnica. V katerem poklicu se vidite v prihodnosti?
Vsekakor se najbolj vidim kot pevka, radijska in televizijska voditeljica ter samostojna podjetnica. Želim si namreč ustanoviti svoje podjetje. V sklopu podjetja si želim delati na radiu in televiziji, prav tako si želim odpreti lasten glasbeni studio, kjer bi lahko snemala pesmi za druge glasbenike in zase. Nikakor pa se ne vidim v poklicih, za katere sem se izobrazila. Je pa res, da sta mi poklica administrator in ekonomski tehnik dala ogromno znanja, predvsem s področjaposlovnih dopisov in znanja o podjetništvu, kar bom čez čas potrebovala.
Kako slepota vpliva na vašo samostojnost?
Na orientacijo zunaj slepota zelo močno vpliva, vendar si pomagam z belo palico in prosim koga za spremstvo. Sama si namreč ne upam na cesto, ker me je, priznam, preveč strah. Življenje pa si seveda poleg bele palice olajšam tudi z računalnikom in brajevo vrstico, ki sta zame okno v svet. Uporabljam tudi govoreči telefon, da sem lahko pri tem tega povsem samostojna. V šoli pa sem uporabljala tudi govoreči kalkulator, prilagojen geometrijski pribor za risanje in še kaj bi se našlo. Marsikaterotežavo, če je le mogoče, poskušam premostitis katerim od pripomočkov.
Tisti, ki vas poznajo, pravijo, da ste vedno lepo urejeni. Kdo vam pri tem pomaga?
Pri tem mi najbolj pomaga moja mama. Drugače pa si oblačila izbiram sama, po materialu. Zelo rada imam oblačila, ki so mehka. Pri usklajevanju barv pa prosim za pomoč.
Kakšen odnos imajo ljudje do vaše drugačnosti?
To je res odvisno od vsakega posameznika. Nekateri me sprejmejo brez težav, drugi se odmikajo, tretji govorijo uboga in podobno. Nekateri si me ne upajo nič vprašati, samo šepetajo med sabo. Nekateri mi tudi postavljajo meni smešna vprašanja, na primer, ker ne vidiš, potem tudi ne moreš hoditi? Na to se ne oziram, le mirno razložim, da samo ne vidim in da hvala bogu lahko polno drugih stvari počnem povsem normalno. Drugače pa z ljudmi nimam težav. Po večini me sprejmejo brez problemov, takšno, kot sem.
Se vam zdi, da so tabuji in stereotipi o invalidih še vedno močno zakoreninjeni v ljudeh?
Ja, mislim, da so. Številni ne vedo veliko o slepoti. Na to temo bi moralo biti več predavanj, delavnic, da bi ljudje spoznali, da slepota ni nič groznega.
Živite v Trbovljah. Kako se gibljete po mestu in premagujete arhitektonske ovire?
Po Trbovljah se gibljem s pomočjo videče osebe in z belo palico, pripomočkom za slepe. Lahko povem, da je bilo pri prilagoditvah za slepe osebe narejeno že precej in da se županja in njeni sodelavci pri vsakem projektu zelo potrudijo. Bi pa kljub temu omenila še kakšno stvar, za katero bi bilo dobro, da bi jo izboljšali. Ni dovolj zvočnih semaforjev, na pločnikih pa primanjkujejo taktilne oznake za lažjo orientacijo. Zavedam se, da so to daljši postopki in da so z njimi povezanatudi sredstva.Verjamem pa, da bo z leti tudi na tem področju bolje.
Vaš moj moto je, da to, kar želimo, tudi zmoremo. Kaj si želite doseči v življenju?
Želim si, da bi bila samostojna podjetnica in da bi si čez čas s fantom ustvarila družino.
Ste se kdaj vprašali, kako drugačno bi bilo vaše življenje, če bi videli?
Nikoli se nisem tega spraševala niti se nikoli nisem obremenjevala s slepoto. Tako kot živim, sem se popolnoma navadila. Usoda je pač usoda in s tem se nikoli nisem obremenjevala. Seveda si želim, da bi vsaj malo lahko videla, na primer svoje bližnje, vendar se ne obremenjujem s tem. Jaz gledam s srcem.
Kaj vas je pri vašem fantu tako pritegnilo, da ste se zaljubili prav vanj?
Ko sem ga srečala, sem sicer potrebovala nekaj časa, da se bolje spoznava, ampak kmalu sem začutila, da je to to. Njegov glas, srčnost in neizmerno razumevanje so me očarali. Res je poseben. Vedno, res vedno mi je pripravljen pomagati in nikoli mi ne reče ne za kar koli, kar potrebujem. Je res izjemen. Njegova notranjost je neprecenljivo dragocena. Razume me, ker ne vidim, in to mi res ogromno pomeni. Spodbuja me na vseh področjih. O njem lahko povem le najboljše. Ja, priznam, da si želim, da bi ga lahko videla, ampak jaz ga že vidim, s srcem.x
Vesna Pfeiffer
