V centrih za osebe z motnjami v duševnem razvoju narašča število starejših stanovalcev in uporabnikov. V Centru za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa Radovljica so zato ustanovili projektno skupino starostnikov. Gre za prvi tovrstni program v državi, za katerega bi lahko črpali tudi evropska sredstva, pravi direktorica Centra Slađana Anderle.
V centrih za osebe z motnjami v duševnem razvoju narašča število starejših stanovalcev in uporabnikov. Kako to občutite v vašem centru?
Število starejših stanovalcev narašča, zadnje čase pa sprejemamo tudi stanovalce, ki so bili do svojega 40., 50., 60. leta doma in so jim starši umrli ali pa se je nenadoma zelo poslabšalo njihovo zdravstveno stanje. Ker je populacija starejših zelo specifična, prilagajamo naše programe.
Vaši varovanci po zakonu dobijo status invalida po 18. letu, kar jim prinaša pravico do določenih sredstev in programov, v katere naj bi bili potem v varstveno-delovnem centru vključeni do smrti. Katere programe ponujate glede na njihovo starost?
S tem statusom imajo pravico do določenih sredstev in do vključitve v ustrezen program. Tako imajo do 26. leta pravico do šolanja in vključitve v dnevni ali celodnevni program, ki ga financira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM). Za vključitev v celodnevni program od 18. leta delno prispevajo iz nadomestila za invalidnost, ki ga prejmejo po zgoraj omenjenem zakonu. Od 18., največkrat pa od 26. leta imajo pravico do vključitve v osemurni program Varstveno-delovnega centra. Lahko pa se vključijo tudi v institucionalno varstvo odraslih, pri čemer je program 16- ali 24-urni. Program Varstveno-delovnega centra financira MDDSZEM, institucionalno varstvo odraslih pa se delno financira iz nadomestila za invalidnost; razliko do polne oskrbe doplačuje občina, iz katere je posamezna oseba. V našem centru zagotavljamo vse naštete programe. Posameznika glede na starost in individualni načrt vključimo v tisti program, ki je zanj najprimernejši. V programu Varstveno-delovnega centra je večji poudarek na zaposlitvah, v programu institucionalnega varstva pa je zaradi specifičnih potreb in po navadi težjih oblik motenj več prilagajanja posameznikovim potrebam. Problem tega programa je prav v tem, da se potrebe mlajših razlikujejo od potreb tistih, ki so v srednjih letih, in od tistih, pri katerih se že kažejo znaki staranja.
Prvi v državi ste se odločili ustanoviti projektno skupino starostnikov s posebnimi potrebami. Kako ste si zamislili ta projekt in kako ga boste financirali?
Mislim, da se vsi, ki delamo s to populacijo, že dalj časa zavedamo in tudi vsak po svoje in glede na možnosti prilagajamo programe njihovim potrebam. S to projektno skupino se želimo naučiti in ugotoviti, kako najbolje oblikovati program za življenje skupine starostnikov v bivalni skupnosti in kako program ponuditi tudi posameznikom, ki še živijo doma. V projekt naj bi bili vključeni stanovalci nad 55. letom starosti, v skupino pa smo vključili tiste, ki so še toliko fizično aktivni, da se lahko vključujejo v zunanje okolje. Stanovalci so dve uri še vključeni v lažja dela v varstveno-delovnem centru, preostali čas so vključeni v različne aktivnosti, prilagojene njihovi starosti. Pri oblikovanju vsebin aktivnosti smo izhajali iz njihovih želja in potreb, pa tudi naših predvidevanj, kako bi lahko čim bolj aktivno in kakovostno preživljali dneve. Evalvacija opravljenega projekta bo vodilo za pripravo obsežnejšega programa in načrtovanja dela s starostniki. Naša vizija je, da bi ta program razvili in oblikovali tako, da se bo prilagajal glede na potrebe starejših z motnjo v duševnem razvoju in bo ustrezen tako za starajoče se, ki so vključeni v naš center, kot za tiste, ki živijo doma in bi potrebovali samo določene prilagojene vsebine. Trenutno program kadrovsko in finančno pokrivamo iz sredstev redne dejavnosti, izvajanje projekta v večjem obsegu pa bo zahtevalo dodatne vire.
Razmišljate tudi o tem, da bi mrežo prilagojenih programov za starejše vzpostavili po celotni državi. Kako?
Vsi, ki delamo s to populacijo, o tem razmišljamo že več let in ocenjujemo, da je potrebna vzpostavitev ustrezne mreže prilagojenih programov po celotni državi. Kolikor vem, tudi naše ministrstvo načrtuje pridobitev evropskih sredstev za take programe.
Vaša projektna skupina je zaživela septembra letos. Koliko ljudi je vključenih in kaj kažejo prve izkušnje?
V projektno skupino je vključenih zgolj pet starostnikov, štirje stanovalci, ki so že dalj časa v naši ustanovi, in ena stanovalka, ki se je v center prvič vključila lani, pri svojih 57 letih. Prve izkušnje kažejo, da se starejši v skupini počutijo bolj sprejete, saj so njihove psihične in fizične zmogljivosti veliko bolj podobne kot v skupini, kjer so bili prej vključeni. Zato so bolj aktivni, komunikativni, sproščeni in dajo več pobud za preživljanje dneva. Stanovalcem je zagotovljen tudi primeren tempo življenja in dela ter omogočeno mirno okolje. Izkazalo se je namreč, da ga zelo potrebujejo. Program bomo razvijali postopoma, pri tem pa bomo upoštevali želje in interese stanovalcev. Dobrodošli bodo seveda tudi predlogi in pobude zaposlenih, koristne pa bodo tudi informacije, ki jih bomo dobili od svojcev in znancev naših varovancev.
Razmišljate tudi o nekakšnem domu za starejše s posebnimi potrebami. Za kakšen projekt gre in v čem bi se razlikoval od klasičnih domov za starejše?
V skladu s sodobnimi smernicami deinstitucionalizacije razmišljamo o bivalni enoti oziroma o več manjših bivalnih enotah za starejše s posebnimi potrebami. Obenem pa si želimo, da se naš projekt razvije v tak progam, ki bo lahko zagotavljal podporo tudi tistim, ki živijo doma. Od klasičnega doma za starejše bi se razlikovala oblika skrbi za starejše, saj je pristop dela drugačen in bolj individualno načrtovan. Zaposleni bi se v posamezno bivalno enoto vključevali glede na psihično in fizično stanje stanovalcev, ki bi čim bolj ohranjali samostojnost, spodbujali bi medsebojno pomoč in dopolnjevanje stanovalcev med seboj, v slogu »pomoč za pomoč«, družabništvo glede na življenjski slog in podobno. S pomočjo MDDSZEM računamo, da bomo za take programe lahko pridobili tudi evropske finančne vire. x
Vesna Pfeiffer