Zavod DOSTOP bo do 16. novembra 2016 v različnih krajih po Sloveniji v okviru projekta Čutim prostor izvedel serijo izobraževalnih delavnic, namenjenih izboljšanju dostopnosti mestnega prostora in objektov v javni rabi za ljudi z okvarami vida in sluha. Potrebe teh ljudi so namreč v okviru načrtovanja in graditve objektov ter druge infrastrukture večinoma prezrte. Delavnice so namenjene vsem, ki načrtujejo in gradijo objekte, predvsem pa strokovnim delavcem, ki so na občinah in drugih javnih institucijah odgovorni za urbano politiko, ter predstavnikom javnih ustanov, ki lahko vplivajo na kakovost mestnega prostora in dostopnost objektov v javni rabi.
»Cilj izobraževalnih delavnic je izboljšanje dostopnosti do javnih ustanov v slovenskih občinah. Večinoma si pod dostopnostjo ustanov predstavljamo samo to, da so dostopne z vozički. Zelo malo ljudi pa pozna težave, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, ljudje z motnjami branja in drugi. Zaradi staranja prebivalstva so te težave čedalje bolj aktualne, saj je slabšanje čutnih zaznav v starosti zelo pogosto,« poudarjaAndreja Albreht, vodja projekta iz Zavoda DOSTOP. Na izobraževalnih delavnicah bodo predstavljeni novi standardi na področju dostopnosti prostora in izkušnje ter dobre prakse načrtovanja mestnih površin in ureditev javnih ustanov.V sodelovanju z organizacijami, ki združujejo slepe in slabovidne ter gluhe in naglušne, bodo udeleženci spoznali tudi tehnične pripomočke, ki jih ljudje z oviranostmi uporabljajo za pomoč pri gibanju in komunikaciji. Predstavljene pa bodo tudi težave, ki jih imajo pri vključevanju v skupnost ljudje z motnjami branja.
O temeljnih principih prostorske dostopnosti ter o namenih in ciljih projekta Čutim prostor smo se pogovarjali z vodjo projekta Andrejo Albreht.
Potrebe slepih in slabovidnih ter gluhih in naglušnih so zelo slabo poznane in, kot opozarjate, v prostorskem načrtovanju največkrat prezrte. Zato so bili letos pripravljeni novi slovenski standardi v zvezi s tem področjem. Kdo pa so tisti, ki morajo biti s temi standardi seznanjeni in jih pri načrtovanju upoštevati?
S temi standardi je treba seznaniti predvsem odgovorne za politike prostora v urbanih središčih, zaposlene na občinskih upravah, ki lahko vplivajo na uvajanje teh novosti, in načrtovalce. Posebej je treba poudariti in predstaviti strateško načrtovanje dostopnosti, ki prinaša mnogo koristi tako z vidika uporabnikov kot tudi lokalnih skupnosti, ki so v skladu z zakonodajo dolžne zagotoviti enakovredno uporabo prostorov v javni rabi za vse.
Katere glavne točke opredeljujejo novi standardi na področju dostopnosti prostora?
Letos smo dobili prevod mednarodnega standarda o dostopnosti grajenega okolja, ki je bil sicer med slovenske standarde sprejet že leta 2012, in izvirni slovenski standard o načrtovanju talnega taktilnega vodilnega sistema za slepe in slabovidne. Prvi rešuje številne detajle, ki so pomembni za zagotavljanje dostopnosti v stavbah. To so na primer širina in naklon klančin, oblikovanje oprijemalnih ograj, postavitev opreme, oblikovanje in postavitev usmerjevalnih tabel in drugih orientacijskih znamenj, dostopne evakuacijske poti in podobno. Drugi pa podrobneje opredeljuje sistem taktilnih oznak za slepe in slabovidne, na primer to, kako jih je treba postavljati, da so uporabne, kakšne natančno morajo biti, da so dovolj zaznavne, in drugo.
Kaj je bistveno pri načrtovanju mestnih površin in ureditvi javnih ustanov?
Najbolj bistveno je, da načrtujemo tako, da so pešpoti, pločniki in hodniki brez ovir. Da so torej poti proste, brez opreme, ki se ji moramo izogibati. Potem pridejo šele na vrsto dodatne prilagoditve, kot so na primer taktilne oznake, ki pa jih moramo uvajati tam, kjer so potrebne in smiselne. Toda samo odstranitev grajenih ovir ni dovolj, da bi bile javne storitve dostopne vsem. Pomemben je tudi dostop do informacij, na katerega posebej opozarjamo tudi v tem projektu.
Dostopnost je torej treba vpeljevati načrtovano in smiselno. Kako se lotiti strategije dostopnosti?
Na Zavodu DOSTOP poudarjamo pomen strateškega načrtovanja dostopnosti. Strateški načrti dostopnosti so načrti mest, ki se osredotočajo na izpolnitev enega cilja: da se vsem omogoči dostop do javnih površin in pomembnih javnih ustanov v mestu. V strateških načrtih pregledamo celotno mesto in povemo, kje so ovire, kje so tiste težavne točke, ki jih je smiselno opremiti, kateri ukrepi so tisti, s katerimi bomo z najmanj napora in stroškov dosegli največji učinek in ljudem z različnimi oviranostmi omogočili samostojnost v vsakdanjem življenju. Na kratko: pomembno je izvajanje prilagoditev tam, kjer jih ljudje potrebujejo in so najbolj smiselne, ne pa kar povsod. S takšnimi načrti imajo občine pregled nad tem, kje se določene prilagoditve izvajajo, pa tudi nad vzdrževanjem. Strategije dostopnosti na ravni občine morajo biti usmerjene in zastavljene zelo praktično in seveda vedno v sodelovanju z dejanskimi uporabniki, se pravi predstavniki invalidskih organizacij.
Kdo so torej tisti, ki so odgovorni za to, da so strategije dostopnosti pravilno zastavljene in tudi pravilno prenesene v prakso?
Na to lahko vpliva zelo veliko ljudi. Vplivajo lahko pripravljavci prometnih strategij, vsi, ki so v občinskih upravah zadolženi za urbano politiko, vsi, ki pripravljajo projektne in natečajne naloge, ter seveda projektanti. To so tisti, ki lahko vplivajo na načrtovanje dostopnega prostora. Vendar dostopnost javnih ustanov ni odvisna le od tega, da je prostor brez grajenih ovir. Posebej gluhi in naglušni ter slepi in slabovidni imajo težave pri dostopu do informacij in storitev. Na tem področju lahko na dostopnost vplivajo vsi, ki so na javnih ustanovah zadolženi za investicije, nabavo opreme, ki na primer naročajo informativne table, pripravljajo in prijavljajo projekte – kar te osebe naročijo oz. napišejo v projektni nalogi, to se bo izvedlo. Če poudarijo pomen dostopnosti, bo izvajalec to moral upoštevati.
Najprej pa je treba razumeti, da dostopnost ni zgolj fizična, temveč tudi informacijska?
Seveda. Predvsem za ljudi z okvarami sluha in vida je zelo pomembna tudi dostopnost do informacij. O tem delu dostopnosti moramo razmišljati hkrati z dostopnostjo prostora. Kje so postavljene informativne table, kako so opremljene, kakšen je dostop do informacijskih točk, ali so recepcije, sprejemni prostori in predavalnice opremljeni s slušno zanko, ki omogoča poslušanje ljudem, ki nosijo slušne aparate.In zelo pomembno: kako so usposobljeni ljudje, ki stopajo v stik s strankami, informatorji, uslužbenci v javnih ustanovah. Če ti ljudje poznajo tudi posebnosti zaznavanja, gibanja in komunikacije ljudi z okvarami vida oz. sluha, so storitve res lahko dostopne vsem.
Potrebe uporabnikov javnih površin in ustanov so zelo različne, včasih se celo križajo oziroma si nasprotujejo. Kako torej doseči dostopnost za vse?
Najpomembnejše je, da o vseh teh različnih zahtevah oz. potrebah razmišljamo dovolj zgodaj. Če je že na začetku načrtovanja jasno, da moramo upoštevati različne potrebe uporabnikov, so rezultati precej boljši, tako iz vidika uporabnosti kot tudi estetike.
V Sloveniji torej strategije in standarde dostopnosti imamo. Kakšna pa je dostopnost v praksi?
Vse več slovenskih občin je pri tem zelo aktivnih in se trudi za zagotavljanje dostopnosti. Večinoma gre za občine, ki so prejele naziv občina po meri invalidov, a se niso zadovoljile zgolj z nazivom, temveč sistematično nadaljujejo aktivnosti. Pri nekaterih občinah ne gre le za pridobivanje nazivov, ampak se res trudijo izboljšati položaj ljudi. Pogosto je to odvisno tudi od ene ali od peščice oseb, ki se v posameznem kraju osebno trudijo za to.
Projekt Čutim prostor je torej namenjen ozaveščanju odgovornih oseb na javnih ustanovah o dostopnosti na splošno in posebej o potrebah ljudi z okvarami vida in sluha. Zakaj se še posebno osredotočate na ljudi z okvarami vida in sluha?
Razlog, da se osredotočamo na ljudi z okvarami vida in sluha, je v tem, da so njihove potrebe precej zapostavljene v primerjavi z gibalno oviranimi, saj se je na področju gibalno oviranih v desetletjih, odkar so začeli aktivnosti v zvezi s tem, položaj bistveno izboljšal. To, da so klančine potrebne in nujne ali pa to, da ni robnikov na prehodih za pešce, je že prišlo v zavest vseh. O slepih in slabovidnih, gluhih in naglušnih pa javnost in odgovorni, razen redkih izjem, ne vedo skoraj nič. Na delavnicah seveda obravnavamo dostopnost za vse – ne delimo je na slepe, gluhe, ljudi na vozičkih. Kajti prilagoditve koristijo vsem – starejšim, »ljudem z očali«, tistim, ki težko berejo, se gibljejo. Posebej pa izpostavljamo te skupine in ljudem pokažemo, kakšne težave imajo: kaj pomeni npr. nekomu, ki slabo vidi, to, da je informativna tabla postavljena pod steklom, kaj pomeni nekomu, ki ne sliši, če v hrupnem prostoru recepcija ni opremljena s slušno zanko, ki omogoča lažje poslušanje, kako se gibljejo slepi s palico in kaj lahko storimo, da bo zanje manj ovir, kako lahko s primernim opremljanjem prostorov izboljšamo orientacijo vseh, kako oblikujemo tablo, da jo bodo lahko prebrali tudi ljudje, ki težko berejo, in podobno.
Velikokrat pa poudarjate tudi, da za dostopnost niso odgovorni samo načrtovalci, temveč vsi, ki prostor uporabljamo, v njem živimo in delamo.
Tako je. Za veliko ovir v prostoru niso odgovorni načrtovalci, temveč uporabniki prostora. Ti so pogosto tisti, ki postavijo oglasne panoje ali parkirajo kolesa na poti s talnimi taktilnimi oznakami in parkirajo avtomobile na invalidska parkirna mesta in še številni drugi primeri, kot so denimo tudi neobrezane žive meje ob pločnikih in tako naprej. Naše delavnice so namenjene tudi temu, da opozarjamo na odgovornost vseh.
Kako potekajo delavnice?
Delavnice potekajo v sedmih mestih po Sloveniji in so brezplačne. Zastavljene so zelo praktično in njihova dodana vrednost je v izkustveni naravnanosti. Udeležencem bodo predstavljeni praktični prikazi potreb ljudi z okvarami vida, sluha in motnjami branja ter dobre in slabe rešitve v zvezi z dostopnostjo mestnega prostora in objektov v javni rabi. Na delavnicah bodo predstavniki Zavoda za slepo in slabovidno mladino in Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana s praktičnimi prikazi uporabe pripomočkov in v zgodbah predstavili težave ljudi z okvarami vida in sluha.
Termini delavnic
Prva delavnica je bila izvedena v Laškem. Udeležite pa se lahko še delavnic v Kočevju (12. 10. 2016), Krškem (19. 10. 2016), Kranju (24. 10. 2016), Novem mestu (26. 10. 2016), Tolminu (9. 11. 2016) in Velenju (16. 11. 2016).
Projekt ČUTIM PROSTOR je podprlo Ministrstvo za okolje in prostor v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje projektov promocije in ozaveščanja na področju urejanja prostora in graditve v letu 2016. x
Veronika Rot
