Miha Cerar je bil prvošolček, ko je doživel prometno nesrečo, ki mu je zaradi hude poškodbe glave močno spremenila življenje. Od tragičnega dogodka bokmalu minilo 28 let. »Bilo je proti koncu marca, ko smo nekega dne odšli nabirat zvončke in sem stekel čez cesto,« pravi Miha in prizna, da včasih pomisli, kakšno bi bilo njegovo življenje, če se ne bi ponesrečil. Vendar se tudi zaveda, da svoje zgodbe ne more spremeniti, zato se trudi, da doseže svoje cilje, pa če so še tako visoki.
Bilo je spomladi
Miha je hudo prometno nesrečo, v kateri si je močno poškodoval glavo, doživel 27. marca 1987. Prepeljali so ga v ljubljanski klinični center, tam pa so ugotovili, da ima hud možganski edem. Po dveh mesecih zdravljenja so ga iz kliničnega centra prepeljali v Bolnišnico za predšolsko invalidno mladino Stara Gora, kjer je ostal osem mesecev. Bil je na invalidskem vozičku, vsega se je moral začeti učiti znova. »Imel sem intenzivno logopedsko, defektološko in nevrofiziološko terapevtsko obravnavo. Govoriti sem začel pošestih mesecih,« pripoveduje Miha in dodaja, da so ga že kmalu po tistem, ko je odšel iz Stare Gore, sprejeli v rehabilitacijski center Soča v Ljubljani. »Potreboval sem pomoč druge osebe, zato so v Sočo sprejeli tudi mojo mamo. Hranil sem se samostojno in s pomočjo druge osebe sem lahko že odšel tudi na krajši sprehod, za daljše razdalje pa sem uporabljal invalidski voziček.«
Iz Soče v Kamnik
Med zdravljenjem v Soči je Miha spet začel hoditi samostojno, vendar je vselej moral biti ob njem še kdo, saj je imel precejšnje težave z ravnotežjem. Leto dni po nesreči je šolanje nadaljeval vZavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik. Tam je dokončal prvi in drugi razred osnovne šole. Njegov govor je bil še vedno upočasnjen, prav tako pisanje. »Izpuščal sem črke in za odgovor sem potreboval kar nekaj časa, saj sem imel kar precej težav s koncentracijo,« se spominja Miha. V tretji razred pa so ga vpisali v domačem kraju. »Uspešno sem končal osnovno in srednjo šolo, kjer sem bil po dolgo časa odličen, nato pa sem se vpisal na Ekonomsko fakulteto.« Uspešno je končal fakulteto, študij pa je nadaljeval na podiplomskem izobraževanju na isti fakulteti. »Dodiplomski študij sem dokončal z diplomo z naslovom Inoviranje proizvodnih procesov kot podlaga za uspešnost poslovanja, ocenjeno z 10, podiplomskega pa sem končal z oceno 9.«
Z vztrajnostjo in odrekanjem do cilja
Miha odkrito priznava, da je bilo potrebno veliko volje, vztrajnosti in odrekanja. V veliko oporo so mu bili zdravniki, predvsem pa mama in oče, ki sta ga spremljala povsod in jima je zato zelo hvaležen za pomoč. Ko se je vrnil domov, ga je mama spet naučila voziti kolo in kolesarjenje je še dandanes njegova priljubljena rekreacija. »Najdaljša pot, ki sem jo prevozil, je od doma na Vršič in nazaj. Sicer sem vozil ves dan, opravil sem jo pa le. In prav kolesarjenje me je nekako naučilo vztrajnosti, ki je zelo potrebna, ko se moraš vse naučiti znova.« Miha pravi, da včasih sicer pomisli, kakšno bi bilo njegovo življenje, če ne bi doživel prometne nesreče in bi bil zdrav, toda: »Žal mi je, da se mi je to zgodilo, vendar tega ne morem spremeniti. Vselej pa stremim za čim višjimi cilji.« x
Vesna Pfeiffer