29-letna plezalka Manca Smrekar je začela plezati lani, nastopila na tekmah v Innsbrucku, Briançonu in Moskvi, na zadnjih dveh tekmah je osvojila 4. mesto, letos pa je konec maja na prvi letošnji tekmi svetovnega pokala v Salt Lake Cityju prišla v finale in osvojila 5. mesto. Za svoje prvo leto nastopanja na tekmovanjih najvišje ravni je pred nekaj meseci prejela tudi naziv parašportnica leta 2021.
Če se za začetek ozreva na preteklost, kako ste se srečali s plezanjem in kdaj ste začeli profesionalno trenirati?
V plezanje me je popeljal nekdanji partner, obiskoval je alpinistično šolo in z njim sem spoznala plezanje ter osnove vseh vej plezanja, ki so v povezavi z gorami. Profesionalni treningi pa so se zame prvič začeli v prejšnjem letu. Sicer bi se morali začeti že oktobra 2020, pa smo zaradi ukrepov prve treninge pod okriljem trenerja Jurija Ravnika prestavili v marec 2021. Treningi sicer niso bili tako pogosti – morda enkrat ali dvakrat na mesec –, vendar se je zame marsikaj spremenilo, kar se tiče odnosa do samega športa, napredovanja, pristopa do treningov ... Prva tekma je prišla že takoj na začetku poletne sezone 2021, tako da sem imela zelo malo časa za priprave. Do septembrske tekme v Moskvi se je poznalo, da sta bila z vsako nadaljnjo tekmo nastopanje in pripravljenost boljša.
V paraplezanju so številni uspešni posamezniki. Vam je katero od imen v poseben navdih pri športni karieri?
Seveda. O paraplezanju sem začela razmišljati, ko sem si želela, da bi bila bolje razumljena ter da se ne morem nenehno primerjati z ljudmi, ki nimajo poškodbe ali gibalne oviranosti. Nato so me družbena omrežja ponesla do oseb, kot so Maureen Beck (USA), Mor Sapir (Izrael), Benjamin Mayforth (USA), Justin Salas (USA), Solenn Piret (France): te osebe so bile zame lani še nedosegljive in nepoznane, zdaj pa so nekateri od njih že bližnji znanci, Benjamin Mayforth pa moj zaročenec. Vsi so v paraplezanju že nekaj let, prinašajo domov medalje in so pomembni ter poznani predstavniki tega športa.
Tekmujete v skupini RP3: kakšni so pogoji za to skupino in kako se razlikuje od drugih?
To so vse klasifikacije, ki trenutno obstajajo za paraplezanje. Pravila se neprenehnoma bogatijo in že prihodnje leto lahko nekaj pravil znotraj klasifikacij spremenijo in bolj opredelijo njihov pomen. Klasifikacije so: športna klasifikacija za slepe (B1, B2, B3); amputiranci (AU1, AU2, AL1, AL2); omejen doseg, moč ali stabilnost (RP1, RP2, RP3). Večje številke so enake višji funkcionalnosti (manjša okvara), nižje številke so enake nižji funkcionalnosti (večja okvara).
V mojo kategorijo RP spadamo vsi, ki ne ustrezamo preostalim kategorijam, ki so bolj enotne glede opredelitve klasifikacije. V kategorijo RP spadamo tisti, ki imamo nevrološko ali vidno okvaro. Dodeljena številka pomeni, kako gibalno omejeno je tvoje telo. RP3 trenutno pomeni, da je prizadet en predel telesa. Zato spadam v skupino RP3, ker je prizadeta samo leva roka. Pri RP2 sta prizadeti dve okončini, pri RP1 pa tri okončine ali več. Samo klasificiranje je zelo individualno in odvisno od samega posameznika ter dodeljenih pravil za določeno klasifikacijo in kategorijo.
Zaradi dismelije je tudi način vašega plezanja drugačen, na kakšen način se spoprijemate s steno in oprimki?
Plezanje je zame drugačno, že zaradi tega, ker sem vedno plezala amatersko – brez inštrukcij in nekoga, ki bi me naučil, kako se v steni gibati, da si prihraniš moč, stabilnost, povečaš doseg. Že samo zaradi tega dolgotrajnega plezanja po svoje je sedaj učenje na pravi način težje, ker je bilo priučenih toliko napak. Sama sem kompenzirala svojo levo (prizadeto) roko, tako da sem večino težkih gibov počela raje z desno roko. Ki je zaradi tega tudi močnejša. Velikokrat se znajdem v neugodnih položajih in porabim ogromno moči na steni, da se spravim iz njih, naredim skoraj dvakrat več gibov, da napredujem proti vrhu, kar je verjetno tudi posledica napačnega učenja in mojega 'ape indexa', tj. razmerja moje višine in razpona rok. Teorija pravi, da je razmerje rok pri večini ljudi enako njihovi višini in je njihov rezultat nevtralen oz. enak številu 1. Za plezalce je zaželeno, da je njihov 'ape index' čim višji. Moj gre zaradi pomanjkanja prstov in malce krajše roke v minus, in dosega rezultat - 6cm.
Svoj oprijem v primerjavi z desno funkcionalno roko lahko zelo enostavno primerjam. Je ekstremno slabši, omejen tudi na to, da se zaradi pomanjkanja prstov oteži grajenje mišic. Namesto stiskanja oprimkov s prsti uporabljam naslanjanje in se na manjše oprimke naslanjam z dlanjo, zaradi tega ima cela leva dlan zelo trdo kožo.
Kakšen način plezanja vam je najbolj všeč?
Načeloma so mi vsi stili plezanja izredno všeč. Od plezanja v dvorani do balvanskega plezanja. Trenutno se bolje spoznavam z balvanskim plezanjem v skali. Zaradi prirojenega defekta in same moči so mi strehe oz. 40° previsi res težek zalogaj, za nekatere se zabava takrat šele začne. Če bi morala izbirati med načini plezanja, bi izbrala plezanje zunaj v naravi na skali.
Najboljše uspehe ste dosegli v Briançonu in Moskvi lansko leto, je letos konkurenca drugačna?
Letos se je v Salt Lake Cityju število nastopajočih konkretno povečalo in se pozna, da šport pridobiva na prepoznavnosti. Več je mlajših konkurentk, starih tudi pod 20 let, in pa novih nastopajočih državnih reprezentantk. Tudi letošnje uvrstitve sem izredno vesela, saj sem vseeno med 14 tekmovalkami prišla do finala.
V Salt Lake Cityju je bila prva letošnja tekma, kakšni so bili občutki?
Načeloma sem v finalnem plezanju pričakovala, da bom veliko boljše odplezala smer, saj mi moči niti malo ni zmanjkalo, vsaj do prvega detajla v smeri. Takrat sem bila izredno jezna in razočarana, vendar ko sedaj pogledam nazaj, sem vesela, ker vem, da sem vidno napredovala.
Ste v vmesnem času spremenili način treninga, so bili treningi bolj intenzivni? V začetku 2022 je prišlo do zamenjave trenerjev, Jurija Ravnika je zamenjal Gregor Selak, kakšne spremembe so se zgodile pri treningih?
Treningi z Jurijem so bili drugačni, manj intenzivni. Z Gregorjem smo skupaj 2-krat na teden, medtem ko smo bili z Jurijem parkrat na mesec. Lansko leto je bil poudarek na lastni disciplini, seveda je tudi letos, ampak imamo z Gregorjem več nadzora in popravkov, kar nekomu, kot sem jaz, ki je vedno po svoje treniral, zelo pomaga. Pomeni zelo veliko, da imam nekoga, ki me popravlja in opozarja na napake in šibkosti.
Posvečate določenim elementom plezanja več pozornosti kot drugim pri treningih? Nekje pravite, da imate tudi malo strahu pred višino, kako je sedaj s tem in kako to vpliva na vaše plezanje?
Trenutno se je izboljšalo zaradi rutine pri treningih in neprestane izpostavljenosti temu. Tako, da strah ni več tako očiten. Še vedno je z mano in se mi kdaj pa kdaj zavrti ko pogledam navzdol, vendar na tekmah to izgine.
Obenem plezanje tudi ni vaša osnovna dejavnost, kako uspete usklajevati oboje?
Težko je fokus razdeliti, saj je služba vedno prva stvar, sploh če imaš lastno podjetje. Ker je družinsko, imam srečo, da sodelujemo in družina vedno priskoči na pomoč. Kar je svetla plat tega. Na dan tekme v SLC-ju (kvalifikacije) sem morala opravljati službeno dolžnost, zato imam s seboj vedno laptop, kar sem hitro opravila, da sem lahko svojo pozornost posvetila tekmi.
Katere tekme vas čakajo v tem letu in katerih se najbolj veselite?
Najbolj sem se veselila tekme v Salt Lake Cityju, vendar sedaj, ko je za menoj, se že veselim Innsbrucka ter Imsta, ker bo moja prva 'masters' tekma. Upam, da ne bo prehitro minilo, saj celo leto čakaš na te dogodke, potem pa tako hitro minejo. Poleg omenjenih dveh tekem me čaka še tretji svetovni pokal v Švici.
Kakšna pa je skupnost paraplezalcev, se med seboj bodrite, vzdržujete stike tudi onkraj dnevov tekmovanj, ko ste veliko skupaj?
Ker nisem nikoli prej poznala nobenega, ki bi bil invalid ali pa meni podoben, sem zelo vesela, da sem našla sebi 'enake', če se lahko tako izrazim. Seveda ima vsak svojo življenjsko zgodbo in karakter, na katerega je invalidnost zagotovo vsaj malo vplivala. Se tudi držimo in skupaj seveda plezamo. Ja, prosti čas in oddih od treningov plezalca je plezanje.
Nekaterim je plezanje terapevtsko. Kaj pa za vas?
Se mi zdi, da bom na to vprašanje vsakič drugače odgovorila. Zame je terapevtsko, dandanes smo po večini vsi okupirani z informacijami, pravili, delom, ljudmi. Marsikaj je lahko terapevtsko, kadar si želiš stran od tega. Jaz sem izbrala plezanje. Mi pa ta šport prinaša nekaj, česar prej nisem poznala in imela na pretek: fokusa in zagrizenosti. Pri tem športu imam oboje.
Kakšne so vaše želje za naprej?
Želim si nadaljevati treninge v takem slogu, pogostost treningov ter volje, ker se vsakič veselim treninga. Izboljšati si želim formo, ker vem, da imam še ogromno prostora za izboljšave. Do svetovnega prvenstva ali vsaj paralimpijskih iger se želim priučiti discipline ter uvajanja rutine.