V Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto so na začetku marcav sodelovanju z Društvom gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine pripravili pravljični večer za odrasle s pomočjo tolmača in s slušno zanko.
V Trdinovi čitalnici novomeške knjižnice je že tri mesece vgrajena slušna zanka, ki uporabnikom slušnih aparatov omogoča boljšo slišnost in razumljivost govorjene besede. Slušna zanka je za slabše slišeče občinstvo s slušnimi aparati nepogrešljiv pripomoček, saj omogoča nemoteno in diskretno spremljanje prireditev, strokovnih predavanj, delavnic in drugega prireditvenega programa, ki je na voljo v knjižnici.
Pravljični večer je voditeljica Carmen L. Oven odprla z avstralsko pravljico Kako je nastal didgeridoo, Janja iz Društva za gluhe in naglušne je nastopila z japonsko pravljico Razmišljujoča čaplja,na koncu pa so gostje večera lahko prisluhnili še Trdinovi Gospodični, ki ni pomladila le gospe v pravljici, temveč vse poslušalke. In to predvsem v srcu. Za glasbeno popestritev pravljičnega večera je poskrbel Robert Oven, ki je zaigral na didgeridoo – avstralski inštrument, ki ga gluhi ali slabše slišeči lahko tudi začutijo.
Pripovedovalka pravljic Carmen L. Oven pravi, da je bilo ozračje v novomeški knjižnici resnično pravljično, saj so se gluhi ob tolmačenju lahko predali tudi zvenu besed, kar je bilo gotovo lepo doživetje. Pravljicam sta sledila tudi druženje in pogovor s poslušalci in ti so bili veseli, da so lahko vstopili v zvočni svet pravljic. Nekatere je to spomnilo na njihov čas otroštva, za druge, ki v otroštvu pripovedovanja pravljic niso doživeli, je bila ta izkušnja povsem nova.
Žal so gluhi in naglušni za pravljični svet še vedno pogosto prikrajšani. Večina gluhih ali naglušnih otrok se rodi slišečim staršem, ki slovenskega znakovnega jezika (SZJ) ne poznajo dovolj dobro oziroma ga niso tako vešči, da bi lahko svojim otrokom pravljice brali in jih sočasno tolmačili v SZJ. Nekaj pravljic je bilo že prenesenih tudi v slovenski znakovni jezik in v njem natisnjenih, tiskana izdaja pa je obogatena še z DVD-jem. Prva tako je bila prirejena slikanica Žabji kralj, ki je izšla leta 1995. Šele leta 2011 ji je sledila koroška ljudska pravljica Mojca Pokrajculja, izdajo v slovenskem znakovnem jeziku sta doživeli tudi pravljica Frana Levstika Kdo je napravil Vidku srajčico in slovenska ljudska pravljica Peter Klepec.
Slikanice v slovenskem znakovnem jeziku so namenjene predvsem gluhim in naglušnim otrokom, njihovim staršem, učiteljem in vzgojiteljem, so pa nedvomno zanimivo branje tudi za vse tiste, ki bi se radi naučili slovenskega znakovnega jezika. Pravljice so izredno pomembne za otrokov čustveni razvoj in za usvajanje družbenih in moralnih vrednot. So zakladnica človekovega vedenja in čustvovanja. Za odrasle pa je branje in poslušanje pravljic možnost, da znova odkrijejo otroka v sebi in se prepustijo nedolžnemu in neobremenjenemu čustvovanju.
To očaranost nad pravljičnim svetom je bilo prejšnjo sredo čutiti tudi v novomeški knjižnici. Navdušenje poslušalk je dokazalo, da lahko s pravljicami vedno znova pobožamo srce otroka v sebi, to pa je, če želimo, lahko večno mlado in razigrano. Obenem pa je bil pravljični večer v novomeški knjižnici tudi dokaz, da slušna zanka brezhibno deluje.x
Veronika Rot