V okviru projekta "S prsti do znanja" je učiteljica Ina Sulič z Osnovne šole Pier Paolo Vergerio il Vecchio s prostovoljci pripravila zanimive didaktične igrače za otroke z okvaro vida. Razstavo do 20. avgusta gosti Oddelek za mlade bralce v Kopru, nato pa bodo podarjene Centru IRIS v Ljubljani.
Magistrica inkluzivne pedagogike in zgodnjega učenja s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem Ina Sulič se je že med študijem odločila, da bo pomagala otrokom s posebnimi potrebami, zato je lansko leto zasnovala projekt "S prsti do znanja", v okviru katerega pomaga najmlajšim z okvaro vida, saj njihovo učenje in zaznavanje poteka z ostalimi čutili, ki so zaradi slepote in slabovidnosti še bolj izostreni.
Na oddelku za mlade bralce Knjižnice Srečka Vilharja v Kopru so pred tednom odprli razstavo didaktičnih igrač za predšolske otroke z okvaro vida. Kdaj ste se prvič srečali z inkluzijo?
V preteklosti sem delala tudi kot prostovoljka v zavodu Sonček. Želja ter zadovoljstvo, da lahko pomagaš bližnjemu, je bila prisotna ves čas. Po prvem magisteriju (zgodnje učenje na PeF Koper) sem se vpisala še na drugi magisterij Inkluzivna pedagogika. Na fakulteti sem spoznala predavateljico doc. dr. Aksinjo Kermauner, ki je poučevala predmet Metode dela s slepimi in slabovidnimi. Z njeno pomočjo mi je postal ta svet bližji. V meni je zbudila veliko zanimanje za slepe in slabovidne. V preteklosti sem že sodelovala z Aksinjo Kermauner v različnih projektih, razstave pripomočkov in tipank (v Goriški knjižnici Franceta Bevka, Knjižnici za mlade Zagreb, v Muzeju novejše zgodovine v Celju pa je postavljena prva stalna razstava igrač za slepe in slabovidne v evropskem prostoru).
Junija 2019, ko sem zagovarjala drugo magistrsko delo, se mi je porodila ideja, da bi s pomočjo sodelavk v šoli izdelali igrače za slepe in slabovidne otroke ter jih podarili Centru IRIS v Ljubljani. Projekt sem predstavila Aksinji Kermauner. Nad projektom je bila zelo navdušena. V projekt ''S prsti do znanja'' sem kasneje vključila še sodelovanje s koprskimi priporniki. Tako se je začelo naše izdelovanje igrač.
Pri projektu didaktičnih igrač je pomembna tudi pomoč prostovoljcev. Bi bilo lažje stvari delati v institucionalnih okvirih?
Pomoč prostovoljcev je vedno pomembna in potrebna pri takemu projektu. Učiteljice ter priprte osebe so naredile enkratno delo. Veliko ostalih pa nam je priskočilo na pomoč z materiali, pripravo šablon iz lesa ter z izrezovanjem lesa. Bili smo odličen team.
Na kakšen način ste se lotili didaktičnih igrač za otroke z okvaro vida?
Izdelovanje didaktičnih igrač za otroke z okvaro vida mi ni tuje. Vzpostavili smo kontakt z odgovornimi iz Centra IRIS in se z njimi uskladili glede potreb po igračah. Pridobili smo potreben material in pričeli z izdelovanjem igrač. Skupaj z Aksinjo Kermuaner sva prostovoljcem predstavile pravila za izdelavo igrač.
Razstavili ste skoraj 100 igrač, katere vrste igrač ste ustvarili?
Izdelali smo veliko več igrač, vse skupaj okrog 130. Izdelovali jih bomo še naprej. Izdelali smo tipanke, domine, sestavljanke, tipne spomine, tipna zaporedja, tri v vrsto, različne igre, slušne spomine, taktilne plošče, origami, slušno-tipni spomin, tipne kocke …
Sodelovali ste tudi z Zavodom za prestajanje kazni zapora. Kakšne so izkušnje z delom s priporniki?
Moja zamisel je bila ta, da bi v projekt vključila tudi priprte osebe. Takoj so bili pripravljeni sodelovati. Delali smo v manjših skupinah, enkrat tedensko v jutranjem času. Vzdušje je bilo odlično. Izdelali so enkratne igrače. V bodoče bomo še nadaljevali sodelovanje s priprtimi osebami za izdelavo tipank.
Ste že prejeli kakšne odzive na didaktične igrače?
Edini in pravi odziv bo, ko bodo igrače izročene otrokom. Veselje in nasmeh bosta zagotovo prevladala nad vsem drugim.
Boste s projektom nadaljevali tudi v prihodnje?
S projektom bomo nadaljevali tudi naslednje leto – pravzaprav vse dokler bo potrebno. Izdelovanje igrač bomo prilagodili potrebam otrok. Najbolj pomembno je, da bodo otroci veseli novih igrač in da bodo lahko pridobivali in utrjevali nove veščine.
Kateri so tisti najpomembnejši pojmi inkluzivne pedagogike, s katerimi se soočate pri vašem delu in kako ste ga upoštevali pri izdelavi didaktičnih igrač?
Inkluzija predšolskih in šolskih otrok bi morala biti del vzgojno – izobraževalnega procesa v vseh inštitucijah. Didaktični pristopi pa bi morali biti po mojem mnenju prilagojeni slehernemu posamezniku. Otroka, učenca moramo upoštevati v vsej njegovi različnosti ter mu olajšati pot do čim boljšega učnega dosežka. Pomembno je prepoznati, da so posebnosti vrednota in različnosti osnova za rast in zrelost.
Je inkluzivna pedagogika dovolj prisotna v našem šolskem sistemu?
Moje mnenje je, da bi se morala naša družba bolj odpreti in postati vse bolj inkluzivna. Še vedno, na žalost, so prisotni predsodki in neznanje. Največji primanjkljaj je viden pri neznanju pedagoškega kadra – delo z otroki s posebnimi potrebami – na tem področju. Inkluzija bi morala biti za vsakega vrednota, ne pa predsodek.
Kaj bi bilo mogoče narediti za boljšo inkluzijo?
Menim, da taki projekti in taki izdelki, lahko pomagajo naši družbi pri ozaveščanju te problematike. Potrebno bi bilo osveščati tako širšo javnost kot strokovne delavce v šolah in vrtcih, o inkluziji več govoriti, spodbujati ter sprejemati drugačnost in tako približati ta svet širšemu okolju. Posameznika je potrebno sprejeti in mu prilagoditi okolje, da se bo v tem počutil varen in predvsem sprejet. Drugačnost je darilo za vsakega.