Na fotografiji so nekateri člani skupine, ki je preverjala fizično, komunikacijsko in spletno dostopnost v štirih ljubljanskih javnih objektih, ki ponujajo kulturne vsebine. Foto: Beletrina
Na fotografiji so nekateri člani skupine, ki je preverjala fizično, komunikacijsko in spletno dostopnost v štirih ljubljanskih javnih objektih, ki ponujajo kulturne vsebine. Foto: Beletrina

Skupina 22 udeležencev projekta Razširimo obzorja kulturnega je analizirala fizično in komunikacijsko dostopnost v štirih ljubljanskih javnih objektih, ki nudijo kulturne vsebine. Vodja projekta Alma Čauševič iz Beletrine pravi, da so z rezultati projekta več kot zadovoljivi.

V projekt ste aktivno vključili Cankarjev dom, Kino Šiška, Slovenski etnografski muzej in Kinodvor. Kaj vse ste preverjali v teh ustanovah?

Pregledovali smo fizično in komunikacijsko dostopnost posameznih ustanov. V pogovorih z upravitelji smo pri terenskem delu predstavili različne potrebe oseb z oviranostjo in iskali možne rešitve za prilagoditev fizične in komunikacijske dostopnosti. Pregledali smo tudi dostopnost spletnih strani posameznih ustanov. Pripravili smo tudi izčrpne analize in poročila o stanju dostopnosti posamezne ustanove in priporočila za možne prilagoditve in izboljšave.

Kaj ste ugotovili glede dostopnosti na področju kulture?

Sodelujoče kulturne ustanove so se s fizično in komunikacijsko dostopnostjo že srečale in se v skladu s svojimi zmožnostmi in zavedanjem tudi spoprijele s težavami. Najpogostejše fizične in komunikacijske ovire so pomanjkljive orientacijske oznake, slabo označeni vhodi, premalo informacij med zaposlenimi in nezadostno znanje o potrebah ranljivih skupin ter neurejeni zasilni izhodi za osebe z različnimi oviranostmi. Težava so tudi pretemni prostori ter neurejeni ali sploh neobstoječi parkirni prostori. V večini objektov je problematično tudi pomanjkanje kontrastnih oznak, steklene površine pred ali za blagajniškim pultom, neustrezne dvižne ploščadi, neopremljenost alarmnih naprav s svetlobno informacijo, logistika ključev za sanitarije za invalide.

Posebej ste vzeli pod drobnogled spletne strani in dostopnost do informacij po spletu. Kaj konkretno ste ugotovili?

Pri urejanju dostopnosti spletnih strani so najpogostejše ovire zvočni posnetki, ki jim je treba zagotoviti alternativo s tolmačem v znakovni jezik. Če to ni mogoče, pa s podnapisi ali transkriptom besedila, saj je za gluhe osebe materni jezik le znakovni jezik. Tudi za slikovne in video elemente je treba zagotoviti besedilno alternativo in pravilno poimenovanje gumbov, vnosnih polj in vseh strukturnih elementov spletne strani, ki jih slepi lahko zaznajo z bralnikom zaslona le, če so ustrezno poimenovane. Pomembno je zagotoviti tudi predvidljivost strukture in orientacije na spletni strani, logično razporeditev elementov in možnost različnih načinov navigacije med njimi: z zemljevidom strani, iskalnikom vsebin, z oznakami in ustreznim poimenovanjem elementov. Pri vnosu podatkov je na spletni strani treba zagotoviti pomoč z dodatno razlago in izpisom opisa napake, če podatki niso bili ustrezno vpisani. Težave povzročajo tudi časovno omejene vsebine (npr. pri nakupu vstopnic), uporaba nenavadnih besed in kratic, ki niso razložene ali prevedene v slovenski jezik, in drugo.

Bo mogoče vse te dragocene ugotovitve uporabiti v praksi?

Seveda, kot smo že omenili, smo pripravili izčrpne analize in poročila o stanju dostopnosti posamezne institucije in priporočila za možne prilagoditve in izboljšave. V priporočilih lahko arhitekti, projektanti, programerji, oblikovalci in upravitelji objektov in spletnih strani dobijo informacije o potrebah ter zasnujejo možne rešitve.

Kaj je bila po vašem mnenju največja vrednost oziroma pridobitev projekta Razširimo obzorja kulturnega?

Največja vrednost projekta je bilo združeno delovanje oseb z različnimi oviranostmi, kulturnih institucij in strokovnih sodelavcev. Naj poudarimo, da so v vseh projektnih aktivnostih delovale in sodelovale osebe z različno izkušnjo oviranosti, s čimer smo zagotovili visoko stopnjo medsebojnega poznavanja in razumevanja posameznih oblik oviranosti. Inovativni metodološki pristop, ki smo ga med projektom razvili, je temeljil na celostni, holistični obravnavi tematike. To pomeni, da smo se pri posamezni kulturni instituciji osredotočili na preverjanje širokega polja dostopnosti, tako fizične, komunikacijske, kot tudi spletne. Področje dostopnosti spletnih strani je v Sloveniji relativno novo, zato smo bili prva skupina, ki se je s to tematiko sistematično ukvarjala z vidika različnih oviranosti. x

Vesna Pfeiffer

Alma Čauševič, foto: Beletrina
Alma Čauševič, foto: Beletrina