Prejšnji teden so podelili že 56. Bloudkova priznanja. Med 12 izbranci in izbrankami za Bloudkove plakete je letos tudi Gregor Habjan, nekdanji trener in selektor slovenske reprezentance v showdownu oz. v namiznem tenisu za slepe. Showdown je namizni tenis za slepe je igra, ki jo igrata dva igralca. Cilj igre je, da udariš žogico pod sredinsko tablo v nasprotnikov gol. Tisti igralec, ki prvi doseže 11 točk, je zmagovalec dvoboja. Za igro potrebuješ zatemnjena očala, lopar, rokavico in zvenečo žogico. Habjan je bil kar 15 let bil tesno povezan s showdownom v Sloveniji, sedaj pa deluje kot mednarodni sodnik. Kot je zapisano v obrazložitvi Bloudkove plakete, so Habjanovi varovanci v 15 letih njegovega dela "dosegli kar 23 odličij na velikih tekmovanjih, dvakrat je bila iz njegovih vrst imenovana parašportnica leta, kot trener pa je bil nagrajen s srebrnimi in bronastimi znaki Olimpijskega komiteja in Zveze za šport invalidov Slovenije – paralimpijski komite."
Od leta 2000 do trenerske upokojitve leta 2019 je aktivno sodeloval tudi z Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije. Izvajal je seminarje, predavanja, tekmovanje in prvenstva.
15 let ste bili trener in selektor slovenske reprezentance v showdownu oz. v namiznem tenisu za slepe. Kako bi opisali lok razvoja showdowna v Sloveniji?
Showdown so naši paralimpijci zasledili na paralimpijskih igrah v Atlanti leta 1996, ko se je showdown predstavljal. Uspešno smo ga prenesli tudi v Slovenijo, kjer smo leta 1998 izdelali 3 mize za igranje in leta 2000 še 11 showdown miz. Leta 2001 so se Slovenci začeli ukvarjati s showdownom: na obeh šolah za slepe in slabovidne v Sloveniji in na vseh 9 društvih slepih in slabovidnih v Sloveniji. Leta 2003 so se ta prvenstva združila v Slovensko ligo pod okriljem Zveze slepih in slabovidnih Slovenije in 1. državno prvenstvo Slovenije 2003. Od takrat naprej liga med društvi redno poteka in ob koncu lige vedno sledi državno prvenstvo. Leta 2004 se je Slovenija prvič udeležila evropskega prvenstva na Švedskem.
Leta 2005 sem bil izbran za trenerja reprezentance in kot profesor športne vzgoje sem vabilo sprejel. Obiskoval sem društva, odkrival skrite talente in showdown spodbujal na nacionalni ravni, kolikor se je le dalo. Kmalu se je oblikoval krog 15 igralcev, ki so bili sposobni kvalitetno igrati in nenazadnje tudi dosegati lepe rezultate v mednarodnem razredu. Uradno je Slovenija prvič kot reprezentanca nastopili leta 2005 na Češkem, kjer je bilo organizirano prvo svetovno prvenstvo.
O pravih uspehih slovenske reprezentance lahko začnemo govoriti z letom 2008, ko so se udeležili 4. evropskega prvenstva na Finskem, nato pa je šlo le še navzgor vse do leta 2013, ko smo organizirali svetovno prvenstvo v Kamniku. Takrat smo v Sloveniji doživeli vrh slovenskega showdowna, ki nam je prinesel slavo v svetu kot kvalitetnim organizatorjem kot tudi na športnem nivoju, saj smo osvojili skoraj vse lovorike. Z mednarodnimi uspehi in kvalitetnimi treningi so se oblikovali igralci in igralke, ki so nekoliko odskočili nad povprečje, kar je bilo sicer za igranje v svetu odlično, doma v Sloveniji pa je nekoliko zmanjšalo interes in borbenost tistih, ki so igrali povprečno igro in smo zato takrat beležili manjši upad igralcev in pričeli z delom s tistimi igralci, ki so si želeli mednarodnih uspehov. Vse do danes smo dosegli resnično veliko lepih uspehov.
Omembe vredno je tudi delo na sodniškem področju, ki je zelo pomembno za podporo športnikom in tekmovanjem. Leta 2002 smo s tečaji v Sloveniji dobili 8 uradnih sodnikov, nato leta 2007 še 6 in 2009 še 3. Tako da imamo sedaj kar lepo število sodnikov, ki lahko sodijo tako v Sloveniji kot tudi v svetu. S pomočjo sodnikov in organizatorjev se sedaj v Sloveniji poleg lige in državnega prvenstva organizirajo še trije večji turnirji in sicer ŠDSS Open, Pokal Slovenije ter prvenstvo ZDSSS, kar dodatno povečuje popularnost showdowna.
Kdaj pa ste se vi prvič srečali s showdownom? Kako je prišlo do odločitve, da se preizkusite tudi kot trener?
S showdownom sem se srečal že leta 2000, ko sem začel poučevati v Srednji šoli za slepe in slabovidne v Škofji Loki. Ta šport se mi je bil že od samega začetka zelo všeč, mogoče sem imel srečo, da sem že takoj med samimi dijaki odkril nekaj resničnih talentov in smo takoj igrali všečno in zanimivo igro. S svojimi igralci sem bil že kot učitelj uspešen na državnih prvenstvih v primerjavi z igralci iz medobčinskih društev. Kmalu sem ugotovil, da bi mi to delo ustrezalo, zato sem se leta 2005 javil na razpis Zveze za šport invalidov Slovenije, kjer sem bil izbran. Nato sem aktivno obiskoval društva, odkrival skrite talente in showdown spodbujal na nacionalni ravni, kolikor se je le dalo. Aktivno sem se vključil v izvedbo tekmovanj, sodniških tečajev in sodelovanja v odborih na mednarodnem področju.
Vaši varovanci so dosegli vrsto odličij, kakšen je vaš recept za uspeh?
Edini recept za doseganje dobrih rezultatov na mednarodnih tekmovanjih je, da na pripravah uprizorimo zelo podobne pogoje, kot so na turnirjih oz. prvenstvih. Po tridnevnem turnirju, ko športnik odigra tudi do 16 tekem, je največji problem izčrpanost. Razumljivo pa je, da lahko tovrstne pogoje zagotoviš le, če imaš talentirane igralce in igralke. Te Slovenija ima. Pomemben dejavnik pa je tudi veliko število igralcev in raznolikost igre: tega pa v Sloveniji zadnja leta žal nimamo več.
Kot trener ste trenirali več generacij športnikov. So med različnimi generacijami večje razlike?
Generacije so vsekakor različne. Tiste prve generacije so imele veliko željo po delu, po spoznavanju soigralcev in nasprotnikov, imeli so željo po tekmovanjih v Sloveniji in predvsem v tujini. Vsekakor pa so bile tudi prve generacije željne uspehov, vendar možnosti, da to dosežejo, niso bile najboljše. Pri sedanjih generacijah pa ugotavljam, da kljub zelo dobrim pogojem nekoliko pada vztrajnost in želja do dela, sploh če hitro ne dosežejo željenega rezultata. Zdi se mi tudi, da se povečuje želja po uspehu, ki ni tako lahko dosegljiv, zato pripelje do razočaranj in mladi športniki obupajo. Tudi želja po druženju dandanes ni več tako izrazita. To se sploh opazi pri slepih, saj so socialna omrežja precej napredovala in omogočajo marsikaj, s tem pa negativno vplivajo na tista prava socializacijska razmerja, ki so za mlade in za šport nujno potrebna.
Veliko ljudi ne pozna showdowna, v Slovenijo je prišel sredi 90. let. Kot dober primer prakse bi lahko omenili skandinavske države. Kaj menite, da bi morali na sistemski ravni narediti v Sloveniji, da bi showdown doživel še večji in hitrejši vzpon?
Slovenija je majhna država, zato to ni tako lahko, kot se sliši. Mislim, da smo v Sloveniji dosegli vrh showdown že leta 2013. Za hitrejši vzpon in povečanje popularnosti so vsekakor možnosti. Prva in zelo pomembna možnost je ta, da se showdown na mednarodnem nivoju uvrsti na paralimpijske igre, kar bo zagotovo povzročilo velik premik v svetu in Sloveniji. Druga možnost pa je ta, ki sem se je sam poslužil tudi v preteklosti, ko sem preko svojega športnega društva izvajal različne aktivnosti. Osnovna ideja je, da se za slepe in slabovidne organizira precej več dnevnih socializacijskih zimovanj, letovanj, tako na nivoju mladih kot tudi na nivoju družin, kjer se starši prav tako spoznajo z možnostmi za svoje otroke. Na nivoju mladih oziroma na nivoju športnikov se med udeleženci spletajo prijateljske vezi, ki nato iščejo možnosti po druženjih, po srečanjih, po tekmovanjih in tako razvijajo kljub konkurenci močno potreben timski duh, kajti le-ta ob dobrem delu nato pokaže na posameznika, ki je sposoben dosegati največje uspehe. Tukaj pa morajo velik korak naprej narediti naše institucije oziroma zveze, v rokah katerih je skrb za omenjeno populacijo. Delo mora biti pri tem zelo jasno usmerjeno.
Še vedno opravljate delo mednarodnega sodnika v showdownu. Kako vidite poklic sodnika, sedaj ko ste prenehali s treningi?
V zadnjem času sem se kot sodnik udeleževal turnirjev, ki se jih reprezentanca zaradi pomanjkanja sredstev ni udeležila. Na manj pomembnih turnirjih smo se tudi kdaj dogovorili, da bomo trenerji sodniki in s tem nekaj sredstev privarčevali svoji reprezentanci, saj so bili pokriti stroški bivanja in prevoza. Vendar v zadnjem času ni več manj pomembnih turnirjev, ampak so vsi turnirji le resno delo tako za sodnike kot tudi športnike. Kot sodnik na turnirju odsodiš ogromno tekem, približno 13 na dan, tekme pa v povprečju trajajo vsaj pol ure, kar pomeni, da dnevno sodiš vsaj 8 ur. Turnir traja 3 do 4 dni, tako da je to kar resno delo in si na koncu zares izčrpan.
Kot mednarodni sodnik sem se dobro uveljavil in tudi sodelujem v mednarodnem sodniškem odboru. Sodništvo je zaenkrat še na prostovoljni bazi, zato organizatorji vedno težje dobijo dovolj sodnikov na turnir, saj smo vsi zaposleni, omejeni z dopustom oz. časom. Glede na to, da je tekmovanj kar veliko in da velikokrat tudi nimamo poplačanih vseh potnih stroškov, se velikokrat tudi sodniki sprašujemo, v čem je smisel našega početja. Takrat pa se spet srečamo s socializacijo in druženjem, ki se ga pa vsi veselimo, saj smo prijatelji iz vseh koncev sveta in to nas običajno prepriča, da potrdimo udeležbo. Po vsej verjetnosti bom še kar nekaj časa sodeloval kot sodnik, če bom le imel to možnost in mi bo zdravje dopuščalo. Tudi na tem področju se bo veliko spremenilo, če se showdown uvrsti med paralimpijske športe.
Kako vidite razvoj showdowna v naslednjih letih?
Razvoj bo šel naprej le, če se showdown uvrsti med paraolimpijske športe in se bodo nato tekmovanja povezovala tudi po kontinetih, nato oblikovale lige še na nižjih nivojih. Usoda showdowna je po mojem mnenju povsem odvisna od komisije, ki odloča kateri športi se bodo uvrstili med paralimpijske športe in pa od mednarodne organizacije športa slepih IBSE, koliko bodo agresivni in skušali ta odbor prepričati z dobrimi argumenti.
Kaj pomeni Bloudkovo plaketa za vas in za showdown v Sloveniji?
Bloudkova plaketa predstavlja vrh mojega uspeha in na neki način zasluženo priznanje za moje delo, ki je bilo vse več kot le trenerstvo reprezentanci. Vsaj tako ga vidim sam. Boril se bom, da bom kot sodnik pomagal pri uresničevanju ponovnega vzpona showdowna na mednarodnem področju kot tudi v Sloveniji. Samo priznanje je showdownu vsekakor v veliko priznanje, a menim, da je še večje za Zvezo slepih in slabovidnih Slovenije in Zvezo za šport invalidov Slovenije - Slovenski paralimpijski komite, ki so showdown zadnja leta tudi močno podpirali. Vesel bom, če bo to še večja spodbuda za obe zvezi, ki bi s svojim delovanjem spodbujali na mednarodnem nivoju vse, ki lahko potegnejo kakšen vzvod, da bi ta šport prišel v paralimpijsko druščino. Vendar z zavedanjem, da je potrebno najprej doma narediti na tem poligonu še več - največ, kar se da.