Žeod časov antične Grčije so olimpijci simbol mladosti in moči, a paraolimpijka Marieke Vervoort je še veliko več. Belgijska atletinja pooseblja moč, dostojanstvo in ponos ter ima neizmeren pogum reči: »Dovolj!« S temi besedami tuji mediji opisujejo 37-letno paraolimpijsko šampionko, ki že od petnajstega leta boleha za hudo degenerativno boleznijo. Bolečine postajajo vse bolj neznosne, a kljub temu trdo trenira za Rio. Medtem pa razmišlja o evtanaziji, za marsikoga pogumni odločitvi, o katerije odkrito spregovorila za medije.
Med junaki, ki se bodo na paraolimpijskih igrah v Riu med 7. in 18. septembrom borili za medalje, bo tudi Marieke Vervoort. 37-letna belgijska ročna kolesarka, ki je pred štirimi leti na igrah v Londonuosvojila zlato in srebrno medaljo, je pri petnajstih letih zbolela za neozdravljivo degenerativno boleznijo, zaradi katere ima paralizirane noge in hude bolečine, ki ji ne prizanesejo ne podnevi ne ponoči. Kljub temu trdo trenira, in poznavalci pravijo, da bi tudi v Riu lahko posegla po kolajnah. »Ljudje me po navadi vidijo nasmejano, z zlato medaljo v rokah, nihče pa me ne vidi, ko je na mojem obrazu tema. Neizmerno trpim, včasih zaradi bolečin lahko zaspim le za deset minut na noč,« je Marieke Vervoort že večkrat povedala za medije in ob tem pojasnila, da po igrah v Riu zaradi vse hujših bolečin resno razmišlja o smrti.
Šport – smisel življenja
»Ko sedem na tekmovalni voziček, kar naenkrat vse izgine. Preženem črne misli, spoprimem se s strahom, žalostjo, trpljenjem in frustracijami. To je edini način, da lahko osvojim zlate medalje,« je pojasnila športnim novinarjem France 2, ki so jo spremljali med pripravami za Rio. »Rio je moja poslednja želja. Trdo treniram, pa čeprav se moram noč in dan boriti z boleznijo, vendar upam, da bom svojo športno kariero lahko končala na stopničkah. Potem bomo videli, kaj bo prineslo življenje.« Belgijka se sicer zaveda, da s tem, ko končuje športno kariero, izgublja smisel življenja, kot sama velikokrat pove. A kaj, ko jo telo čedalje pogosteje pušča na cedilu. Kot je šerazkrila za France 2, si zelo težko prizna, da iz leta v leto lahko počne vse manj stvari. Ena od njenih prijateljic pa je za belgijski časopis L’Avenir povedala, da upa, da bo Marieke zdržala do Ria, saj njene telesne sposobnosti vidno upadajo.
S kupico šampanjca in mislimi nanjo
Marieke brez strahu govori o svoji smrti: »Razmišljam o evtanaziji. Zakaj pa ne? Saj semkljub bolezni lahko doživela marsikaj. Stvari, o katerih mnogi lahko le sanjajo.« V Belgiji evtanazija ni prepovedana, za njeno uresničitev so potrebna tri pisna mnenja zdravnikov, Belgijka pa naj bi vse potrebne dokumente že pridobila. Ima tudi že jasno predstavo, kako naj bi bil videti njen pogreb: »Na svojem pogrebu ne želim duhovnikov, kave in sladic. Želim, da ima vsak v roki kupo šampanjca in nazdravi ob misli name.« Kljub temu so zdaj njene misli osredotočene predvsem na Rio: »Mislim, da lahko zmagam na tekmah na 100 in 400 metrov. Kljub temu bo precej težko, saj je moja kanadska tekmica zelo močna. Sicer pa, zakaj bi se pritoževala? Človek mora ceniti tisto, kar lahko naredi, in se zavedati, koliko je vreden.« x
V.P.