Vsredišču Ljubljane že devet let deluje masažni center. Tja na masaže zaidejo mimoidoči, turisti in stalne stranke. Vsakemu se profesionalno in prijazno posveti maser in lastnik masažnega salona Iztok Zupanič, ki vidi z rokami.
Ob vstopu v masažni salon stranko sprejmeta blagodejna rumena barva in prijetna tiha glasba, z nasmehom pa človeka pozdravi Iztok. Marsikdo ob prihodu ne opazi, da ima Iztok hudo okvaro, saj se v svojem okolju popolnoma znajde. Pri svojem delu je popolnoma samostojen, kar ga navdaja z zadovoljstvom in tudi samozavestjo. Odkrito govori o svoji oviranosti, saj v okrnjenem vidu nikoli ni in noče iskati izgovorov, da česa ne more ali zmore. Odločno pove, da je za kakovost svojega življenja vsak večinoma odgovoren sam. Okoliščine, na katere se ne da vplivati, je treba sprejeti in se naučiti z njimi živeti. ž
»Tema je prišla postopno, a me je vseeno presenetila«
Iztok je kot otrok normalno videl. Težave na desnem očesu so se začele že v otroških letih in nanj je najprej izgubil vid. Ker je od nekdaj pozitivne narave, si je rekel, da ima pač še eno oko. »Z enim očesom lahko počneš pravzaprav vse. Ne čutiš omejitev. Tudi avto lahko voziš.« Toda v najstniških letih so se začele pojavljati težave tudi na levem očesu. Vid je postajal zamegljen, slabši, neoster. Začeli so se obiski zdravnikov, mučno čakanje na diagnozo. Ta se je glasila: tumor. Sledila je operacija. Tumor je bil odstranjen, toda med svojo rastjo je toliko časa pritiskal na vidni živec, da ga je nepopravljivo poškodoval. Iztok je skoraj popolnoma izgubil vid tudi na levem očesu.
»Slepoto si prisiljen sprejeti, ...«
Preden je skoraj popolnoma izgubil vid, je bil Iztok aktiven športnik. Ukvarjal se je s tenisom, smučal, tudi na drsalkah je bil spreten. Ko je izgubil vid, je moral svoje življenje postaviti na novo. »Prav gotovo so ljudje, ki bi ob čem takem obupali, se stisnili v kot in vse življenje prejokali. Jaz nisem tak. To nima smisla. Želim si živeti polno, aktivno, zdravo in biti samostojen,« pravi Iztok in s temi besedami opiše svoje cilje, ko se je moral spoprijeti s slepoto. Najprej ga je čakala rehabilitacija v Centru za slepe in slabovidne v Škofji Loki. Tam se je naučil osnovnih veščin, ki slepim precej pomagajo pri samostojnosti v vsakdanjem življenju. Naučil se je branja v brajici, v kateri sicer ni tako vešč kot ljudje, ki so slepi od rojstva, prav tako se je naučil uporabljati belo palico. »Ta je odličen pripomoček za slepe, čeprav je sam ne uporabljam prav veliko. Po navadi se gibljem v družbi kakega videčega, razdalje, ki jih pogosto prehodim, pa obvladam tudi brez palice. Res pa je, da palica ni zgolj v pomoč slepemu, je tudi opozorilo za videče,« pripoveduje Iztok.
»... a sprijazniš se ne nikoli«
»Vsak si želi, da bi videl, in tudi jaz upam, da bosta tehnologija in medicina v prihodnosti toliko napredovali, da se bo našla rešitev tudi za moje stanje. Želim si ... upam, da bom nekoč spet videl. Ampak samo od tega upanja se ne da živeti. Treba je nekaj početi, najti smisel in zaposlitev, kar ni tako preprosto,« priznava Iztok in dodaja, da je sam imel to srečo, da ga je že od prej zanimal poklic maserja. Ko je naletel na pravo priložnost, jo je seveda zagrabil z obema rokama in se z vnemo, trudom in veseljem izučil za maserja. In ne samo to. Zdaj je ponosen lastnik svojega masažnega salona. »Poklic maser je prav gotovo idealen za osebe s težavami z vidom, saj bolj kot oči potrebuješ roke, ki vidijo,« pravi Iztok.
Vid so nadomestili drugi čuti
»Ljudje, ki vidijo, se neverjetno zanašajo na svoj vid. Seveda ne morem reči, da vida ne pogrešam, to bi bila laž. Rad bi videl, toda neverjetno je, kako zelo se ti, če ne vidiš, okrepijo in izostrijo drugi čuti. Pri meni je to seveda najbolj tip, zaradi mojega poklica, seveda. Z blazinicami zaznam marsikaj, kar se drugim, pa čeprav imajo vid, izmuzne,« s svojo pozitivno naravnanostjo Iztok najde v slepoti tudi kaj pozitivnega. Prav tako poudarja, da se mu je zelo izostril sluh in da ga glasen hrup veliko bolj moti, kot ga je prej. »Hrup delovnih strojev na cesti,« pravi, »mi zmede orientacijo. Čeprav na levo oko pod določenim kotom še vidim zamegljeno sliko, imam občutek, da me ob močnem hrupu zaobjame popolna tema, in se moram kar ustaviti.« Čudi se, kako veliko sposobnost prilagajanja ima človek, a dodaja, da se je treba za to, da si samostojen, tudi precej potruditi. »Ne samo čuti, tudi spomin je nekaj, na kar se moram kot slep veliko bolj zanesti. V glavi moram imeti jasen zemljevid okolja, v katerem se gibljem, pa tudi vse pomembne podatke, ki jih človek potrebuje v vsakdanjem življenju.« Čeprav si je Iztok zelo domač tudi s tehnološkimi napravami, ki olajšajo življenje, pravi, da zna na pamet veliko telefonskih številk, pa tudi pomembne osebne številke, davčno, na primer, tudi številko bančnega računa. »Če zataji tehnologija, se lahko zanesem na spomin,« pravi. V glavi pa nosi tudi vse številke, ki jih potrebuje za delo z blagajno, vse programe na pralnem stroju in še marsikateri drug podatek, ki si ga videči lahko na hitro zapišemo na listek. Toda Iztok je iznajdljiv, majhen diktafon uporablja kot svojo beležnico in »rezervni« spomin.
Slepi in okolje
»Ne vidim, a nisem nemočen,« pravi Iztok. »Če slep človek potrebuje pomoč, potem bo zanjo prosil. Največji greh je, če slepega zagrabite pri semaforju in odvlečete čez cesto. Tako ga samo zmedete, pokvarite njegovo orientacijo. Slep človek, ki se sam giblje naokoli z belo palico, svojo pot pozna in obvlada. Vsaj tako je z mano.« Iztoku samostojnost ogromno pomeni, veliko pa mu pomeni tudi vključenost v okolje, in to v širše okolje, ne zgolj v družbo slepih. »Vsak pač izhaja iz nekega okolja, vendar moram reči, da so starši slepih oseb pogosto kar pretirano zaščitniški in svoje otroke, namesto da bi jih spodbujali k samostojnosti, preveč ščitijo. To lahko vodi v osamljenost in depresijo. Mislim, da je bolje drugače: treba je stopiti v svet, pa čeprav z belo palico.«
Zadnje vprašanje: Katera je vaša največja želja?
»Da bi spregledal!« se zasmeje Iztok in se takoj spet zresni. »Ja, to je moja največja želja, pa čeprav sem s svojim življenjem zadovoljen in živim polno. Pa vendar, ja, lepo bi bilo spet videti.« Čisto na koncu razmišljujoče doda: »Ne vem, morda je tistim, ki so slepi že od rojstva, laže kot tistim, ki smo nekoč videli in smo vid izgubili. Jaz se podob spominjam, vem, kakšna je trava na pogled in ne le na otip ... Ja, rad bi spet videl travo rasti,« se znova pošali. »Najbolj pa me jezi, da ne morem voziti avta!«x
Veronika Rot
