NastijaFijolič se že od zgodnjega otroštva spopada s spinalno mišično atrofijo, zaradi katere je priklenjena na invalidski voziček. Kljub temu je pred štirimi leti iz Kapele pri Brežicah odšla v Ljubljano, kjer zdaj končuje študij fotografije. Pravi, da obožuje fotografiranje, saj je to eden od njenih načinov izražanja. In obožuje ples. Na svetovnem prvenstvu v parašportnem plesu, ki je bil pred kratkim v Belgiji, si je v ženskem prostem slogu priplesala finale in končno 5. mesto.
Na svetovnem prvenstvu ste v ženskem prostem sloguosvojilikončno peto mesto. Z Amirjem Alibabičem, ki je v prostem slogu osvojil naslov svetovnega podprvaka, sta priplesala zgodovinski uspeh za slovenski ples na vozičku. Kaj lahko poveste o svojem nastopu?
Plesala sem v dveh kategorijah, in sicer v kategoriji single women class 1 in freestyle class 1 (solo ženske 1 in solo ženske prosti slog 1, op. p.). V prvi kategoriji plesalci plešemo sami, brez partnerja, pet plesov, in sicer počasni valček, tango, sambo, rumbo in jive, v freestylu pa prav tako plešemo brez partnerja, vendar na koreografijo, ki je prosto narejena na lastno glasbo. To pomeni, da imaš zgodbo na svojo glasbo in to predstaviš. V freestylu sem bila peta, v singlu pa sedma. Pri plesu, s katerim sem zasedla peto mesto, sem izhajala iz sebe, koreografijo pa sva naredila skupaj s trenerjem Andrejem Novotnyjem. Ne vem, kako naj pojasnim, ampak na plesišču sem želela sebe »dati ven« in pokazati, kaj vse lahko narediš, če izhajaš iz sebe.
Končujete študij fotografije, le še nekaj izpitov je pred vami. Kam vas bo po študiju peljala poklicna pot? Kakšne so vaše želje?
Res je, končujem študij in upam, da bom diplomirala v tem študijskem letu. Kaj bom potem, ne vem. Še naprej si želim delati pri fotografskih projektih, še naprej si želim tudi plesati. Rada bi tudi pridobila kakšno dodatno znanje, morda v tujini, ampak kot sem že rekla, kaj bom potem, še ne vem. Nikoli ne veš, kaj ti prinese življenje.
Ko ste prišli v Ljubljano, ste se sprva vpisali na akademijo za likovno umetnost, a po letu dni ste bili primorani zamenjati študij. Zakaj?
Lahko bi sicer rekla, da sem tudi sama precej popustila. Lahko pa bi tudi rekla, da me je v to prisilil splet okoliščin. Čeprav sem se vpisala na akademijo za likovno umetnost, nisem pričakovala, da bom sprejeta. Ampak ko se je to zgodilo, sem si rekla, to moram poskusiti, to je akademija, to je ena izmed boljših fakultet. Zdaj vem, da ni čisto tako. Največja težava je bila arhitekturna oviranost, veliko stopnic, pa nedostopnost za invalidske vozičke. O profesorjih pa tole: nekateri so se mi skušali prilagoditi, drugi ne. Naredila sem sedem izpitov. Potem pa mi je eden od profesorjev rekel, da moram biti navzoča šest oziroma osem ur na vajah slikarstva. In ko sem mu skušala dopovedati, da potrebujem premor, da moram na stranišče kot vsi drugi, mi je odgovoril, da ga to ne zanima in da moram, če hočem narediti izpit, biti navzoča. V tistem trenutku sem pobrala svoje stvari in se nisem več vrnila na akademijo. Prepisala sem se na fotografijo.
To pomeni, da študij vendarle še ni tako dostopen za študente invalide?
Ni. Če bi bila povprečen invalid – upam, da s tem nisem koga užalila –, bi se vpisala na ekonomijo ali upravo, torej nekam, kjer je dostopno, kjer je zagotovljena asistenca, ampak ker me to ne zanima in ker sem želela študirati nekaj v zvezi s fotografijo, sem se spet vpisala na fakulteto, na kateri je veliko stopnic. Na srečo so me moji predragi sošolci tri leta nosili po stopnicah, ni jim bilo težko, profesorji so se mi prilagodili, predavanja so prestavili v nižja nadstropja. In to je dokaz, da se da, če je z obeh strani interes.
Kakšne so sicer vaše izkušnje z dostopnostjo študija? V mislih imam vsakodnevne ovire, na katere naleti študent invalid.
Prva ovira, na katero se spomnim, je sneg. Kadar pade sneg, ne morem nikamor. Postajališča mestnega avtobusa niso splužena, in tudi če pridem na avtobus, ni rečeno, da bom lahko šla z njega. Druga ovira so stopnice: biti moraš precej organiziran, da izračunaš, koliko tekočine lahko spiješ, da ti ne bo treba štiri ure na stranišče. Slišati je sicer grozno, ampak to so stvari, s katerimi se srečuje prav vsak invalid.
Fotografija je eden od načinov vašega izražanja. Prav fotografiranje pa vas je pripeljalo k športnemu plesu. Kdaj in kako?
Naj začnem kar na začetku. Res je, s fotografijo se izražam. Skozi fotografijo želim pokazati stvari, ki jih nekdo, ki hodi, ne vidi. Zelo rada vidim, da ljudje ocenjujejo moje fotografije kot dela fotografa in ne kot dela fotografa invalida. Kako me je fotografija pripeljala do plesa? Tako, da sem prišla v Plesni klub Zebra, da naredim promocijski video, ki si ga je še vedno mogoče ogledati na Youtubu. In takrat sem videla, da ples sploh ni nekaj slabega. Pa čeprav so me komaj prepričali, da sem šla na maturantski ples. Skratka, rekla sem si, grem poskusit, odšla sem na trening – in zdaj plešem že tretje leto. Tako sta se ples in fotografija prepletla. Sicer pa tudi fotografijo delam z vidika gibanja plesalcev in zdi se mi, da je to tudi moja smer, kamor bom šla naprej.
Kaj sploh je ples na vozičku? Kako bi ga opisali za tiste, ki ga ne poznajo?
To je enako, kot če bi vprašala, kaj je ples za hodeče. Premikanje po glasbi, spoznati se s samim seboj, s soplesalcem, tisočkrat premagati neke meje, pač, ples je nekaj, kar te sprosti, v tem uživaš in ni nekaj, kar moraš. Res je sicer, da pridejo trenutki, ko moram na trening, ker imam čez 14 dni tekmo, ko moram delati vaje za moč, ampak še zmeraj je ples nekaj, kar je kul. Ne znam definirati drugače. Žal so tekmovanja v Sloveniji povezana s financami; del sicer prispeva Zveza za šport invalidov Slovenije, večji del pa si financiramo sami. Kar pomeni, da si moramo poleg treningov zaslužiti denar, da lahko gremo na tekme. Dvakrat tedensko imamo skupinske treninge, od dva- do trikrat so individualni treningi, vaje, fizioterapije, masaže, torej treniramo kar petkrat na teden, kadar je tekma.
Kako pomemben je za doseganje rezultatov dober plesni voziček?
Zelo. Pred kratkim sem dobila nov plesni voz, za katerega smo zbirali denar, saj drugače ne gre, ker je precej drag. Pomembno je, da je odziven in lahek. Glede na mojo diagnozo se hitro utrudim, nimam toliko mišic, kot jih ima zdrav človek. Če imaš slab voz, je podobno, kot bi imel slabo opremo za smučanje. Lahko si sicer dober, ampak ne moreš biti tako dober, kot bi lahko bil z dobro opremo.
Če se vrneva k fotografiji: leta 2015 ste imeli v Slovenskem etnografskem muzeju osebno razstavo, s katero ste izpostavili problematiko telesnih idealov v današnji družbi. Kako ste to naredili, kaj je bila vsebina fotografij?
Danes lahko rečem, da bi bila lahko ta fotografska razstava veliko boljša, kot je bila. Fotografirala sem deset ljudi, od katerih je bil en del gibalno oviranih, z zvito hrbtenico, zaraščenimi sklepi, skratka z vizualno drugačnim telesom. Vse sem fotografirala v spodnjem perilu, odločila bi se sicer za akt, če bi se modeli s tem strinjali, ampak se niso. Mogoče bo to kdaj v prihodnosti. Potem sem te fotografije dala na kup, pomešala, razstava je bilo pravzaprav ogledalo, kaj si sam gledalec iz tega potegne. Želela sem, da se vsak počuti sprejetega, in to je to.
Dotaknili ste se predsodkov, ki jih ima družba do drugačnih in posebnih. Je teh še vedno veliko in kako bi jih po vašem mnenju lahko, če ne odpravili, vsaj zmanjšali?
To je odvisno od vsakega posameznika. Če si bom prizadevala, da me ljudje vidijo, kot jaz hočem, bodo imeli manj predsodkov o meni. Ljudje na ulici gledajo vame, ampak s tem ni nič narobe. Gledajo nekaj, česar še niso videli, in naj si me ogledajo. Predsodki so, vendar jih je bistveno manj, kot jih je bilo. Tudi Ljubljana je veliko bolj dostopna, kot je bila pred štirimi leti, in upam, da bo kmalu tako tudi drugod po Sloveniji in Evropi. Gremo pač korak za korakom, ne more biti vse naenkrat. Resda se mi zdi, da bi tudi invalidi morali biti malo bolj angažirani in opozarjati na stvari, ki jih motijo. Ljudje nekaterih reči preprosto ne vidijo, zato bi tudi mi morali bolj stremeti k temu, da se stvari spremenijo.
Kaj je vzrok za to, da ste na invalidskem vozičku?
Ob rojstvu so mi postavili diagnozo spinalna mišična atrofija. Stanje se sicer lahko poslabša, ampak načeloma stagnira; na bolje ne more, lahko pa ga s fizioterapijo vzdržujem.
Kako občutite svojo drugačnost?
Dokler nisem prišla v študentski dom v Ljubljano, se nisem nikoli počutila drugačno. Ko pa sem prišla študirat, sem pred študentskim domom videla kup invalidov, ki so se pač družili kot vsi normalni ljudje, in sem pomislila, tako mene gledajo drugi. Potem pa sem si rekla, saj sploh ni pomembno. Človek pač dela, kar mu je všeč, in če ljudje to sprejmejo, je v redu, če ne, pa tudi prav. Druge možnosti tako ali tako ni.
Kljub temu ste živ dokaz, da se z voljo, energijo in srčnostjo daleč pride. Kam vas bo peljala pot po končanem študiju?
Upam, da čim dlje. Mogoče bom študij nadaljevala, v Sloveniji ali pa v tujini. Redne službe si ne bom iskala, da bi potem to delo opravljala do konca življenja. Sem taka oseba, da se, ko me nekaj začne zanimati, osredotočim na to in pustim druge stvari pri kraju. Še zmeraj želim plesati in tekmovati – to bom počela, dokler bom fizično sposobna. Želim si delati pri projektih, spoznavati nove ljudi, potovati po svetuin ozaveščati. x
Vesna Pfeiffer
