Zakonu o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami so poslanci soglasno prižgali zeleno luč ta mesec, proces sprejemanja in potrditve zakona, na katerega smo čakali kar dve desetletji, pa se je končal s slavnostnim sprejemomv prostorih DZ. Gonilna sila za pripravo zakona je bila poslanka SMCJasna Murgel, ki je na sprejemu med drugim povedala, da jo veseli, da je njena življenjska izkušnja postala gonilo za sprejetje tega zakona, ki pa predstavlja šele začetni korak, saj bo treba še marsikaj nadgraditi.
Zakon se bo začel uporabljati leta 2019. Kaj se bo dogajalo na tem področju to takrat, kaj torej sledi sprejetju zakona?
Res je, zakon se bo začel uporabljati čez leto in pol. V tem času bodo ministrstva, pristojna za zdravje, vzgojo in izobraževanje ter socialno varstvo sprejela ustrezne podzakonske akte, ki jih določa zakon. Najpomembnejše podzakonske predpise morajo ministrstva na podlagi zakona sprejeti soglasno, da zagotovijo usklajeno izvajanje zakona med vsemi resorji, v čigar področje zakon posega. Samo na ta način se bo zagotovila celostna in usklajena obravnava družine in otroka.
Obravnava otrok trenutno poteka predvsem v razvojnih ambulantah, kar bo tudi v prihodnje. Kaj bo torej drugače? Bo na voljo več strokovnjakov, bodo čakalne dobe za otroke s težavami krajše?
Razvojne ambulante se bodo okrepile z večjim številom zdravstvenega osebja, dobile pa bodo tudi strokovnjake s področja vzgoje in izobraževanja, torej specialne in rehabilitacijske pedagoge, ter socialnega varstva, to je socialne delavce. Zato bo v centrih za zgodnjo obravnavo več strokovnjakov, kot jih je bilo doslej. Tim, ki bo sestavljen iz strokovnjakov z različnih področij, bo izdelal individualni načrt pomoči družini. Obravnava ne bo osredotočena zgolj na zdravstveni vidik, temveč na celostno obravnavo. Prav tako ne bo osredotočena samo na otroka, temveč na celotno družino. Individualni načrt se bo delno izvajal v centru za zgodnjo obravnavo, delno pa pri drugih izvajalcih. Okrepljeni timih v razvojnih ambulantah bodo tako lahko zagotovili več obravnav kot so jih doslej, zelo pomembno pa je, da bodo te obravnave večdisciplinarne, saj je edino na ta način mogoče zagotoviti ustrezno obravnavo otroka in družine. Potrebo po razširitvi razvojnih ambulant je večkrat potrdil Razširjeni strokovni kolegij za pediatrijo, zato je strokovna utemeljenost razširitve podana. Vendar pa Zdravstveni svet kljub strokovno izkazani potrebi tega programa ni odobril, zato ga Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ni financiral. Zakon je kot obvezen določil razširjen večdisciplinarni tim.
Zakon bo mogoče v praksi preizkusiti še preden se bo začel uporabljati s pilotnim projektom. Kdo ga izvaja in kje?
Nosilec pilotnega projekta »Celostna zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami in njihovih družin ter krepitev kompetenc strokovnih delavcev« je Ministrstvo za zdravje v sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve ter enake možnosti. Projekt se je začel izvajati s 1. julijem letos in ga v Vzhodni kohezijski regiji izvajata razvojni ambulanti v Celju in Mariboru, v Zahodni kohezijski regiji pa razvojna ambulanta v Kranju. Pri izvajanju sodelujejo vrtci in tudi centri za socialno delo. Zakon je zasnovan enako kot pilotni projekt. Na podlagi izkušenj pri njegovem izvajanju bo mogoče izdelati podzakonske akte, ki bodo v kar največji meri omogočili učinkovito izvajanje zakona v praksi, ko se bo ta začel uporabljati.
Večkrat se je med starši pojavilo vprašanja, zakaj zakon velja zgolj za predšolske otroke, ne pa tudi za šolske in starejše?
Kot pove samo ime zakona, ta zadeva zgodnjo obravnavo otrok s posebnimi potrebami. Gre za obdobje, ki je odločilnega pomena za nadaljnji otrokov razvoj in tudi za življenje celotne družine. V tem obdobju najpogosteje še ni mogoče postaviti dokončne diagnoze za otroka, poleg tega pa družina še zlasti v tem obdobju potrebuje oporo, da se lahko ustrezneje sooči z izzivom, ki jo bo spremljal verjetno vse življenje. Če v tem začetnem obdobju družino, ki ima otroka s posebnimi potrebami, ustrezno podpremo, je velika verjetnost, da se bo otrok lažje in boljše razvijal, s tem pa se bodo v nadaljnjem obdobju zmanjšali tudi stroški njegovih obravnava in obravnav družine. Poleg tega je v šolskem obdobju, za razliko od predšolskega, veliko več zadev, ki bi jih bilo treba uskladiti in povezati s področjem zdravstva in socialnega varstva, zaradi česar bi bilo potrebno poseči v več zakonov. V šolskem obdobju imamo minimalne izobrazbene standarde, ki jih mogoče urejati z zakonom o zgodnji obravnavi. Nadalje so lahko otroci s posebnimi potrebami vključeni v prilagojene programe izobraževanja tudi do 26. leta, v zdravstvu in socialnem varstvu pa se otrok obravnava kot takšen zgolj do 18. leta. Potreben bi bil razmislek, ali bi tudi po vstopu v osnovno šolo otroka, še naprej obravnaval zdravstveni sistem ali bi bilo bolje, da izvajanje načrta pomoči družini oziroma otroku prevzamejo npr. enote Zavoda republike Slovenije za šolstvo ali pa centri za socialno delo, saj se pri večini otrok obravnava z zdravstvene osredotoči bolj na vzgojno-izobraževalno in na vključevanje v družbo. Skratka, za ureditev sistema je potrebno vložiti še veliko napora in nikakor ni mogoče samo z enim zakonom, za katerega je bilo na razpolago dve leti, urediti celotno kompleksno področje. Bodo pa izkušnje zakona o zgodnji obravnavi vsekakor podlaga, da se v prihodnje nadgradi ureditev sistema pomoči otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam tudi po vstopu otroka v osnovno šolo in še naprej, ko otrok postane odrasla oseba.
V Sloveniji ima posebne potrebe od 40.000 do 60.000 otrok oziroma mladih do 19. leta starosti. Koliko od teh je predšolskih otrok in katerim otrokom s posebnimi potrebami in njihovim staršem bo zakon omogočil boljšo skrb države?
Po statističnih podatkih za šolsko leto 2015/16 je bilo 85.701 otrok predšolskih otrok vključenih v vrtce, kar je prestavljalo dobri dve tretjini oziroma 78 odstotkov vseh predšolskih otrok. V Sloveniji imamo vsako leto približno 110.000 predšolskih otrok, od tega je 15 odstotkov ali okrog 16.500 otrok z rizičnimi dejavniki. Ob tem strokovnjaki ugotavljajo, da se delež otrok, pri katerih se ugotovi obstoj rizičnih dejavnikov, narašča ter da je teh otrok tudi do 25 odstotkov, torej okrog 27.000. Poudariti je treba, da bodo centri za zgodnjo obravnavo poleg predšolskih otrok še naprej obravnavali vse otroke s posebnimi potrebami do 19. leta. Zato bodo razširjeni timi koristili tudi otrokom po vstopu v osnovno šolo.
Strošek naj bi po novem namesto občin krila država. Je izračun, koliko denarja bo potrebnega za uresničitev ciljev zakona, narejen in koliko denarja je potrebnega za enega otroka s posebnimi potrebami, da bi mu zagotovili ustrezno obravnavo?
Zakon bo imel pozitiven učinek za proračune občin, ki sofinancirajo izvajanje programov v oddelkih prilagojenega programa v tako imenovanih razvojnih vrtcih. Proračuni teh občin bodo od leta 2019 dalje razbremenjeni stroška sofinanciranja teh oddelkov. Povprečna cena vrtca na otroka v običajnem oddelku je okoli 130 evrov, v oddelku prilagojenega programa pa 887 evrov. Za okvirno 200 otrok v 42 oddelkih omenjenih vrtcev je ocenjena vrednost za razliko med obema cenama, ki jo bo odslej plačevala država, 1.800.000 evrov letno.
Vesna Pfeiffer