Programa Erasmus + je namenjen izboljšanju spretnosti in zaposljivosti mladih ter posodobitvi izobraževanja, usposabljanja in mladinskega dela. Evropska unija je za to, da bi dosegli te cilje, namenilaskoraj 15milijard evrov, s katerimi naj biveč kot 5 milijonom Evropejcem omogočili študij, usposabljanje, pridobivanje delovnih izkušenj ali opravljanje prostovoljnega dela v tujini. Na enem od razpisov tega programa je uspešno kandidiralo tudi zagrebško športno društvo za osebe z invalidnostmi kot nosilec, pridružili pa so semupartnerji iz sedmih držav, med katerimi je tudi Slovenija. Gre za projekt Change Your Mindset – Sport4Evryone, o katerem smo se pogovarjali s strokovno sodelavko Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite (ZŠIS-POK) Špelo Rozman Dolenc.
Na razpisu Erasmus+ ste bili skupaj s tujimi partnerji uspešni s projektom Change Your Mindset – Sport4Evryone (#sport4everyone). Za kaj točno gre pri tem projektu in kako ste uspeli prepričati na razpisu?
Projekt je namenjen celostni obravnavi ciljne populacije mladostnikov invalidov od 15 do 29 let in ostalih deležnikov, ki sooblikujejo njihov vsakdan, prepoznavanju razlogov za neaktivnost in socialno izključenost invalidov ter osveščanju o pozitivnem vplivu športne aktivnosti na zdravje in socialno vključenost. Namen projekta je okrepiti različne skupine ter njihovo medsebojno mrežo, ki bi mladostnikom invalidom nudila podporo in jih motivirala k aktivnejšemu življenju – tako športno kot socialno. Očitno je Evropska komisija prepoznala projekt kot dobro podlago za nadaljnji razvoj.
Kakšen je cilj tega projekta, ki se je začel januarja letos?
Naše izhodišče je, da je vse preveč mladih invalidov športno neaktivnih. Upamo, da bomo v projektu uspeli najti nekaj pravih razlogov za to in tudi ponudili ustrezne rešitve ali pa vsaj navdahnili naslednje akcije. V projektu bodo vključeni strokovnjaki iz različnih področij:medicine, izobraževanja, športa. Sodelovali bodo torejdružinski zdravniki in fizioterapevti, učitelji,kineziologi in tako naprej.S celostno obravnavno želimo motivirati ciljno skupino, to jeinvalide med 15 in 29 let, k bolj aktivnemu življenju s promocijo športne aktivnosti, k boljši socialni vključenosti ter zmanjševanju razlik med invalidi in neinvalidi. S sodelovanjem z mednarodnimi parterji je cilj projekta tudi izmenjava dobrih praks.
Na kakšen način in kje poteka osveščanje mladih invalidov o potrebah telesne aktivnosti kot podlage za zdrav način življenja v praksi?
Gibanje je osnova zdravega načina življenja, to je verjetno znano vsem. Na Zvezi za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskem komiteju se trudimo na različne načine promovirati šport. Morda gledamo preveč z vidika vrhunskega športa in ne toliko športa za zdravje, ampak ni ga boljšega vzornika kot vrhunskega športnika. Če je le-ta invalid, bo vpliv na mladostnike invalide predvidoma večji. Hodimo po šolah in izvajamo »Paraolimpijski šolski dan«, ki je sestavljen iz motivacijskega nagovora vrhunskega športnika invalida, teoretične predstavitve športov invalidov ter praktičnega prikaza, v katerem se lahko učenci, invalidi in neinvalidi, tudi preizkusijo. Naši vrhunski športniki so gostje v vrtcih in šolah, enkrat letno pa izvedemo tudi večjo prireditev Parafest. V času priprav na Paraolimpijske igre Rio 2016 smo objavili kampanjo »Telo ne pozna meja, ovire so v glavi« in na televiziji so predvajalipolminutni motivacijski oglas, športniki invalidi pa so nas pozdravljali tudi iz obcestnih panojev. V projektu je komunikacija z javnostmi ena od prioritet. Aktivirali smo že socialne medije: facebook.com/sport4everyone, #sport4everyone, v postavljanju je skupna spletna stran. Zaenkrat skušamo opozoriti na projekt, ko pa se bodo aktivnosti za ciljne skupine v sklopu projekta začele odvijati, predvsem okrogle mize in delavnice, pa bomo usmerili vse moči v osveščanje preko medijev, z letaki, z oglasi, z širjenjem socialne mreže.
Kakšne možnosti sploh imajo mladi invalidi, da se vključijo v šport?
Če so motivirani, se lahko vključijo. Nekaj športnih aktivnosti imajo na voljo v svojih matičnih društvih. Vse več športnih programov, ki so prilagojeni invalidom, izvajajo športna društva. Morda ne morejo izbirati med vsemi možnimi panogami, nekaj pa le lahko izberejo. Naša želja je zbrati podatke o prilagojenih športnih programih, ki se izvajajo po Sloveniji, a zaenkrat se spopadamo še z veliki izzivi. Na ta način bi tudi lažje ponudili informacijo zainteresiranim. Zelo se pri vključevanju invalidov v šport angažirajo trenerji naših reprezentanc, ki mlade povabijo na trening, jim svetujejo, kam se lahko vključijo, nekateri jih celo pospremijo v klube oziroma društva. V zadnjih letih smo skupaj s plavalnimi klubi in športnimi društvi ogromno naredili na področju mrež plavalnih klubov. Skoraj v vsaki regiji je društvo, ki izvaja programe za invalide, kar se tudi kaže na naših državnih prvenstvih, ko je glavnina tekmovalcev mladih. Naj omenim le nekaj društev: ŠD Riba Ljubljana, ŠD Plavalček Leskovec pri Krškem, PK Radovljica, PK Velenje, ŠD Invalid Ljubljana, Center Vidim Cilj.Odmevne akcije izvaja tudi naša ekipa v odbojki sede. Ustanovili so več centrov, kjer igrajoodbojko sede in sicer vBraslovčah, Ljubljani, Novi Gorici, Krškem in Ravnah na Koroškem. Izredno močan center za dvoransko balinanje boccia se je razvil v CIRIUS-u Kamnik. In še bi se našlo kaj. Za informacije smo na voljo na info@zsis.si ali facebook/sportinvalidov.
Kakšno pa je dejansko stanje v Sloveniji. So mladi invalidi dovolj množično vključeni v športne aktivnosti?
Podrobne analize stanja nimamo, si jo pa vsekakor želimo. Upamo, da bomo skozi projekt pridobili ključne informacije, iz katerih bomo lahko sklepali o vzroku za trenutno ocenjeno slabo udeležbo. Z mendarodnim sodelovanjemse bomo lahko tudi opredelili do tega, kje se nahajamo glede številčnosti udeležbe mladih invalidov v športu. Brez primerjave se težko opredelimo ali smo slabi ali samo nismo nadpovprečni.
Sodelujete s partnerji iz sedmih držav - Hrvaške,Italije, Avstrije, Srbije,Makedonije inČrne gore. Kako poteka to sodelovanje inkakšne so razmere na tem področju v drugih državah? Se soočajo s podobnimi težavami kot pri nas?
V vseh teh letih, ko sem v para športu, sem se udeležila kar nekaj mednarodnih srečanj. So seveda države, ki prednjačijo. Imajo izdelan sistem vključevanja mladih in pot v vrhunski šport. A tudi te so se nekoč znašle pred odločitvijo, kako naprej. Na kongresih poslušamo zgodbe o uspehih, a v bistvu gre le za pravo odločitev ob pravem času. Države, ki so danes uspešne, so v preteklosti naredile pomemben preskok. Mi, upam, smo tik pred tem. Vse države, ki sodelujemo na projektu, smo nekje v tej fazi razvoja. Vsaka ima dobre prakse. Prav za to gre pri tem projektu, s pomočjo izmenjave dobrih praks do boljše vključenosti mladih invalidov v šport. Slabša vključenost mladih pa mislim, da ni tuja niti neinvalidom. V boju z moderno tehnologijo vse prevečkrat izgublja šport.
Kaj se bo po vašem mnenju v praksi spremenilo po koncu tega projekta?
Cilj projekta je priprava vodnika za vključevanje mladih invalidov v šport. A želimo si več. Na Zvezi za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskem komiteju si že nekaj let prizadevamo najti mlade, najti načine vključevanja v rekreacijo in izdelati pot do reprezentance. Včasih je bila večina invalidov v zavodih, kjer dela namensko usposobljen kader na področju športa. Bili so aktivni in vedeli so, da gredo lahko vse do vrha, do tekmovanj mednarodnega ranga, celo do paraolimpijade. Menim, da je Specialna olimpiada odlično organizirana in izredno uspešna, saj imajo še vedno po večini tak sistem. Med senzornimi in telesnimi invalidi pa je malce več težav. Otroci so se integrirali v šole in se vključujejo v družbo neinvalidov. To je seveda super. Se pa nemalokrat zgodi, da naletijo na ali gluha ušesa ali neznanje. Morda celo strah. Športni delavci po šolah ne vedo vedno, kako jih vključiti, pa naj si bo to posledica sistema ali neznanja, v športnih klubih tudi ne odpirajo povsod na široko vrat invalidom. Nenazadnje so tudi starši pogosto prestrašeni, saj verjetno ne dobijo prave podpore pri medicinski stroki. Ravno zato je ta projekt fantastičen, ker se bo skušalo sistematično dostopati do vseh skupin, otrok in staršev, učiteljev, kineziologov, zdravnikov in fizioterapevtov. Verjamem, da bomo dobili nove informacije, na podlagi katerih bomo lahko snovali nadaljnje akcije. Sprememba verjetno ne bo vidna čez noč, nam bo pa projekt, upam, pokazal pot, v katero naj se razvijemo, področja kamor naj vlagamo trud in denar ter kanale obveščanja.
Vesna Pfeiffer