Tjaša M. Kos je pri štiriindvajsetih letih zaradi glivičnega meningitisa dobesedno čez noč izgubila vid, a je kljub temu dokončala študij psihologije, si ustvarila zadovoljujočo partnersko zvezo in je srečna mamica trem sinovom: sedem in tri leta starima fantičema ter dvomesečnemu dojenčku. Z njo smo se pogovarjali kot z mamico, ki spretno krmari med izzivi materinstva, in kot s psihologinjo, strokovnjakinjo za partnerske odnose in osebne tesnobe.
Ali ste zaradi svoje slepote omahovali pri odločitvi, ali boste imeli otroke ali ne?
V vsakdanjem življenju se ne ukvarjam toliko z dejstvom, da ne vidim. To je nekako tako kot riba, ki plava v morju in ne razmišlja o tem, da je voda slana. Pač ... plavaš. Želja po otroku se je nama s partnerjem zdela naravna, nekakšen »normalen« korak naprej v razvoju najine zveze. Moram reči, da se takrat niti nisva veliko ukvarjala z vsemi vprašanji in bolj ali manj črnimi scenariji. S tem je imela mnogo več opravkov okolica. Meni je ogromno dala moja izkušnja študija. Tudi takrat se nisem toliko ubadala s tem, da ne vidim. Veliko več opravkov sem imela s sprotnim reševanjem konkretnih ovir, ki so se pojavljale dan za dnem. Še zdaj se pogosto spomnim dogodka, ko sem se odpravljala na svoj prvi izpit na psihologiji. Takrat sem živela v rehabilitacijskem centru. Bila sem živčna kot pes. Fant, ki je tudi bival tam, me je vprašal, koliko izpitov me čaka do konca študija. Sanjalo se mi ni, pa sem rekla, da kakih dvajset ali kaj takšnega ... Fant se je zakrohotal in mi rekel, da tega ne bom preživela. Izkazalo se je, da je bilo izpitov mnogo več kot dvajset – in da sem jih preživela in doštudirala. Ta izkušnja s študijem mi je pokazala, da se da z majhnimi koraki v resnici prelesti dolgo pot. Dobila sem zaupanje vase, v življenje, v to, da se rešitve najdejo. Mislim, da sem tudi pri odločitvi za materinstvo črpala iz te izkušnje.
Imate tri otroke: sedem in tri leta stara dečka in dvomesečnega dojenčka. Vsaka starost zahteva svoje. Kako se spopadate z vsemi materinskimi nalogami?
Res je, z vsako starostjo pridejo nove razvojne potrebe in izzivi. Prav tako je vsak otrok osebnost, zgodba zase. Naš sedemletnik je resen fant. Šolar, odgovoren in vedoželjen. Skrajno resno se torej ukvarjamo s šiljenjem barvic, urejanjem zvezkov, branjem in računanjem, pa s prvimi izkušnjami v razširjeni vrstniški skupini in z obvladovanjem popoldanskih zunajšolskih dejavnosti. Trenutno za pestrost pri nas skrbi naš triletnik, ki odkriva svet na svoj način in preizkuša meje. S svojo živahnostjo in radoživostjo vnaša dinamiko v našo družino. Pred kratkim pa smo dobili še tretjega mušketirja. Naš dojenček nas umirja. Dojenčki so, svoji majhnosti navkljub, najbolj brezkompromisna bitja. Tako se zdaj vsa naša družina prilagaja našemu najmlajšemu članu. Glede zadovoljevanja različnih potreb pa kot mama mislim, da s slepoto ni nič kaj dosti drugače kot pri videčih. Predvsem se mi zdi, da je za nas starše – videče in nevideče – velik izziv v tem, da odložimo svoje predstave, kakšni naj bi otroci bili, in da raje prisluhnemo edinstveni osebnosti naših otrok. Vsak otrok je zgodba zase. In s stereotipiziranjem in pričakovanji se nam lahko zgodi, da prezremo dejanski utrip naših otrok. To pa se mi zdi velika škoda. Osebno si zato prizadevam predvsem biti čim bolj navzoča, pozorna in odprta za njihove življenjske zgodbe. Trudim se prisluhniti njihovim skrbem, težavam in radostim in jih v tem podpreti. To pa je verjetno tudi tisto, kar počnejo videče mamice, tako da mislim, da se v tem ne razlikujemo kaj prida.
Toda družinsko življenje, trije otroci, šola, dejavnosti, delo – vse to je že kar zapletena logistična operacija. Kako se organizirate v vaši družini?
Res je, izguba vida s seboj potegne marsikakšen logistični zaplet. Organizacija je pač težja. Zato je za nas kot družino še toliko pomembnejše, da se uskladimo in o stvareh natančno dogovorimo. Ker nimamo razpoložljivih dedkov in babic, ki bi nam lahko vsak trenutek priskočili na pomoč, je še toliko pomembnejše, da kot družina stopimo skupaj. Pri tem mislim na to, da se naši otroci učijo sodelovanja, sklepanja kompromisov in strpnosti drug do drugega. Nekaj, kar se morda na prvi pogled zdi kot težava, je lahko tudi velika priložnost za rast in poglabljanje osebnostne zrelosti. Učimo se o deljenju, potrpežljivosti, sodelovanju ... Fantoma vedno pravim, da če držimo skupaj, če vsi sodelujemo, lahko doživimo marsikaj lepega. Če pa eden trmari in ne sodeluje, se to razširi na vse in nihče nima od tega nič dobrega. Prav presenetljivo je, kako hitro to otroci razumejo. Celo naš vzkipljivi triletnik je že dojel to življenjsko lekcijo.
Ja, pri nas je res pestro. Dolgčas nam gotovo ni.
Posebno dojenčki potrebujejo veliko nege. Kako se spoprijemate s previjanjem, oblačenjem, hranjenjem in drugimi opravili?
Prav hecno je, kako se videčim vedno zdi to nekako največji problem. Nekoč, na začetku moje izgube vida, mi je neka mamica rekla, da se da v gospodinjstvu vse potipati. Res, gospodinjstvo, pa nega otrok, še prav posebno previjanje, ni neka vrhunska znanost ... To so stvari, ki so razmeroma preproste, in to tudi brez vida. Res pa je, da je potrebno nekoliko vaje in da se je treba malo bolje organizirati. Ena od stvari, ki je zame ključna, je red. Stvari morajo biti na svojem mestu, sicer zame zavlada kaos. To pri nas vsi vedo. Tako je pri nas vedno precej pospravljeno. To marsikoga, ki pride na obisk, preseneti. Ne gre za neko pikolovstvo, ampak za mojo življenjsko nujnost. Tudi otroka sta navajena, da se stvari pospravljajo, da ne ležijo po tleh in podobno.
Kaj je torej pri slepoti in materinstvu največja ovira? Ali so resnično ovire bolj v glavi kot v resnici?
Kot vedno se tudi na to vprašanje ne da enoznačno pavšalno odgovoriti. Vsako obdobje, vsak otrok prinaša s sabo svoje izzive. Pri našem sedemletniku se srečujem z drugačnimi izzivi kot pri triletniku. Zame je bila najnapornejša potreba po gibanju našega triletnika. Energijsko dobro opremljen je bil že od zgodnjih mesecev pravi plezalček. Lezel je povsod – više ko je bilo, rajši je lezel gor. Nadaljevalo se je s tekanjem. Trenutno je v obdobju, ko kar odtava stran ... in potem ves razburjen zatrjuje, da nas je iskal ... To je zame nekako največji izziv. Omogočiti otroku mobilnost, ki jo potrebuje. S prvim sinom to ni bilo tako očitno. Pri drugorojencu pa smo se vsi srečali z novo dimenzijo tega problema. Pri starejšem sinu je trenutno težava spremljanje učne snovi, vadenje lepopisa, risanje, pomoč pri šolskih vsebinah ... Čakam pa še na to, kako se bo odzval na pripombe vrstnikov o tem, da ima slepo mamico. Tudi tukaj ga bom morala ustrezno podpreti. Za zdaj smo sicer dobro vozili po teh brzicah, se pa zavedam, da so to teme, ki bodo prej ali slej prišle in se bomo morali spoprijeti z njimi.
Kakšen pa je odnos videčih? Ali še vedno obstaja veliko predsodkov glede tega, kaj ljudje, ki ne vidijo, zmorejo?
Moja izkušnja s predsodki je, da izginejo takrat, ko se spoznamo. Ljudje pogosto rečejo, da pozabijo, da ne vidim. To je povsem naravno. Predsodke imamo proti neki skupini ljudi, ki je ne poznamo. Ko se spoznamo s posameznikom, ko ta človek dobi svoje ime, pa predsodki po navadi izginejo. Vsaj moja izkušnja je takšna. Ko sem prvič zanosila, mi je moja ginekologinja med vrsticami predlagala splav. Ko sem zanosila tretjič, se je marsikdo najprej prijel za glavo! Potem pa se ljudje nekako pomirijo in začnejo prihajati v stik z dejanskim stanjem. V resnici smo zelo običajna družina. S predsodki je tako kot s strahom pred volkom pod posteljo. Kot otroke nas je bilo pogosto strah, da je pod posteljo volk. Strah izgine, ko posvetimo pod posteljo z lučko in vidimo, da je tam kvečjemu majhna miška, ki škrablja ... Tako je tudi s predsodki. Izginejo, ko posvetimo nanje z lučjo osebnega stika.
Imamo pa vsi svoje predstave, predsodke. To je povsem človeško in velja razumeti, da nas tisto, česar ne poznamo, plaši. Namesto da se jezimo nad predsodki drugih, se mi zdi bolj smiselno, da jih poizkušamo razumeti in pomagamo premoščati z osebnim zgledom.
Ko sta vaša sinova že shodila, vas je bilo kdaj strah, da kakšne nevarnosti ne boste mogli preprečiti?
Seveda. Če tega strahu ne bi bilo, bi to pomenilo, da bi zanemarjala vidike objektivne realnosti. Vedno smo se trudili oblikovati okolje, kjer smo, in – kolikor se je pač dalo – zmanjšali možnosti nezgod in odstranili potencialne nevarnosti. Ko smo šli na počitnice v kak apartma, je moj mož vedno najprej porabil kakšno urico ali dve, da je »pripravil« naše bivališče: zavaroval vtičnice, odstranil televizor, namestil varovala na okna, ker pri našem plezavčku nikoli nisi vedel, kaj bo potuhtal. (smeh) No, zdaj smo že tako veliki, da nam tega ni treba več početi – dokler naš dojenček ne bo mobilen. Potem pa – ponovi vajo. Pa saj imamo že kar nekaj prakse. (smeh)
Pa vseeno – je ta strah, da nečesa ne boš mogel preprečiti oziroma da nekatere stvari uhajajo tvojemu nadzoru, težko obvladati?
En del je v tem, da narediš tisto, kar lahko. Drugi del pa je potem v prepuščanju. V zaupanju. V zavesti, da popolnoma vsega ni mogoče nadzirati. In da imaš v sebi tudi držo zaupanja, vere v dobro v življenju. Mislim, da je neki temeljni življenjski optimizem ključen za kakovostno življenje. Nekoč smo se na faksu učili o raziskavah o pesimizmu in optimizmu. Žal se več ne spomnim vira, toda raziskave menda kažejo, da imajo pesimisti sicer večkrat prav glede življenjskih situacij, vendar optimisti živijo bistveno bolj kakovostno in srečno.
Kaj želite posredovati svojim otrokom?
To je vprašanje, ki si ga večkrat prikličem v misli, ko se srečujem z vsakodnevnimi vzgojnimi izzivi. Pogosto je to moj kompas, ko se sprašujem, kako naj se odzovem. Današnji starši stojimo pred izjemno zahtevno nalogo. Radi bi opremili otroke za svet prihodnosti, za svet, o katerem se nam niti sanja ne, kakšen bo. Sliši se kot misija nemogoče. In vendar si kot starš postavljen prav pred to nalogo. Veliko sem razmišljala o tem, kakšnega človeka želim dati družbi.
Kakšen naj bo moj prispevek k svetu prihodnosti. In kaj so vrednote, smernice, načela, ki jih želim posredovati svojim otrokom. Ko je bil moj prvi sin majhen, so me te misli še posebno zaposlovale, takrat sem oblikovala nekakšno vizijo svojega starševstva. Seveda se tudi ta spreminja s časom in s tem, ko jaz zorim, ko otroci rastejo in postajajo vse bolj svoje osebnosti. Pa vendar, neka temeljna načela ostanejo.
In kakšna so ta načela?
Predvsem bi si svojim otrokom želela posredovati neko preživetveno moč in jih naučiti, da je probleme treba reševati. Da se jih da reševati. Vedno jima ponavljam: »Iščimo rešitve ...« Ne vem, s čim se bodo moji otroci v življenju srečevali, zagotovo pa bodo v življenju naleteli na ovire. In takrat bi si želela, da bi v sebi našli moč, da stopijo čeznje.
V kakšne osebe želite, se trudite, da bi zrasli?
Želela bi si, da bi zrasli v dobre, sočutne, tople in odprte ljudi. V osebe, ki bi znale prisluhniti, pogledati »za kuliso« in razumeti resničnost sočloveka. Rada bi, da bi znali pristopiti k drugemu z odprtim srcem in s pripravljenostjo ustvarjati skupno zgodbo. Da bi znali ponuditi roko drugemu in pri tem ne pozabiti nase. Mislim, da je to velika življenjska umetnost. Ohraniti sebe, se ravnati po svojih ciljih, vrednotah in hrepenenjih ter ob tem ohraniti tudi posluh za druge. Biti pripravljen aktivno podpreti druge na njihovi življenjski poti in pri tem ohraniti samega sebe.
In kako jim lahko pri tem pomagate?
Tisto, kar si želim, da bi bila moja najgloblja dota mojim sinovom, je temeljni občutek vrednosti. Rada bi jim posredovala zavest, da so čudovita, sposobna človeška bitja, vredni, čudoviti in dragoceni sami po sebi, prav takšni, kakršni so. Da jim je bilo danih veliko talentov, ki jih lahko v življenju uresničujejo – v dobro sebi in drugim. Da pa bi ti talenti lahko zrasli, je potrebno delo. Tako kot seme. Dokler ostane samo nekje na polici, ni od njega nobene koristi. Ko pa ga posadimo v zemljo, ga zalivamo in ga sonce greje s svojimi žarki, pa iz drobnega semena zraste zelena rastlinica. Če jo skrbno negujemo, zalivamo, jo varujemo pred plevelom, zraste iz nje čudovita cvetlica. Da pa bo seme lahko vzklilo in vzcvetelo, potrebuje nego. Tako je tudi z našimi talenti. Dani so nam, tako kot je v semenu zapisan potencial, da lahko vzcveti. Tako kot seme potrebuje zemljo, vodo in sonce, tudi naši talenti potrebujejo »nego«, da bodo lahko vzcveteli. Talenti brez delavnosti so mrtev kapital. Tudi to je ena od stvari, ki bi jih rada posredovala svojim otrokom. Delavnost. Moja babica je bila silno pametna ženska. Vedno znova z občudovanjem odkrivam globino njenih preprostih modrosti. Govorila je: »Brez nič ni nič.« Kako prav je imela! To je ena od vrednot, za katero se mi zdi, da jo naš sodobni svet s svojo potrošniško logiko vse prehitro prezre. Instantne rešitve ne prinesejo globokega zadovoljstva. Zato pogosto ostajamo prazni in kljub zunanjemu uspehu notranje osiromašeni. Poleg delavnosti in usmerjenosti k svojim ciljem pa se mi zdi pomembno, da se otroci naučijo tudi sprostiti, se imeti dobro na zdrav način. Zato pri nas zelo spodbujamo stik z naravo, kolikor je to v mestu in ob hitrem življenjskem tempu pač mogoče. Pa vendar se da. Ravnovesje med delom in sprostitvijo je v vseh obdobjih življenja zelo pomembno za ohranjanje psihičnega zdravja in življenjskega zadovoljstva. No, verjetno je to tisto, kar si vse mame želimo za svoje otroke – da bi zrasli v zadovoljne, zdrave ljudi.
Kako pa na materinstvo in invalidnost gledate kot psihologinja? Vsaka mama se spopada s takimi in drugačnimi dvomi, težavami, toda ali menite, da je psihična obremenitev za mamico z invalidnostjo še večja?
Zagotovo je z invalidnostjo obremenitev večja. Tako čisto fizično pa tudi psihično. Z invalidnostjo imamo preprosto manj sredstev, ki bi jih lahko uporabili pri obvladovanju vsakodnevnih nalog. Obenem pa tako rekoč na vsakem koraku naletimo na dodatne ovire. To, kako se bomo srečevali s temi vsakdanjimi ovirami, pa je močno odvisno od našega psihičnega stanja. Dobra samopodoba, usmerjenost v iskanje rešitev in čustvena uravnovešenost oz. ustrezne veščine čustvenega samoobvladovanja so pri tem ključni dejavniki. Vemo pa, da se naša samopodoba oblikuje s ponotranjanjem sporočil drugih. Zato je pri razvijanju občutka kompetentnosti oz. pri sposobnosti za obvladovanje vsakdanjih nalog pri osebah z invalidnostjo še toliko pomembnejše, v kakšnem okolju živijo. Spodbudno okolje, družba pozitivno naravnanih oseb, ki osebo z invalidnostjo podpirajo in verjamejo vanjo, je tukaj eden izmed ključnih dejavnikov. Pri tem se mi zdi pomembno poudariti, dapri razvijanje občutka kompetentnosti in zadovoljstva z življenjem ne gre za nenehno »servisiranje«. Mnogo bolj učinkovito bo, če bomo ljudi naučili, kako se lovi ribe, kot pa, če jim jih bomo vsak dan dostavljali. Govorim o opolnomočenju in spodbujanju potencialov, ki jih ljudje imamo. V tem leži ključ do zadovoljne inkluzivne družbe. Tudi ljudje z invalidnostjo lahko družbi marsikaj dajo. Potrebujemo pa za to okolje, ki nam lahko omogoči, da razvijemo svoje potenciale. In v tem se mi zdi, da smo mame z invalidnostjo podobne vsem mamam. Da bi lahko vzgajale naše otroke v zadovoljne, družbeno odgovorne ljudi, potrebujemo ustrezne razmere.
Imate občutek, da družba ima posluh za potrebe invalidov?
Osebno zelo nerada uporabljam izraz invalid, prav tako mi ni všeč beseda hendikep, še hujši pa se mi zdi izraz oseba s posebnimi potrebami. Ker implicira neke posebnosti. Kot da gre za ljudi, ki so ne vem kako drugačni. Mislim, da imamo vsi enake potrebe. Vsi si želimo biti ljubljeni, sprejeti, spoštovani, ovrednoteni. Želimo si biti varni, siti, čisti. In ko imamo zadovoljene te osnovne potrebe, si vsi želimo uresničiti svoje potenciale, se samouresničevati. Res pa je, da imamo nekateri pri tem dodatne ovire. Zato se mi zdi primernejši izraz oseba z dodatnimi ovirami. Ker to v resnici ponazarja situacijo takšno, kakršna je.
In če se vrneva k materinstvu – kako premagati te dodatne ovire?
Ja, mamice z invalidnostjo imamo zagotovo več ovir pri uresničevanjunašega materinskega poslanstva. Kot vsak človek pa nosimo v sebi tudi ogromno notranjih potencialov, da te ovire lahko premagamo. Pri tem nam je okolje lahko v veliko pomoč ali v dodatno oviro. Zato je naša naloga, da si aktivno izbiramo okolje, ki nas bo obdajalo. Tudi to je del opolnomočenja. Prevzemanje odgovornosti za fizično in socialno okolje, v katerem bivamo z našimi otroki. V psihologiji govorimo, da smo produkt interakcije naših genov, okolja (torej vzgoje) in samoaktivnosti. V prvih letih življenja je večji delež na genih in vzgoji, pozneje v življenju pridobiva pomen samoaktivnost. Kot odrasle osebe imamo moč močno sooblikovati svoje okolje, pa tudi svojo psihično realnost. Psihološka in psihoterapevtska znanost danes razpolagata z veliko uporabnega znanja, ki nam je pri tem lahko v pomoč. Iz tega stališča smo privilegirana generacija. Nikoli prej ni bilo to znanje tako dostopno za splošno uporabo. Prav zato, ker imajo osebe z invalidnostjo več ovir in manj sredstev za njihovo premoščanje, lahko ta znanja bistveno pripomorejo k večji življenjski kvaliteti. Ustrezna psihološka oz. psihoterapevtska podpora lahko k temu veliko pripomore. Človeku ne moremo odvzeti njegovega hendikepa, lahko pa ga opolnomočimo, da bo bolj zadovoljno živel v svoji realnosti. Tukaj pogosto uporabim primerjavo z zdravnikom. »Bil sem pri zdravniku, pa mi ni nič pomagal,« reče zdravi. Seveda. Zdravemu zdravnik ne more pomagati. Če pa imaš zdravstvene težave, boš pri zdravniku našel pomoč zanje. Podobno je s psihologijo. Če nam v življenju vse gladko teče, nam psihološka znanost ne bo pomenila nekega velikega kvalitativnega prispevka. Kadar pa imamo težave, nam je lahko v veliko pomoč. Prav zato bi ljudem, ki se spoprijemajo z večjimi življenjskimi obremenitvami, kar invalidnost in materinstvozagotovo sta, takšna podpora prišla še posebno prav. Lepo bi bilo, če bi bilo to tudi sistemsko urejeno.
Kaj bi svetovali ženskam, ki si želijo otroka, vendar pri odločitvi, ali bi ga imele ali ne, omahujejo zaradi svoje slepote oziroma slabovidnosti ali tudi kake druge vrste invalidnosti?
Predvsem jim ne bi svetovala, ne bi dajala nekih pavšalnih napotkov. Svetovanje je silno nehvaležna stvar. Vsak človek je zgodba zase. Ni neke enoznačne rešitve, ki bi veljala tako povprek. Še posebno ne pri osebah z invalidnostjo, kjer se zgodbe res zelo razlikujejo.
Predvsem bi bilo za takšno žensko dragoceno najti ustreznega sogovornika. Nekoga, ki bi ji dal prostor, da bi neobremenjeno, brez psihičnih pritiskov in predsodkov razmišljala o sebi. Prostor za raziskovanje in spoznavanje same sebe. Mi smo tisti, ki najbolje vemo, kako se počutimo v svoji koži. Nihče od zunaj tega ne more zares vedeti. Tukaj mi pridejo na misel slike tistih cirkuških ogledal, ki odsevajo popačeno sliko, pomanjšano ali povečano, razpotegnjeno v eno smer. Tako je tudi z našim notranjim svetom, ko ga posredujemo drugemu. Vsak človek bo slišal, videl zgodbo drugega skozi svojo lastno prizmo. Tako kot slika v takšnem cirkuškem ogledalu odseva na popačen način, tudi naša zgodba v drugem odzvanja nekoliko drugače, kot jo doživljamo sami v naši notranjosti. Žal pa se zgodi, da bodo prav tisti, ki so nam najbližji in najbolj čustveno vpleteni, najteže prepoznali dejansko vsebino naše zgodbe. Če smo čustveno vpleteni, še toliko bolj projiciramo lastne vsebine v zgodbe tistih, ki jih imamo radi. Včasih se tako lahko zgodi, da iz dobronamerne želje po zaščiti zaviramo druge pri udejanjanju njihovih potencialov.
V pogovoru ste omenili, da ste si na začetku postavili neko vizijo materinstva. Ali obstaja recept, kako biti dobra mama?
Če želimo biti dobre mamice, moramo najprej najti same sebe. Le tako bomo lahko dober zgled, varen pristan in trdna opora za rast otrokom. To pa velja za mamice s takšnimi in drugačnimi ovirami. Vse jih imamo. Ovire znotraj nas in okoli nas. Pri enih so bolj očitne, pri drugih manj. Vsaka ženska se pri udejanjanju svoje življenjske zgodbe znajde pred njimi. Ne gre drugače. Da bomo lahko te ovire prešle, pa je ključno, da se naučimo verjeti vase, se ceniti in se imeti rade. Z invalidnostjo ali brez nje. Razvijati v sebi zavest o enkratnosti in vrednosti človeškega bitja samega po sebi. Zavest o tem, da so nam dani talenti, potenciali, da smo tukaj z namenom, da te svoje potenciale uresničimo in da smo vredne same po sebi. Prav takšne, kot smo. Če bomo to živele, bomo dale otrokom največji zgled, najbogatejšo življenjsko doto. S tem, kako živimo same sebe, svoje življenje, učimo naše otroke, kako bodo živeli in kakšen svet bodo oblikovali. Ne gre torej za vprašanje imeti otroke ali ne – bolj gre za iskanje odgovora na to, kako imeti sebe. Ko bomo našle same sebe, bomo lahko dale tudi prispevek svetu. Morda kot matere, prijateljice, sodelavke, umetnice, znanstvenice ali pa kot kaj tretjega. Edinstvene, kot smo. x
Veronika Rot