Evropski invalidski forum (ang. European Disability Forum, krajše EDF) je krovna organizacija invalidov, ki zagovarja interese več kot 100 milijonov invalidov v Evropski uniji. Platforma združuje predstavnike organizacij invalidov iz vse Evrope. EDF je 8. marca začel kampanjo za odpravo prisilne sterilizacije invalidov v Evropi. Z njo poziva Evropski parlament, Svet in Evropsko komisijo, naj v okviru direktive EU o nasilju nad ženskami in nasilju v družini v vseh državah članicah EU prepovejo prisilno sterilizacijo. S tem bi utrli pot Evropski uniji, v kateri bodo lahko vsi invalidi živeli zdravo in dostojanstveno življenje. "Nikogar ne bi smeli sterilizirati proti njegovi volji in mu odvzeti nadzora nad lastnim telesom. Nadaljnja in razširjena praksa prisilne sterilizacije, najpogosteje invalidnih žensk in deklet, se mora takoj končati," so ob začetku kampanje poudarili pri Evropskem invalidskem forumu.
Lanskega septembra so izdali Poročilo o prisilni sterilizaciji v Evropski uniji, v katerem so želeli osvetliti prakso prisilne sterilizacije in zahtevali, da se ta praksa prepove po vsej Evropi. Raziskavo za to poročilo je opravila Haëndila Varela, uredila sta ga Marine Uldry, višja uradnica za človekove pravice pri EDF, in André Felix, koordinator za komunikacije. O poročilu in kampanji za odpravo prisilne sterilizacije invalidov v Evropski uniji smo govorili s Pirkko Mahlamäki, članico izvršnega odbora in predsednico ženskega odbora Evropskega invalidskega foruma.
V vašem poročilu iz septembra 2022 ste ugotovili, da je prisilna sterilizacija še vedno dovoljena v 13 državah članicah Evropske unije (Portugalska, Finska, Bolgarija, Hrvaška, Malta, Češka, Ciper, Danska, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva in Slovaška) in da le 9 članic EU v svojem kazenskem zakoniku izrecno navaja prisilno sterilizacijo kot posebno kaznivo dejanje. Kakšen je bil trend v zadnjih 10 ali 20 letih, se je kaj spremenilo do današnjega dne?
V zadnjih desetletjih je bil dosežen napredek. Razmere in zakonodaja sta danes v mnogih državah že precej drugačna kot pred 10 ali 20 leti – nenazadnje tudi zato, ker so vse države EU ratificirale Konvencijo ZN o pravicah invalidov. Tako besedilo kot odbor strokovnjakov sta bila jasna, da je treba prisilno sterilizacijo prepovedati, saj jo lahko štejemo za kruto in nečloveško prakso. Prej je bila ta praksa bolj razširjena. Na primer, Francija in Belgija sta v začetku drugega tisočletja spremenili svojo zakonodajo, da bi omejili sterilizacijo brez soglasja. Španija je leta 2020 spremenila svojo zakonodajo, da bi odpravila izjemo, ki je še vedno omogočala sterilizacijo invalidnih oseb brez njihove privolitve – oseba ne more izraziti svojega mnenja o postopku, ki se ji izvaja, ali pa mora postopek odobriti le tretja oseba – naj bo to skrbnik, zdravnik ali sodnik.
Vendar pa je še vedno preveč izjem, ki omogočajo, da se sodišča, družine ali zdravstveni delavci odločijo za sterilizacijo nekoga pod skrbništvom. To pomeni odpravo možnosti, da bi kdaj imeli otroke – nekaj, kar se še vedno pogosto dogaja in kar po naših raziskavah poteka tudi ‘za zaprtimi vrati’, v tajnosti. To je trajna odločitev, ki je ni mogoče razveljaviti, in jasno sporoča, da nimajo nadzora nad svojim telesom ali kakršnimi koli odločitvami o svojem življenju.
Druga težava, ki jo vidimo, je, da se lahko sterilizacija še vedno izvaja, čeprav je v nekaterih državah nezakonita. Ljudje so lahko tudi pod pritiskom ali prisiljeni, da sprejmejo sterilizacijo. Sprememba zakona ne vodi hitro v spremembo miselnosti in praks.
V poročilu omenjate, da je "široko razširjena praksa sterilizacije osebe brez njene svobodne, predhodne in zavestne privolitve in/ali vednosti, čeprav ni vedno izrecno imenovana kot taka, prisilna sterilizacija." Kakšni so še evfemizmi za prisilno sterilizacijo v državah članicah EU?
Ko rečemo, da je nekdo prisiljen, pogosto pomislimo na osebo, ki reče ne, a je vseeno dolžna to storiti. V resnici pa se tovrstne prakse odvijajo tudi drugače. Starši lahko pritiskajo na svoje otroke, naj sprejmejo sterilizacijo (ali pa to storijo, češ da gre za drug medicinski poseg), ker je to uradno ali neuradno pogoj za pridobitev bivališča v instituciji ali skupinskem domu. Zdravniki lahko na osebo pritiskajo z besedami, da če bi zanosila, ne bi mogla skrbeti za otroka ali da ji bo država vzela otroka. Ali pa oseba sprejme, ker ji je bilo rečeno, da v nasprotnem primeru ne bo smela videti svojega partnerja, fanta, ljubimca itd. Lahko tudi meni, da je to njihova edina možnost za spolno življenje, ker njihova mreža in zdravstveni delavci niso na dostopen način pojasnili spolnega zdravja in kontracepcije (ter drugih metod za zaščito svojih spolnih pravic). V drugih primerih odločitev sprejme sodišče. V vseh teh primerih biti prisiljen pomeni nezmožnost svobodne izbire. Sprejeti nekaj pod pritiskom ali brez informacij, da bi razumeli posledice nečesa tako invazivnega in nepopravljivega, ali brez informacij o alternativah, je vedno prisila.
V drugem smislu obstajajo tudi evfemizmi, ki služijo utemeljevanju, zakaj je bilo to storjeno in zakaj je to dobro: nekateri primeri vključujejo odločitev tretje osebe o "najboljšem interesu" osebe – kako je v njihovem najboljšem interesu, da niso zaslišani in da se izvede postopek brez njihove vednosti? Pogosto gre tudi za "lajšanje" kontracepcije in izogibanje "bremenu" kontracepcije – v resnici pa ljudem manjka le dostopna informacija in prava podpora. Drugi razlogi vključujejo zaščito osebe pred ‘spolno zlorabo’ – ko so primeri pokazali, da ščiti storilce (npr. kot v Moldaviji). Nazadnje ga upravičuje tudi vztrajno paternalistično, infantilizirajoče in patriarhalno prepričanje, po katerem oseba z motnjami ni sposobna skrbeti za otroka.
Kako pa se denimo nevladne organizacije v Evropi borijo proti tem kršitvam? Bi moralo biti denimo več svetovalcev, programov za spolno vzgojo?
Vemo, kaj pravijo zakoni, vendar je zelo težko predložiti obsežne dokaze o prisilni sterilizaciji. Gre za temo, ki je zelo tabuizirana in intimna. Le malo ljudi je odprtih za pogovor o tem in pogosto jih od pogovora o tem odvrnejo prav tisti ljudje, ki so si prizadevali za izvedbo sterilizacije – njihova družina, skrbniki, njihov družinski zdravnik … Ker je tako skrivnostno in se izvaja potihem, je težko prepričati politike, da bi razumeli, da potrebujemo odločne ukrepe za boj proti temu. Začetek je spreminjanje zakonodaje, vendar potrebujemo več ukrepov, vključno z usposabljanjem zdravstvenih delavcev in ponudbo programov spolne vzgoje za invalide, vključno z osebami z motnjami v duševnem razvoju. Zagotoviti moramo, da so ti programi usposabljanja ponujeni na dostopen način in da imajo invalidi dostop do ustrezne podpore za njihovo izvajanje.
Poročilo iz septembra 2022 ravno v tem smislu navaja vrsto predlogov. Kateri so ti predlogi? Se vam zdijo hitro dosegljivi in s kakšnimi sredstvi?
Prvi korak je prepoved in kriminalizacija prisilne sterilizacije. Ne moremo ustaviti sterilizacije, če še vedno obstajajo izjeme, ki dovoljujejo sterilizacijo zaradi invalidnosti, to je nesprejemljivo. Zato zahtevamo, da Evropska unija v svoji predlagani direktivi o boju proti nasilju nad ženskami kriminalizira prisilno sterilizacijo. Če bo ta zakon sprejet, bo to pomenilo, da bodo morale vse države EU brez izjeme prepovedati prisilno sterilizacijo – razen seveda v primeru nujnih postopkov, ki rešujejo življenja.
Zahtevamo tudi dostop do pravnega varstva in odškodnine za žrtve. Zelo pomembno je, da države priznajo škodo, ki so jo žrtve utrpele zaradi prisilne sterilizacije. Zelo pomembno je, da so invalidnim žrtvam pri iskanju pravice zagotovljeni ukrepi za dostopnost in da imajo pri tem podporo.
Širše pa zahtevamo tudi boljšo zaščito spolnega in reproduktivnega zdravja ter pravic invalidov, še posebej invalidk. To bi se moralo začeti z razbijanjem stereotipov in boljšim vključevanjem vidika invalidnosti v spolne programe.
Vodite kampanjo #EndForcedSterilisation, ki se je začela ta mesec. Ali so zgoraj omenjeni predlogi glavni cilji vaše kampanje? Kakšna so sredstva, ki jih uporabljate za to? Kako je potekala kampanja do zdaj? Do kdaj bo trajala?
Ta kampanja v družbenih medijih je del naše globalne kampanje za odpravo prisilne sterilizacije, ki se je začela že pred nekaj leti s peticijo, zbiranjem pravnih primerov in našimi poročili o prisilni sterilizaciji. Povezana je z našim zagovarjanjem direktive o boju proti nasilju nad ženskami. Zelo pomembno je, da se prisilna sterilizacija prizna kot oblika nasilja nad ženskami. Pojasnjujemo tudi, da lahko sterilizacija povzroči še več spolnega nasilja. Sterilizirane ženske so na primer bolj izpostavljene tveganju, da jih posiljujejo moški, tudi v ustanovah (skupinskih domovih, psihiatričnih bolnišnicah, domovih za starejše), saj ne bodo zanosile, posilstvo pa bo lažje prikriti. To se je na primer zgodilo v Moldaviji. Zato smo na mednarodni dan žena 8. marca začeli kampanjo na družbenih omrežjih, ki bo potekala vsaj do 25. novembra, ko je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami.
Nekateri poslanci Evropskega parlamenta vas pri tem podpirajo. Kaj v zvezi s tem trenutno počne Evropski parlament? Katere so sistemske zamisli, ki bi jih morala EU uresničiti na tem področju?
Evropski parlament se pogaja o predlogu direktive o boju proti nasilju nad ženskami. V besedilu, ki ga je predlagala Evropska komisija, prisilna sterilizacija ni vključena. Zaradi podpore poslancev Evropskega parlamenta, med drugim tudi medskupine za invalide, je bila zdaj dodana v stališče Evropskega parlamenta. To je zelo pomembno, saj je naslednji korak prepričati evropske države, da sprejmejo to spremembo v končnem besedilu direktive.
Poleg tega je decembra članica medskupine Evropskega parlamenta za invalide poslanka Anne-Sophie Pelletier v svoje poročilo z naslovom "Na poti k enakim pravicam invalidov" vključila odločen poziv h kriminalizaciji prisilne sterilizacije. To poročilo je bilo v parlamentu z veliko večino potrjeno.
Vendar se morajo tej kampanji pridružiti tudi nacionalni in lokalni politiki, tudi v različnih državah. Zdaj na primer vidimo, da o tem vprašanju razpravljata portugalski in belgijski parlament. Na koncu se morajo spremembe zgoditi na terenu, zato moramo sodelovati vsi. Evropska unija lahko vodi z zgledom opozarjanja na to vprašanje in kriminalizacije prisilne sterilizacije, vendar se mora nato več sprememb zgoditi v praksi in v posameznih državah.