V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je bilo v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam organizirano izobraževanje Avdiodeskripcija: Dostopnost vizualnih podob slepim in slabovidnim osebam. Vodil ga je ugledni ameriški strokovnjak dr. Joel Snyder.
Slovenski etnografski muzej v obdobju 2013–2015 izvaja projekt Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam, ki ga financirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Zagotavljanje najširšedostopnostidokulturne dediščineje eden temeljnih ciljevnacionalne in evropske kulturne politike, za kar si v zadnjih letih čedalje bolj prizadevajo tudi muzeji. Avdiodeskripcija oziroma zvočno opisovanje je ena najbolj razširjenih metod, s katerimi poskušajo muzeji in galerije svoje zbirke približati slepim in slabovidnim obiskovalcem.
Vodilni ameriški strokovnjak za avdiodeskripcijo dr. Joel Snyder v Sloveniji
Dr. Joel Snyder je zagotovo eden vodilnih svetovnih strokovnjakov in tudi eden od pionirjev metode avdiodeskripcije (AD). V 33 letih je izvedel številna usposabljanja tako v Združenih državah Amerike kot po svetu. V času svojega sodelovanja z Ameriškim svetom slepih je začel projekt avdiodeskripcije, ki je vključeval opise za programe različnih televizijskih hiš, kot sta ABC in FOX, opise filmov in izobraževalnih videov; prav tako je sodeloval s številnimi muzeji pri pripravi vsebin za slepe in izvedel usposabljanja delavcev. Po njegovi metodi so usposabljali agente in vodnike Bele hiše, sodeloval je s t. i. Komitejem za pravice invalidov in pripravljal vsebine za neposredne prenose v času Obamove predsedniške kampanje. Dr. Joel Snyder je prejemnik številnih nagrad, saj so njegova prizadevanja na področju avdiodeskripcije velikanski dosežek pri približevanju vsebin tudi slepim in slabovidnim osebam. Projekt Avdiodeskripcija je Ameriški svet slepih in slabovidnih nagradil z najvišjim priznanjem za posebne dosežke. V letu 2014 je za promocijo in razvoj avdiodeskripcije prejel nagrado Vernon Henley Media. Napisal je tudi knjigo The Visual Made Verbal: A Comprehensive Training Manual and Guide to the History and Applications of Audio Description.
Verbalno opisovanje vizualnega
Avdiodeskripcija (AD) zagotavlja verbalno različico vizualne podobe. Je ubesedenje vseh vizualnih elementov – dejanj, oblačil, postavitev, slik – v gledališču, na televiziji in v filmih, na muzejskih razstavah in drugih dogodkih. »S to metodo lahko tudi senzorno ovirane osebe doživijo vse tiste elemente kulturnih dogodkov, bogastva barv, gibov in obraznih izrazov, ki zahtevajo vizualno zasnovo. Gre za elemente, ki se drugim zdijo samoumevni,« strne definicijo avdiodeskripcije dr. Joel Snyder in dodaja, da zvočno opisovanje obstaja že vse od začetkov sporazumevanja med ljudmi. »Ljudje so si od nekdaj opisovali to, čemur so bili priče, kar so doživeli, pa naj gre za spomine ali za opis dogodkov, pri katerih njihov sogovornik ni bil prisoten.« Sodobna metoda avdiodeskripcije, ki jo čedalje pogosteje uporabljajo v muzejih in galerijah ter tudi v gledališču in na televiziji, pa je posebna metoda, ki temelji na govorjeni besedi, s katero slepim in slabovidnim približamo tudi svet umetnosti, ki bi jim bil sicer nedostopen.
Umetnost avdiodeskripcije
»Avdiodeskripcija je po svoje posebna literarna zvrst, nekakšna poezija,« prepričljivo trdi dr. Joel Snyder. »Zvočni opis je verbalna različica vizualnega – vizualno je torej pretvorjeno v verbalno, slušno, oralno. Pri tem uporabljamo izraze, ki so jedrnati, jasni, domiselni, da z njimi vizualno podobo razumljivo prenesemo slepim in slabovidnim, ki jim drugače ni dosegljiva. Da sliko lahko pretvorimo v besedo, pa moramo znati opazovati in ne zgolj gledati.« Za avdiodeskripcijo ni potrebna zapletena tehnična oprema, lahko pa marsikomu omogoči povsem novo izkušnjo umetnosti. »Seveda je namenjena predvsem slepim in slabovidnim,« poudarja dr. Joel Snyder, »lahko pa tudi pomaga otrokom pri izboljšanju njihovih literarnih sposobnosti. AD pa je lahko uporabna za prav vsakega, ki želi še bolj uživati v vseh vidikih katerega koli vizualnega dogodka, in jo lahko uporabljamo povsod: na porokah in paradah, v cirkusu in na športnih dogodkih ter celo na pogrebih.«
Izobraževanja se je udeležila tudi Carmen L. Oven, ki na TV Slovenija pripravlja zvočne opise filmov. Svoje vtise je strnila takole: »Najpomembnejše sporočilo celotnega izobraževanja je zagotovo to, da je zvočni opis – opis. Torej zvočni opis v ničemer ni in ne sme biti ne interpretacija ne zgodba, ki jo predstavljaš – to prepustiš slepim, ki so najpogosteje prikrajšani le za vid in nikakor ne za sposobnost notranje vizualne predstave, logičnega sklepanja in samostojnega kritičnega razmišljanja. Gre za opis – torej tisto, kar vidiš, in tu se začne umetnost in ne znanost, kot poudarja gospod Snyder. Gre za umetnost jezika: katere besede izbrati, katera dejstva, čeprav jih vidiš, izpustiti; kako izbrane besede oblikovati, kdaj so metafore primerne, kaj pomeni 'manj je več' v jeziku zvočnih opisov in še mnogo drugega.«
Izobraževanje zvočnih opisovalcev
Dr. Joel Snyder poudarja štiri elemente, ki so bistveni pri pripravljanju avdiodeskripcij za televizijo, video, gledališče, galerije ali muzeje. Ti so: opazovanje, izbiranje, jezik in izgovarjava. Dober zvočni opisovalec mora biti najprej tako dober opazovalec kot Sherlock Holmes. Naučiti se mora videti več, zaznati pomembno, izluščiti bistvo in se otresti nepomembnega, kar je že drugi korak pripravljanja zvočnega opisa – izbiranje. Dr. Joel Snyder poudarja, da je bistveno »izhajati iz splošnega in nato preiti k specifičnemu«. Dobremu zvočnemu opisovalcu bi lahko rekli tudi »verbalno oko kamere«, saj mora znati objektivno in brez odvečnega balasta povzeti vizualno podobo. »Vrednostne oznake ne spadajo v zvočni opis, saj pomenijo nepotrebne in neželene subjektivne interpretacije opisovalca. Poslušalci morajo imeti možnost, da sami pridejo do svojih spoznanj in mnenj, kar pa je mogoče le na osnovi čim bolj objektivnih opisov. Bistvo zvočnega opisa je, da slepo oziroma slabovidno občinstvo pride do lastnih ugotovitev, kajti morda res njihove oči ne delujejo tako dobro, njihovi možgani in sposobnost interpretacije pa so nedotaknjeni,« je Snyder nazoren v svojih lekcijah. Zadnja stopnja v pripravi zvočnega opisa in tudi pri izobraževanju za zvočnega opisovalca pa je izgovarjava. Intonacija, naglas, poudarki so del pomena, zato je treba izgovarjati pravilno, jasno in natančno. »Dobri zvočni opisovalci se morajo naučiti znova videti svet okoli sebe, da bi resnično opazili, kaj zaznavajo njihove oči, nato pa morajo znati bistvene elemente teh slik izraziti v jasnem, natančnem in tudi domiselnem, živahnem ter iznajdljivem jeziku v govorni tehniki, s katero je mogoče vizualno podoživeti verbalno,« sklene dr. Joel Snyder.
Kako pridobljeno znanje prenesti v prakso
Organizatorka seminarja Eva Rožanc iz Slovenskega etnografskega muzeja pravi, da so s tem izobraževanjem strokovnim delavcem na področju muzejske, galerijske, medijske in gledališke dejavnosti, društvom slepih in slabovidnih ter drugi zainteresirani javnosti želeli predstaviti metodo avdiodeskripcije in tako stopiti korak bliže k zagotavljanju enakih možnosti za dostopnost vsebin, namenjenih javnosti.
Na TV Slovenija smo na področju zvočnega opisovanja v zadnjem času naredili velik korak naprej, a izobraževanje je bilo kljub temu koristno in poučno, ugotavlja Carmen L. Oven: »Izobraževanje o avdiodeskripciji oziroma zvočnih opisih videa, muzejskih artefaktov, umetniških slik in fotografij pri Joelu Snyderju mi je pomagalo, da sem – kot nekdo, ki se z zvočnimi opisi filmov srečuje že dlje časa – razširila znanje zvočnega opisovanja, predvsem pa sem lahko temeljito analizirala in nadgradila svoje znanje in spoznanja, do katerih sem se v procesu zvočnega opisovanja slovenskih filmov morala pogosto dokopatiprek napak, ki sem jih morda pri tem naredila, oziroma sem bila v marsičem odvisna le od zunanjih mnenj, predvsem od mnenj ciljne skupine – slepih in slabovidnih. Mnenja ciljne skupine za zvočne opise so prav gotovo izredno dragocena, toda priložnost in možnost, da svoje delo nadgrajuješ z objektivnim pregledom postopka oblikovanja določenega zvočnega opisa – ta se namreč glede na vrsto umetniškega dela, videa, fotografije, film ali predstave nekoliko razlikuje – je vsekakor velika prednost.« x
Veronika Rot
