Petra Medved je v studiu gostila delovno terapevtko, terapevtko senzorne integracije in razvojno nevrološke obravnave iz Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana, Majo Markovič ter mami otrok z motnjo avtističnega spektra, Darjo in Simono, ki sta povedali, kako terapija senzorne integracije pomaga njunima otrokoma v vsakodnevnem življenju.
Prepis radijske oddaje, ki je bila ponovno na sporedu 30. marca 2020 na 1. programu Radia Slovenija, vabljeni k branju!
Otrok meče stvari okrog sebe, ne zna sestaviti sestavljanke, slabo piše, velikokrat joče ali si pokriva ušesa, ko je v njegovi okolici preveč hrupa, želi jesti samo eno vrsto hrane, se ne more umiriti, je hiperaktiven ali pretirano pasiven - tako vedenje lahko kaže na težave v procesiranju in integraciji senzornih dražljajev. Kako pri teh težavah pomaga terapija senzorne integracije, kaj vsebuje, kako se izvaja in kakšni so rezultati te terapije pri otroku pri vsakodnevnih dejavnostih – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved.
Senzorna integracija se v našem centralnem živčnem sistemu dogaja ves čas. Gre za nevrološki proces, ki nam omogoča, da čutne informacije, ki jih sprejemamo iz našega telesa in okolice, organiziramo, povezujemo v neko smiselno celoto ter jih uspešno uporabimo v vsakodnevnih dejavnostih, razlaga delovna terapevtka, terapevtka senzorne integracije in razvojno nevrološke obravnave iz Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana Maja Markovič:
Senzorna integracija je tudi terapevtski pristop v delovni terapiji, ki ga je razvila dr. Jane Ayres v 60. letih prejšnjega stoletja in ga je zasnovala na podlagi senzornega procesiranja v naših možganih. Vsem so dobro poznana čutila, ki omogočajo sprejemanje informacij iz okolice. Tako kot nam oči omogočajo sprejemanje vidnih dražljajev, ušesa slušnih, nos vohanje, usta okušanje ter dotik prepoznavanje različnih tekstur in oblik ter nas opozarja tudi na nevarnosti v okolju, kot so piki žuželk, vroči predmeti. Vendar v teoriji senzorne integracije sta pomembna še dva senzorna sistema: to sta proprioceptivni in vestibularni, ki pa nam omogočata sprejemanje informacij iz našega telesa. Proprioceptivni sistem omogoča zaznavanje položaja telesa. Omogoča zaznati, kje se nahajajo naši deli telesa, ne da bi jih kontrolirali z vidom ter omogoča pravilno doziranje pritiska, sile moči, ki jo potrebujemo za uporabo predmetov. Ta občutek na primer uporabljamo, ko vzamemo z mize papirnat kozarček tako, da ne polijemo vsebine ali pa ga preveč stisnemo. Na primer tudi, ko nežno v roki držimo jajce, da ga ne zdrobimo. To je ta občutek. Vestibularni sistem pa nam omogoča zaznavo gibanja in ravnotežja, omogoča, da vzpostavljamo pokončni položaj ter nam daje občutek, kako hitro in v kateri smeri se gibljemo. Ta občutek na primer uporabljamo, ko se vozimo z rolko, se spuščamo po toboganu ali na primer, ko hodimo po ozkem robniku. Procesiranje in povezovanje občutkov iz taktilnega proprioceptivnega in vestibularnega sistema skupaj z vsemi ostalimi senzornimi sistemi nam omogoča, da uspešno obvladujemo vsakodnevne aktivnosti. Če vzamemo za primer igranje košarke, nam taktilni sistem omogoča občutiti žogo v roki, proprioceptivni sistem pomaga pri pravilnem položaju in pa čvrstem prijemu žoge, vestibularni pa vzpostaviti in zadržati pokončni položaj ter ravnotežje med metanjem žoge na koš. Seveda pa sta za uspeh pomembna tudi vid in sluh. Vse skupaj nam omogoča razumeti pojem košarka in pa seveda dobro igranje.
Kako pa bi prepoznali starši, učitelji, da so težave ravno na področju senzornega procesiranja?
Ja. Mi se zdaj zelo trudimo, da bi javnost čim bolj osvestili o tem, kdaj pravzaprav poiskati pomoč, katere so tiste težave, ki nakazujejo na težave senzornega procesiranja. Ker se nam vse pogosto dogaja, da otroci pridejo kar malo prepozno na samo obravnavo senzorne integracije. Po navadi pa učitelji opazijo otroka, učenca, da na primer veliko skače, da meče stvari okrog sebe, da ne zna sestaviti neko sestavljanko, da slabo piše. Starši večkrat sporočajo, kako imajo težave otroka naučiti vožnje kolesa, da se večkrat ob nekem neuspehu kar hitro otroci zjočejo oziroma zbežijo stran in se ne trudijo naučiti to novo spretnost, veščino, aktivnost, da se ne želijo, da se jih preveč dotika, da jih moti pretiran hrup, da se oblačijo samo v določena oblačila, da želijo jesti samo eno vrsto hrane, da se težko umirijo in zaspijo. Skratka da lahko jejo tudi stvari, ki niso ravno primerne: da veliko grizejo svinčnike, vrvice, same majice, puloverje, da so pretirano občutljivi na nek pesek, da ne marajo biti umazani.
Tako vedenje že lahko kaže na težave v procesiranju oz. integraciji senzornih dražljajev.
Kako pa je s hranjenjem?
Hranjenje je lahko problematično predvsem na dveh področjih. Lahko je to senzorno področje ali pa gre za motorično področje. Pri senzornem je v glavnem težava pri avtističnih otrocih, ko jejo samo določeno hrano. Na primer ne marajo določene konsistence, barve, tudi mogoče izbirajo med toplim in mrzlim, ne smejo se mešati hrane med seboj. Kadar gre za motorično težavo, pa je problem grizenja in prestavljanja iz ene strani na drugo, tudi žvečenja in goltanja. Problem je tudi pri požiranju raznih tekočin – tudi tukaj lahko nastopi težava. S terapijo senzorne integracije lahko uspešno vplivamo na vse te aktivnosti vsakodnevnega življenja.
Na terapijo senzorne integracije prihajajo otroci, katerih starši in drugi strokovnjaki so opazili, da so otroci preveč občutljivi na določen sistem, da jih zelo motijo slušni, vidni in taktilni dražljaji in to do takšne mere, da zmoti njihovo vsakodnevno funkcioniranje. Otrok v terapiji sodeluje v namensko usmerjeni igri, ki je otroku zabavna, razlaga Maja Markovič:
Najprej na osnovi ocenjevanja, pogovora s staršem pridemo do tistih ključnih otrokovih težav, mogoče tudi prepoznamo kateri sistem je tisti, ki je najmanj razvit in ga potem v sami igri podpremo ravno s tem sistemom. Na primer da zmanjka otroku proprioceptivni sistem se kaže v tem, da pregrobo uporablja na primer svojo silo, da lomi svinčnike, da lomi igrače, lahko mu iz rok izpadajo določene igrače, stvari, skratka deluje zelo nerodno, opotekajoče, tudi hoja sama - večkrat se zaletava, v ljudi, stene, predmete, karkoli pač mu pride na pot. Ali pa da na primer zelo slabo uporablja svoje telo v tej meri, da je že samo sedenje na stolu težava, da kar lezejo, dol padajo, da pri igri sami večkrat uporabljajo nek ležeč položaj, na primer, da zelo težko obsedijo. Kar pomeni, da mu zelo zmanjka na tem sistemu. V sami terapiji potem podpremo ta sistem tudi z vestibularnim sistemom – to pomeni, da ponudimo otroku zelo veliko nihanja, guganja, neko višino, bodisi spuščanje po toboganu in sicer kar z glavo navzdol. Samo guganje podkrepimo s tem, da nato s te gugalnice otrok skoči, da z gugalnice meče določene stvari v neko tarčo, cilj, potem da vleče raznorazne elastične vrvi, da pleza, skače, skratka podpremo s čim več takšnimi aktivnostmi, da spodbudimo ravno ta dva sistema, ki zelo tesno medsebojno delujeta. Taktilni sistem pa vedno vključimo na ta način, da otroku ponujamo igrače raznih tekstur, različne teže, oblike in s tem podpremo tudi taktilni sistem. Lahko pa se odločimo za dodatek – risanje v pesku, v brivski peni, s prstnimi barvami, plastelinom skratka kar na pride tisti trenutek prav pri sami vsebini igre.
Zakaj je to tako pomembno, da otrok čuti, prime, skoči?
Pri tem otrok razvija svojo motoriko. Tako grobo kot fino, ki jo potrebuje pri vsakodnevnem življenju. V vrtcu, kasneje pa v šoli, se na osnovi tega razvija tudi drža za mizo, sledenje učitelju ko se premika po razredu, prepisuje s table, usmerja svojo pozornost tako slušno kot vidno. Ti sistemi so nujno potrebni za spretnosti in veščine, ki jih kasneje moramo uporabljati za boljše vsakodnevno funkcioniranje.
Kako pa vpliva na učenje in vedenje senzorna integracija?
Največkrat je pravzaprav težava v samem nivoju aktivnosti. Če je otrok preveč oz. premalo odziven, lahko se tudi pojavi, da je otrok hiperaktiven, da nenehno išče neke dražljaje v okolju, to pomeni, da se veliko guga, se preseda na stolu, se lahko poigrava s samim svinčnikom, kar je seveda zelo moteč dejavnik pri samem procesu učenja v razredu. Na drugi stani pa imamo lahko hipotononega otroka, hipoaktivnega, pri katerem je ta nivo aktivnosti precej znižan, ta otrok pa dostikrat deluje tako zelo pasivno, tiho, odtujeno – ravno tako kot hiperaktiven otrok - tudi ta ne zmore usmerjati svoje pozornosti, ker nekako tako deluje, kot da bi bil čisto v nekem svojem svetu in se težko na primer pripravi, da bi lahko usmeril svojo pozornost in koncentracijo na samo dogajanje, bom rekla tudi na pridobivanje teh slušnih dražljajev, ki jih učitelj podaja med samim učenjem.
Svoje izkušnje s terapijo senzorne integraciji je povedala tudi Darja, mama šestletnega sina z motnjo avtističnega spektra.
V Zavodu za gluhe sem prišla na senzorno integracijo, obravnavo, po predhodni raziskavi tega, kaj to ponuja. Najprej sem »naletela« na floor time, potem sem pa videla, da je to isti pristop in mi je bilo lepo obrazloženo, kaj s tem otrok pridobi. Jaz bom rekla, da je to tako kot da zraven pridobi še eno »šesto čutilo«. Kar se tiče vseh teh spoznav, okusov, od dotika, ravnotežja, percepcije same, tega občutka v prostoru.
Kaj je tisto, kar ste vi želeli, da pridobi?
Da se bolj razvije ta grobo motorika potem v fino motoriko. Nekako smo videli, da je tukaj največ problemov in pa samo sledenje. Čez samo senzorno integracijo ga pelje terapevt, on pa mu sledi. Otrok si sam izbere prvo igro, potem se terapevt začne z njim igrati in ga napeljuje na določene dele igre, kjer vidi, da mu manjka podpora. V bistvu zgleda tako kot ena zelo velika zabava, ena taka igra, je pa vse smiselno organizirano. Na primer moj otrok je imel najraje bazen z žogicami, plastične žogice, ker njemu največ pomeni ta dotik, senzorni. Žogice so bile okrog njega, bilo jih je veliko, po navadi se je po vrvi spustil v ta bazen, skočil v bazen, potem so bili tudi tobogani, tak poseben tobogan, kjer so taki valji, kjer je spet senzorno zelo pomembno, taktilno, da on to začuti. Tudi kakšno lovljenje rib iz gugalnice. Prav vse kar je, je smiselno povezano, da ni samo prosta zabava, ampak, da delajo vsa čutila. Edino kar zadeva motorično planiranje, kako kakšno stvar kam spraviti – ta izkušnja mu je zelo manjkala. Kako bi se organiziral, da bi z gugalnice lovil ribe. Ali pa plezal po lestvi, da bi nesel nekaj v nahrbtnik. Ali pa če ima več igrač, da jih mora dati v nahrbtnik, potem pa mora nahrbtnik zatakniti na lestev. Predvsem to. Z grobo motoriko se mu je na koncu razvila fino motorika.
Kako pa to, da ste poiskali pomoč?
Kot starš z motnjo avtističnega spektra se mi zdi, da imamo zelo malo podpore v Sloveniji in da poskušamo najti čisto vse, kar se ponuja. Vtipkaš v google avtizem in se pokaže tudi ta senzorna integracija. Na podlagi tega, izkušenj in pa potem malo prebereš, vidiš in rečeš, poskusili bomo, zgubiti nimamo kaj, lahko samo pridobimo.
In kakšni so rezultati, kaj opažate pri otroku v vsakdanjem življenju? Kakšen je?
Veliko boljše mu gre kar zadeva motorično planiranje, podaljšuje se mu koncentracija, veliko bolj umirjen je, fino motorika, pričakujemo tudi grafomotoriko posledično s tem, v glavnem te zadeve.
Kaj pa komunikacija?
Komunikacija pa se tudi postopoma razvija, samo morate vedeti, da gre pri teh otrocih vedno v preskokih, nikoli ne gre v eni premici navzgor, ampak gre po stopničkah. Napredek je velik, nato pa nič, potem pa spet.
Ste imeli tudi logopedsko obravnavo?
Ja, imamo tudi logopedsko obravnavo po pristopu te senzorne integracije. Logoped je z njim v tej sobi in medtem ko se igrata, ga tudi vodi, da komunicira, da potem on opisuje, sprašuje in tako naprej.
Simona je mama sedemletnega sina z motnjo avtističnega spektra. Že pri 18-ih mesecih je opazila, da njegov razvoj poteka drugače.
Opazil smo pri 18, 20 mesecih, ko je začel otrok hoditi v krogih. Nekako smo imeli občutek, kot da je gluh, utihnil je, nehal je čebljati. Ustrašili smo se predvsem zaradi govora. Potem smo dolgo rabili, da smo dobili napotnico za logopeda. Ko sem prišla na ZGNL k logopedinji in ga je obravnavala eno leto, se je napredek poznal. Potem pa je logopedinja pridružila pristop senzorne integracije in moram reči, da je takrat otrok zelo eskaliral. Seveda smo že prej, preden smo sploh dobili diagnozo, da ima motnjo avtističnega spektra, obiskovali zasebno, ker smo bili tudi deležni poleg senzorne integracije tudi masaže in se je otrok dosti dobro umirjal. Hrepenela sem pa potem, da ne bi plačevala, da bi lahko država financirala to celotno zadevo in na ZGNL sem imela to srečo, da je logopedinja tudi senzorno integracijo vnesla skupaj z govornimi vajami in se mu je to tudi dobro poznalo. Izboljšala se mu je drža, s tem sedenje, tudi koncentracija je boljša in ni več toliko beganja in tekanja. Igra je spontana, se tudi sam zaigra, prej se niti pod razno ni zaigral. Recimo to tekanje po prostoru, ki si ga včasih vzame, je manjše, krajše. Zdaj dela posebej z delovno terapevtko, posebej z logopedinjo in moram reči, da se mu je izboljšala koncentracija, drža, sedenje, motorika je tudi boljša, grafomotorika se bistveno izboljšuje. Zdaj pa ne vem – na moči je zelo pridobil in s tem tudi verbalno. On je zdaj zelo začel komunicirat, zelo je eskaliral v govoru. Razume veliko stvari, čeprav jih manj pove, tako da jaz prisegam na to senzorno integracijo in delovno terapijo, ker, kakor je rekla Darja, dejansko so poskoki: najprej misliš, da ni nič, potem otrok spet eskalira, potem je nekaj časa mirno, potem spet eskalira. Včasih malo pade, ampak otrok se vedno pobere in gre naprej. Nekako se mu to »zapeče« v možgane in gre.
V katero šolo hodi?
Zdajle obiskuje prvi razred na Zavodu gluhih in naglušnih v Ljubljani in mu gre dobro. Upam, da bo šlo tako naprej. Hrepenim po tem, da se verbalno še bolj osamosvoji, ker mene je bilo, ko je bil še v vrtcu, zelo strah šole. Pustila sem ga eno leto dlje v vrtcu, ravno zaradi govora. Ker sem dvomila, da bo, bom rekla v klasični šoli, zmogel učiteljico poslušati nepretrgoma 45 minut. Tukaj pa je program le prilagojen in je veliko lažje, poleg tega jih je manj v razredu. Veliko jih naučijo, tudi dva predmeta več imajo: komunikacijo in socialne veščine. Otroci se med sabo zelo razumejo – včasih tudi razrede združijo. Moram reči, da so zelo prilagodljivi. Meni je zelo všeč.
Rekli ste, da je bil nemiren, kako se to zdaj kaže?
Nemiren je bil v tem pogledu, da je veliko hodil po prostoru gor in dol. Kamorkoli je prišel je našel optimalno pot zato, da je hodil. In prej, ko je bil mlajši, je tekal v krogih, potem pa je eno črto ubral čez prostor in je šel gor in dol. Meni je bilo to zelo moteče. Z senzorno in delovno terapevtko sem se posvetovala, kaj je dobro delati: predvsem veliko guganja, veliko skakanja. Šli smo v gozd. Hodili smo po hlodih, da je lovil ravnotežje, da se je plazil, da se je gugal. Doma na vratih sem mu dala trapez, da se guga. Atletske obročke smo mu dali, veliko stvari je, tako da predvsem smo delali res na tem. Roke, zgornji del telesa je zelo ojačal in s tem, ko se mu je drža ojačala, je tudi govor boljši, bolj razumljiv, napreduje. Vse je povezano. Delovna terapevtka točno ve, kaj mu manjka, kaj potrebuje in to tudi dela. Jaz pridem enkrat na mesec pogledati, da si osvežim znanje. Pa tudi doma, če dobimo kakšno domačo nalogo, sploh pri logopedinji, delamo, poskušamo redno delati, čeprav otrok raje dela s tretjo osebo kot z mamo doma.
Kako pa je s koncentracijo in učenjem?
Učenjem? Lahko rečem da mu gre. Zdaj učenja v prvem razredu ni veliko. Tudi domače naloge po večini delajo v šoli, domov ne nosi nič. Pesmice so bile na začetku, a ni bilo težav. Kljub temu, da je govorno slabši, smo s slikami pomagali, da si je lažje zapomnil kakšno besedo. Tudi obnovo knjige je povedal za bralno značko. S podporo slike mu gre lažje. Ve celotno zgodbo.
Kako pa je ta senzorna integracija vplivala na njegov napredek?
Postopoma, ampak je. Moč, ravnotežje, koordinacija, propriocepcija sama. Predvsem propriocepcija je bila pri njem težava. Še danes potrebuje veliko stiska, ampak vedno manj. On reče: »Stisni me, stisni me.« Ga stisneš, močno, a vidim, da zdaj že ta stisk popušča, ne potrebuje več tako močnih stiskov. Zelo rad ima žgečkanje, to je tudi zelo močno, da se čuti dotik, da se smeje in se ga sliši po vsej hiši. To ga zelo pomirja in tudi koordinacija se mu izboljšuje. Otroci se večkrat naslanjajo na tebe, kot en velik kamen – tega je tudi manj. Prej se je skoz nekam naslanjal. Otroci ne morejo sedeti za mizo, se podpirajo z roko in lezejo, lezejo v ležeč položaj. Zdaj je tega vedno manj. Spodbujamo ga, da sedi pokonci, se ga malo spomni in je veliko lažje. Da bi ga pred enim letom dala sedet, bi zlezel pod mizo v petih minutah. Zdaj je že 20, 30 minut suveren za mizo. Tako da lahko rečem, da lažje sedi, leto prej ne bi. S temi terapijami bolj obvlada sebe, svoje telo in mu pomaga in jaz upam, da bo šlo tako naprej, kakor gre zdaj. Upam na najboljši razplet. Če bo še toliko napredoval, kakor napreduje, bi ga celo mogoče dala v klasično šolo. Da ne bo rabil več tako velike podpore, kot jo ima tukaj zdaj ta trenutek, ki jo potrebuje. V šoli bi morda rabil spremljevalca, da bi lažje sledil zadevi.
In kako se kažejo rezultati terapije senzorne integracije v vsakodnevnem življenju pri otroku? Delovna terapevtka, terapevtka senzorne integracije in razvojno nevrološke obravnave iz Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana Maja Markovič razlaga:
Pri otroku, ki ima mogoče tudi težave s samim tem motoričnem planiranjem, ko imajo otroci težave smiselno uporabit svoje telo za neko aktivnost, lahko pri samem obuvanju čevljev, da zamenjujejo večkrat levi in desni čevelj, da ne vedo, kaj je spredaj zadaj, da si ne znajo zavezati sami čevlje, zapeti zadrge – na primer na vseh teh področjih lahko kažejo ravno tako uspehe, pa čeprav jih nikdar nismo trenirali prav to aktivnost. Delali smo na proprioceptivnem, vestibularnem in taktilem sistemu in so se potem te stvari same po sebi zložile. Otrok pridobi kar veliko. Kajti senzorna integracija otrokom omogoča preprosto biti otrok. Se pravi igrati, raziskovati, doživeti nek uspeh in premagovati tako izzive kot tudi strahove. Pri otroku se na podlagi teh ponujenih, pa izživetih čutno gibalnih izkušenj sčasoma pojavijo vidne spremembe v njegovih sposobnostih sodelovanja v čutno gibalnih aktivnostih. In ravno z izboljšanjem teh čutno gibalnih spretnosti, se izboljša otrokova zmožnost samostojnega vključevanja v aktivnosti vsakodnevnega življenja. S terapijo pa največkrat vplivamo na samo organizacijo, se pravi uporabo svojega telesa za neko smiselno aktivnost in potem se to vse skupaj manifestira tudi v spretnosti in veščine, ki so potrebne pri učenju in pa tudi pri neki kontroli, organizaciji vedenja. Vse to je zelo povezano. Če vzamemo za nek nazorni prikaz – sam razvoj potka tako - temelj otrokovega razvoja je senzorika, nato je nadgradnja motorika, in nadgradnja vsega tega so pa kognitivne spretnosti in veščine. Mi vzpodbujamo v senzorni integraciji zelo veliko senzornih sistemov in vključujemo v to neke gibalne preproste aktivnosti, ki pa posledično vplivajo na razvoj samih kognitivnih spretnosti in veščin. Pri tem pa moram poudariti, da je pri senzorni integraciji za uspeh ključnega pomena ravno to, da lahko na podlagi vseh teh aktivnosti, pri katerih vzpodbujamo te senzorne sisteme, ustvarjamo neke nove živčne poti oziroma sinapse. Se pravi, da otrok kasneje lahko sam prevzema te spretnosti in aktivnosti, to pomeni ne samo za tisti trenutek, ko je na terapiji, pač pa tudi potem v vsakodnevnem življenju.
Terapija senzorne integracije vpliva tudi na otrokovo samopodobo, na njegov vsesplošen razvoj in na vključevanje v socialno okolje, še dodaja Markovičeva.
Zaključek oddaje.
Članek je prepis radijske oddaje, zato je pisana beseda odraz govorjene.
Oddaji Med štirimi stenami: Senzorna integracija lahko prisluhnete tukaj: https://4d.rtvslo.si/arhiv/med-stirimi-stenami/174682201