Nemalokrat potrkajo na vrata ZPM tudi družine, ki imajo invalidnega otroka ali pa je invalid starš. Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje se vsak dan sooča z žalostnimi zgodbami o revščini.
Pridejo starši invalidnih otrok ali pa taki, ki so sami invalidi, pogosto k vam po pomoč?
Vsak dan se soočimo s kakšnim primerom družinske invalidnosti, po večini otrok, seveda pa tudi staršev. Ti zaradi prikrajšanosti seveda ne morejo zagotoviti niti minimalne podpore invalidnosti v pripomočkih, sanitetnem materialu, dietni prehrani, plačljivih zdravilih, plačljivih storitvah. Vse več jih nima niti za osnovno preživetje.
Vas je katera od zgodb še posebej presunila?
Današnja. Mamica je invalidna , ima sklerozo multipleks, je nezaposljiva, brez nadomestila za bolezen. Očka je hud sladkorni in srčni bolnik. Sta mlada starša tri letne deklice, ki se je rodila z izjemno okvaro srčka in je bila operirana takoj po rojstvu. Je razvojnoovirana in ima presnovne motnje. Starša nimata sredstev niti za svoje redno zdravstveno zavarovanje, nimata dodatnega zavarovanja, nimata za dietno prehrano deklice, ki zaradi tega še dodatno stagnira. In ko so bili pred menoj, drobno dekletce napihnjeno od nepravilnega hranjenja, pa mamica, ki je le še komaj stopicala in očka s solzami v očeh in povedali, da so jim odklopili elektriko, da nimajo niti za hrano, da jih je sram in ne vidijo nobenega smisla životarjenja za družino, sem požirala solze, da ne bi privrele na dan pred njimi.
Bolj ko so ljudje revni, manj se imajo možnost upreti, ker morajo več energije in naporov vložiti v preživetje. V še veliko slabšem položaju so invalidi, saj težje dobijo zaposlitev, ki bi jim omogočila normalno preživetje. Se strinjate?
Seveda se strijam. Glejte, mamica današnje zgodbe je prosila, če ji lahko pomagamo najti delo, da bi lahko plačala vsaj elektriko, pa še hoditi skoraj ne zmore več. Ljudje, ki prihajajo po pomoč, najprej prosijo za kakršnokoli delo, šele nato zlagajo na mizo številne neplačane položnice, sodne odločbe, sklepe o izvršbah. Kakšno krivico je naš sistem povzročil ljudem.
Kako slabo gmotno stanje vpliva na duševno zdravje človeka?
Da skoraj ni več nikogar, ki pride po pomoč zdrav. Ljudje, ki so dlje časa brez dela in zaslužka, postajajo tako zelo obupani, da če fizično ne zbolijo, postajajo duševno odvisni od pomirjeval, otopeli ali agresivni. Njihova sposobnost reševanja obstoječega stanja je vse šibkejša, njihova moč usiha, narašča pa na eni strani otopelost, na drugi agresivnost in nasilje nad samim seboj. Seveda pa moramo vedeti, da se revni ljudje socialno izločajo, osamijo in na daljši rok niso in ne bodo več niti sposobni za delo. Odnosi znotraj družine so porušeni. O tem, kaj to pomeni za otroke, ki živijo v pomanjkanju spodbud, varnosti, razumevanja, materialni revščini, pa ni več treba izgubljati besed.